Umrl in bil v grob položen...

Izročil sem vam namreč najprej to, kar sem tudi prejel: da je Kristus umrl za naše grehe po pismih, in da je bil pokopan. (1Kor 15,3.4a CHR)

Nietzschejev norec iz Vesele znanosti, ki je vpil: »Kje je Bog? […] Umorili smo ga, - vi in jaz! Mi vsi smo njegovi morilci!« je imel po svoje prav. Res je sicer, da večina ljudi ni imela ničesar pri sodnem umoru Boga in človeka Jezusa Kristusa, a če poznamo smisel Kristusove smrti, dobimo nov in drugačen vpogled v stvari. Kristus ni umrl kar tako. Umoril ga je naš greh. Bog se ne šali, in jemlje človekov greh nadvse resno, saj gre pri grehu za osebno in širšo katastrofo, ki se je noben človek ni zmožen osvoboditi s svojim lastnim naporom.

Toda, »Kristus je svoj čas, ko smo mi bili še slabi, umrl za brezbožne; saj težko da umre kdo za pravičnega, dasi se za dobrega morda kdo odloči umreti. Dokazuje pa Bog svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (Rim 5,5-8 SSP) Kristus je torej umrl, ko smo bili še brezbožni grešniki, da bi odplačal naš dolg. Človeštvo je, glede na skupna prednika, ki sta povzročila ves naš in svetovni problem z grehom, solidarnostna celota. Adam predstavlja pred Bogom našega starega človeka, Kristus je predstavnik novega človeka. Kot Adamovi potomci smo vsi solidarnostno vključeni v usmrtitev Božjega Sina Jezusa Kristusa. Kristus pa je tisti, v katerem imamo novo identiteto, ki izhaja iz zasluženja, ki ga je pridobil s svojo zastopniško smrtjo na golgotskem križu. Njegova smrt pa ima tudi žrtveni značaj. On je hkrati daritev, »Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta,« (Jn 1,29 CHR) in veliki duhovnik. (cf. Heb 5,1 ss.) Po veri v njega prejmemo opravičenje. On je začetnik novega rodu človeštva, torej tistih, »ki se ki se niso rodili iz krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža, marveč iz Boga.« (Jn 1,13 SSP) Zato smo po njem solidarnostno vključeni v njegovo telo, ki je Cerkev.

Njegova smrt in pokop imata še en pomen. Njegovo celotno življenje je dokaz solidarnosti s človekom: »Kajti nimamo velikega duhovnika, ki bi ne mogel z nami čutiti slabosti naših, ampak izkušan je v vsem kakor mi, a brez greha.« (Heb 4,15.16 CHR) Zato nas avtor Pisma Hebrejcem poziva: »Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč.« (Heb 4,16 CHR)