Velikonočni finale

»Ne bojte se! Jezusa iščete Nazarečana, ki je bil križan; vstal je, ni ga tu. Glejte mesto, kamor so ga bili položili.« (Mr 16,6)

Dogodki okrog pashe okoli leta 30 so najpomembnejši del odrešenjske zgodovine. Skrbno zastražen grob, kamor so položili v očeh etablirane religije in države politično nekorektnega in sumljivega upornika, je bil prazen, stražarji pa so si komaj opomogli od šoka. Osupli so bili tudi Kristusovi učenci, ki so potrebovali nekaj časa, da so doumeli tisto, kar jim je njihov Učitelj govoril tri leta: »Sin človekov mora veliko pretrpeti in biti zavržen od starejšin in višjih duhovnikov in pismarjev in biti umorjen, a tretji dan vstati.« (Lk 9,22 ) O tem pa je tudi že zdavnaj prej pisal psalmist: »Ker ne zapustiš duše moje v državi smrti, ne daš, da vidi ljubljenec tvoj trohnobo.« (Ps 16,10)

V čem je smisel vstajenja? Apostol Pavel pravi, da je bil Kristus dan v smrt za naše grehe in obujen za naše opravičenje. (cf. Rim 4,25) Na drugem mestu pa nam pravi, da bi, če Kristus ne bi vstal, mi še vedno ždeli v svojih grehih in brez vsakega upanja (cf. 1Kor 15,12-19). Vstajenje je finale v kratki, a bogati seriji dogodkov, ki so se odvili od zadnje večerje naprej. Stvari so šle zelo hitro navzdol in so se navidez končale z Gospodovim pokopom. Potem je sledil velikonočni finale, ki je dal popolnoma nov smisel vsemu dogajanju: »Zakaj ker je po človeku prišla smrt, je po človeku prišlo tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi mrjo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli.« (1Kor 15, 21.22) Smrt je ena od posledic človekovega padca v greh. Ker je v Božjih očeh ves človeški rod med sabo povezana celota, je postal ves človeški rod okužen z grehom in deležen telesne smrti ter je zaslužil večno pogubo. Tisto, kar je Adam zapravil, je Kristus znova pridobil vsem, ki so »v Kristusu«, kakor je pisano: »Kajti če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, tako bo Bog tudi tiste, ki so zaspali po Jezusu, pripeljal ž njim.« (1Tes 4,14)

Kristjani pravzaprav verujemo, da smo že zdaj deležni precejšnjega dela blagoslovov, ki nam jih je priskrbel Kristus: »Tudi vas je oživil, ki ste bili mrtvi po prestopkih in grehih, v katerih ste nekdaj hodili po navadi tega sveta, po knezu oblasti v zraku, po duhu, ki deluje zdaj v sinovih nepokorščine; med katerimi smo tudi mi vsi nekdaj živeli v poželjivostih mesa svojega ter delali želje mesa in misli, in bili smo po naravi otroci jeze Božje, kakor tudi drugi. Bog pa, bogat v usmiljenju, zaradi velike ljubezni svoje, ki nas je ž njo ljubil, nas je, ko smo tudi bili mrtvi po grehih, oživil s Kristusom vred (po milosti ste rešeni) in ž njim vred obudil in posadil v nebesih v Kristusu Jezusu, da pokaže v prihodnjih vekih presilno bogastvo milosti svoje v dobrotljivosti do nas v Kristusu Jezusu.« (Ef 2,1-7) Tudi mi smo bili nekoč, kakor drugi, ki jim apostol pravi sinovi nepokorščine. Dejstvo je, da smo tudi mi telesni Adamovi potomci. Bili smo duhovno mrtvi in otroci Božje jeze, a Bog nas je oživil. Na nek način smo že, čeprav nepopolno, deležni prihodnjih dobrot, tudi Kristusovega vstajenja. To ni zavoljo kakšne naše posebne dobrotljivosti, zaslužnosti ali drugih kvalitet, ki bi jih imeli, temveč popolnoma po milosti. Milost pa lahko prejmemo po veri, ki je sredstvo, s pomočjo katerega moremo sprejeti milost. Vera je kot roka, s katero sprejmemo milost.

Kristus obljublja in vabi: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje.« (Jn 3,16)

Vesele praznike!




Opomba
Vsi svetopisemski navedki so vzeti iz: Sveto pismo Starega in Novega zakona © British & Foreign Bible Society 1996