Manasejeva življenjska zgodba

Manase je bil eden najslabših judovskih kraljev, ali celo najslabši med njimi. Njegovo življenjsko zgodbo si lahko preberemo v 2. Knjigi kraljev 21, 1-17 in v 2. Kroniški knjigi 33, 1-20. Pisec 2. Knjige kraljev se pri svojem pisanju osredotoča predvsem na Manasejeva zla dejanja: "Spet je pozidal višine, ki jih je bil razdejal njegov oče Ezekíja, postavil oltarje Báalu, napravil ašero, kakor je storil Izraelov kralj Aháb, molil vso nebesno vojsko in ji služil. Sezidal je oltarje v GOSPODOVI hiši, ki je o njej GOSPOD rekel: 'V Jeruzalemu bom postavil svoje ime.' Vsej nebesni vojski je sezidal oltarje v obeh dvorih GOSPODOVE hiše. Svojega sina je žrtvoval v ognju, vedeževal je in vražaril, vpeljal zarotovalce duhov in razlagalce znamenj." (1Kr 21, 3-6a)

Manase in ljudstvo so ostali gluhi na prigovarjanja prerokov, po katerih je Bog opozarjal njega in njegovo ljudstvo. (cf. 1Kr 21,10. in 1Krn 33,10) Temu je sledila neizbežna kazen: "Tedaj je GOSPOD pripeljal nadnje vojskovodje asirskega kralja. Ti so Manáseja ujeli s kavlji, ga zvezali z bronastima verigama in odvlekli v Babilon." (2 Krn 33,11)

Ko se je Manase znašel v izgnanstvu, je doživel spreobrnjenje: "Ko je bil v stiski, je GOSPODA, svojega Boga, milo prosil usmiljenja in se zelo ponižal pred Bogom svojih očetov. Ko je molil k njemu, se mu je dal preprositi, uslišal je njegovo prošnjo in ga pripeljal nazaj v Jeruzalem v njegovo kraljestvo. Tedaj je Manáse spoznal, da je GOSPOD res Bog." (2Krn 33,12.13)

Manase se je nato srečno vrnil v Jeruzalem in izvedel versko reformo: odstraniti je dal malike iz Jeruzalema in judovskemu ljudstvu zapovedal, naj časti Jahveja kot edinega Boga (cf 2Krn 33,15-17).

Iz Manasejeve življenjske zgodbe lahko potegnemo nadvse pomembno resnico. Ta pa je, da je Bog v svoji suvereni moči sposoben spreobrniti še tako velikega grešnika. Pa ne po grešnikovi volji, ampak po svoji suvereni volji in milosti.



Opomba: vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP.