Na tem mestu se bomo na kratko posvetili odlomku iz Jezusove pridige na gori, ki je zapisan v Matejevem evangeliju 5,20-26.
Pa začnimo pri 20. vrstici: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." (Mt 5,20) Farizeji in pismouki so bili ljudje, ki so si zelo prizadevali za pravičnost. Za farizeja ali pismouka je zagotovo veljal izrek: "Kako ljubim tvojo postavo, ves dan je ona moje premišljevanje." (Ps 119,97) Toda Jezus pravi, da je to premalo. Osredotočenost farizejev in pismoukov na postavo je bila problematična, ker so ob njej pozabili na bolj bistvene stvari, to je, da postava sama ne opravičuje. (cf. Rim 3,20. Gal 2,16. 3,10) Postava le govori, kaj se sme in kaj ne, enako kot nas v civilnem življenju danes ne opravičuje kazenski zakonik, ampak sodnik. Farizeji in pismouki so si torej skušali pridobiti pravičnost z nadvse natančnim izpolnjevanjem postave, pa vendar zahteva Jezus še večjo pravičnost. Ta večja pravičnost je pravzaprav, kot pravi John Stott, globlja pravičnost, ki jo pridobimo, oziroma nam jo pridobi Bog z novim rojstvom (cf. Jn 3,3 ss.) . Ta pravičnost ni v prvi vrsti pravičnost pred ljudmi, ampak pravičnost pred Bogom in je posledica Božjega opravičenja brezbožnega posameznika ali posameznice.
"Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo." (Mt 5,21) Zapoved "ne ubijaj" bi se pravzaprav morala po naše glasiti: "Ne stori uboja, umora!" ali nekaj podobnega. Tak je smisel zapovedi v izvirniku. Farizeji in pismouki so zožili izpolnjevanje same zapovedi na dejanje umora, Jezus pa daje širšo interpretacijo: že sama jezna misel, ki jo pomislimo brez upravičenega razloga, je grešna. Konec koncev se vsak umor spočne v glavi storilca in se ponavadi začne kot čustvo jeze. Zato pravi apostol Pavel: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26) Vsaka jeza ni slaba, treba je paziti, da ostane čustvo jeze pod kontrolo. Vsak, kdor se brez razloga jezi na svojega brata (torej pripadnika Božjega ljudstva), zasluži, da pride pred sodbo (cf. v.22). Še slabše bi jo moral odnesti tisti, ki svojega brata žali. Kdor mu reče raka, kar pomeni nespametnež, puhloglavec, ali nekaj podobnega, si zasluži, da pride pred veliki zbor, kdor pa mu pravi norec (morda bi bil ustreznejši prevod podlež), si zasluži peklenski ogenj. Res je sicer, da malokdo, ki se jezi ali zmerja tudi res stori uboj, toda Božji kriteriji so višji od kriterijev etičnih in pravnih sistemov sveta. Če smo pošteni, moramo priznati, da jih nismo sposobni dosegati.
V 23. in 24. vrstici govori o tem, da mora posameznik, čigar brat (ki ni nujno krvni brat, ampak pripadnik Božjega ljudstva) ima kaj proti njemu, poskrbeti, da pride med njima do sprave, še preden prinese dar na tempeljski oltar. V sodobnem jeziku bi se to morda glasilo takole: "Če si na bogoslužju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, ne čakaj na konec bogoslužja, ampak pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa veselo nadaljuj z bogoslužjem."
25. in 26. vrsta se nanašata na spravo z nasprotnikom, ki žuga s tožbo: "Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča." Kdor je torej komu dolžan, naj se pobota še preden se začne obravnava, sicer bo moral v zaporu poravnati vse do zadnjega centa. Rimska cerkev je v teh vrsticah "odkrila" aluzijo na nauk o vicah. Dejansko pa gre za primer, soroden onemu v 23. in 24. vrstici, le da se prvi primer nanaša na tempelj ali cerkev, drugi pa na sodišče.
Jezus pričakuje od svojih učencev več, kot so izvrševali farizeji in pismouki. Toda ta več ne gre v širino, temveč v globino, v posameznikovo srce. Ko smo pri področju "srca", ne zadostuje zunanje izpolnjevanje zapovedi, ampak so enako pomembni notranji motivi za določena ravnanja. Res pa je tudi, da nihče nikoli ne bo mogel izpolnjevati vsega, kar se od nas zahteva. Ravno zato je potrebna milost, po kateri nas nebeški Oče gleda skozi prizmo Jezusa Kristusa. Kristus je "konec postave..., v pravičnost vsakemu, ki veruje," (Rim 10,4) in "nam je postal modrost od Boga, pa tudi pravičnost in posvečenje in odrešenje." (1Kor 1,30) Ker smo v Njem, si prizadevamo, da bi njegove zapovedi tudi izvrševali. Pa ne zato, da bi se rešili, ampak zato, ker smo odrešeni.
Literatura:
John R. W. Stott, Kršćanska kontra-kultura. Duhovna stvarnost, Zagreb 1984.
Ni komentarjev:
Objavite komentar