Lažni preroki

Jezus nas v delu znanega  govora na gori, zapisanem v Evangeliju po Mateju 7, 15-21, svari  pred lažnimi  preroki. Pri opisovanju njihovih značilnosti ni bil  precizen, ampak precej splošen, a kljub temu dovolj jasen, da si lahko zelo dobro predstavljamo ta pojav. 

Glavna značilnost lažnih prerokov je, da so kot grabežljivi volkovi v ovčjih oblačilih (v. 15). Lažni preroki niso nekdo zunaj cerkve, ampak ljudje znotraj nje. To so ljudje, ki  v Kristusovi cerkvi opravljajo bolj ali manj pomembne naloge in jih v njej  že od apostolskih časov.  O takih govori apostol Janez: "Odšli so od nas, a niso bili od nas. Ko bi namreč bili od nas, bi ostali z nami, a niso, da bi se razkrilo, da niso vsi od nas." (1Jn 2,19) Taki ne prinašajo in ne oznanjajo evangelija, ampak nek drugačen evangelij (prim. Gal 1,8.9), ki v resnici ni evangelij.  Drugačen evangelij je pravzaprav skupni imenovalec vseh lažnih prerokov, kajti ne obstaja le ena vrsta le-teh. Pa tudi drugačen evangelij ni le eden, vsem je skupno le to, da so drugačni od evangelija Jezusa Kristusa. 

Lahko bi začel z gnostiki, ki so predstavljali grožnjo cerkvi od vsega začetka. Danes so zakamuflirani v liberalno teologijo, ki oznanja nekakšno strpnost, ljubezen, drugačnost, inkluzivnost, sprejemanje in kar je še takega. Vse navedene stvari so same po sebi dobre in jih cerkev potrebuje kot Sahara vodo. Toda za  tem leporečjem se skriva razvodeneli evangelij,  ki ga je Richard Niebuhr  pred davnimi leti takole karikiral: "Bog brez jeze je s pomočjo Kristusa brez križa pripeljal ljudi brez greha v kraljestvo brez sodbe." Gre za humanistično teologijo, ki zanika greh in nam    namesto polnokrvnega evangeljskega  Jezusa Kristusa servira nekakšno klavrno milo Jero in še to le kot vzor pravega življenja. Takšna karikatura seveda ne more biti nikakršen vzor. 

Posebno zvrst predstavljajo tisti, ki prinašajo socialni evangelij, oziroma predstavljajo Jezusa Kristusa kot  družbenega revolucionarja. Jezus je sicer bil na svoj način tudi revolucionar, toda izhajal je iz povsem drugačnih postavk kot nam to prikazujejo mojstri teologije osvoboditve, socialnega evangelija in kar je še takega; vedel je, da je treba človeka najprej spremeniti od znotraj, ne od zunaj:  "Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve." (Mt 15,19)  Ob neki drugi priložnosti je rekel:  "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3b)  Rojstvo od zgoraj je Božje delo, zgodi pa se ob poslušanju evangelija.  Socialni  kvazi-evangelij pa deluje približno  tako, kot bi  zdravili vnetje   z aspirinom, namesto z antibiotiki. 

V novejšem času se je pojavila še ena skupina, ki žal ni nepomembna ter prinaša evangelij zdravja in premožnosti (health and wealth), in prihaja iz ZDA. Ti trdijo, da mora biti kristjan obvezno zdrav in premožen, če ni tako, je to posledica nevere.  Nevera pa je greh. Pridigarji tega "evangelija" na različne načine  izvabljajo od ljudi  denar in s svojim bogastvom "dokazujejo", da naj bi bil njihov nauk resničen. V svojih pridigah skoraj več govorijo o satanu, kot o Bogu, zato ima človek ob poslušanju njihovih izvajanj občutek, kot da je satan suveren, Bog pa nek berač, ki mora s pomočjo takih in drugačnih karizmatičnih ekspertov osvajati satanov "teritorij".  O podobnih je govoril apostol Juda Tadej: "Ti so madeži vaših bratskih obedov, ko se brez strahu gostijo skupaj z vami, a pasejo sami sebe." (Jud 1,12) 

Navedel sem tri skupine lažnih prerokov, ki so morda najbolj očitne, zagotovo pa bi se jih našlo še več in bi si bržkone vsaka od njih zaslužila posebno obravnavo. 

V vrsticah 16-20 nam Jezus nazorno opisuje, kako lahko prepoznamo lažne preroke: po njihovih sadovih. Sadovi so merilo za to, ali nekdo prinaša Kristusov evangelij ali kaj drugega. Tudi lažni preroki namreč ne govorijo samo laži, ampak povedo marsikaj, kar drži. Duhovniki zelo znane denominacije so nekoč govorili: "Ne ozirajte se na to, kar delamo, ampak na to, kar učimo." Kdor tako uči in dela, je resen kandidat za lažnega preroka. 

V 21. vrsti nam Jezus poda temeljni kriterij za vstop v Božje kraljestvo:  "Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,'  ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih." Ni glavno  govorjenje in fantaziranje o Jezusu, ampak uresničevanje Božje volje. Prerokovanje, izganjanje duhov v Jezusovem imenu in kar je še takega, niso kriteriji za vstop v Božje kraljestvo, saj to še danes počnejo tudi  mnogi lažni preroki. 

Pravi Kristusovi oznanjevalci oznanjajo dvoje: postavo in evangelij. Na temelju postave spoznamo lastno grešnost (pač zakon kot zakon), zato sama postava ne odrešuje (cf. Rim 7,7), enako kot opis bolezni v medicinskem  priročniku ne zdravi .  Evangelij pa pravi, da se je Božji Sin Jezus Kristus učlovečil, da bi s svojo žrtveno smrtjo na križu odvzel greh vsakogar, ki vanj veruje,  po Kristusovem   vstajenju od mrtvih pa smo dobili dostop do opravičenja (cf.  Rim 4,25).  Preprosto? Res je. In pripravljeno za vsakogar, ki veruje.