Na začetku 16. poglavja Lukovega evangelija najdemo znano priliko o krivičnem oskrbniku. Na prvi pogled gre za preprosto in lahko razumljivo zgodbo, a če vanjo malce poglobimo, hitro opazimo, da se v njej znajdemo pred nekaterimi nejasnostmi. Prvih devet vrstic 16. poglavja je na tej povezavi.
Poslušalci te prilike so bili Jezusovi učenci (v. 1), a tudi nekateri farizeji (kar je razvidno iz 14. vrste).
Oskrbnik v tej priliki je zapravljiva oseba, ki je slabo vodila in upravljala z gospodarstvom, ki ji je bilo zaupano. Zato se je lastnik odločil, da oskrbnika vrže iz službe, še pred tem pa je moral oskrbnik dati gospodarju obračun o svojem oskrbovanju. Da bi se oskrbnik prikupil gospodarjevim dolžnikom, in da bi ga le-ti pozneje vzeli k sebi na stanovanje, je vsakemu črtal del dolga. Mož je računal na svojo prihodnost! Glede na to, da so bile v antiki obresti zelo visoke in glede na to, da je bil oskrbnik pozneje pohvaljen s strani gospodarja, (v. 8) smemo sklepati, da je črtal dolžnikom ves dolg ali del dolga, ki je izhajal iz obresti, glavnica pa je ostala nedotaknjena in gospodar zaradi tega ni utrpel nobene dejanske škode.
Vsi mi smo na nek način oskrbniki, ki nam je zaupano "Božje gospodarstvo". Nihče med nami se ne more pohvaliti, da s tem, kar nam je dano res stoodstotno ravnamo, kakor bi morali, kar je nedvomna posledica greha. Danes je modno govoriti, da nihče ni popoln. Pa še res je. V Lk 16,8 pravi Jezus: "In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči." Gospodar zagotovo ni pohvalil krivičnega oskrbnika zaradi njegove zapravljivosti ali goljufivosti. Gre za nekaj drugega. Bogu je všeč odpuščanje. V Gospodovi molitvi najdemo tudi to prošnjo: "[I]n odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom." (Mt 16,12) Del zgodbe okoli ekonomije nekega posestva se torej nanaša na odpuščanje. Od nas, ki smo krivični oskrbniki, katerim je Bog po Jezusovi nadomestni smrti na križu odpustil grehe, se pričakuje, da bomo tudi mi odpuščali svojim dolžnikom: "Odpuščajte in vam bo odpuščeno." (Lk 6,37b) Oziroma: "[D]rug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu." (Ef 4,32b)
Zadnja vrstica, ki se je bomo tu lotili, pa govori o pridobivanju prijateljev s krivičnim mamonom: "Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade." (Lk 16,9) Mamon pomeni denar, premoženje ali nekaj podobnega. Pojem krivični mamon se lahko, skladno s komentarjem v ESV, nanaša na premoženje, ki ga nekdo pridobi z zlorabo lastne premoči v škodo drugih, na sebično trošenje denarnih sredstev, ne oziraje se na potrebe drugih, ali pa na kvarni vpliv denarja, ki večkrat zavede ljudi v krivičnost. Dejstvo je, da bo nekega dne naše premoženje propadlo in bomo ostali brez njega. Na onem svetu nič ne pomagajo niti rimski denariji niti sodobni evri. Zato se od kristjanov pričakuje, da bodo svoj denar podelili s tistimi, ki so glede tega manj srečni. Verniki, ki svoja sredstva velikodušno delijo z drugimi, s tem izpričujejo svojo vero in predanost Bogu, pa tudi to, da morejo na temelju vere, ki je vir njihove velikodušnosti, pričakovati Božje povračilo v večnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar