Razglašenje

6. januarja obhajamo praznik Gospodovega razglašenja. Praznik se na krščanskem zahodu imenuje epifanija ali razglašenje (celotni naziv praznika se glasi Gospodovo razglašenje ljudstvom), na vzhodu pa teofanija (pojavitev Boga).  Gre za praznik, ki je starejši od božiča. Na ta dan so se nekoč spominjali dogodkov od Kristusovega rojstva do njegovega krsta. V nekaterih orientalnih cerkvah ima ta dan še vedno podobno funkcijo združevanja več dogodkov, v večini pa so te dogodke razdelili na več praznikov. Na krščanskem vzhodu je teofanija praznik Jezusovega krsta, na zahodu pa se na ta dan spominjamo prihoda modrih k Jezusu. 

V ljudski domišljiji in izročilu so modri degenerirali v "svete tri kralje", kar je dajalo prazniku dodaten ljubek in skrivnosten pridih, vsebinsko pa je bil na ta način osiromašen. Sveto pismo namreč nikjer ne govori niti  o številu modrih, niti o kakih kraljih, niti o imenih omenjenih mož. V rimskokatoliških cerkvah dodajajo 6. januarja v jaslice podobe "treh kraljev", kar je zgodovinsko netočno. Modri so obiskali Jezusa, ko je bil star kaki dve leti, on in njegova družina pa takrat ni več stanovala v hlevu, ampak v hiši.

Kdo so sploh bili Jezusovi nenavadni in skrivnostni obiskovalci? V evangeliju se imenujejo magoi, kar bi lahko pomenilo perzijske in babilonske svečenike in strokovnjake za astrologijo, razlago sanj, magijo, razlago svetih besedil in kar je še takega. Zaradi stikov z judovsko diasporo, ki je bila prisotna daleč proti vzhodu, so bili seznanjeni z mesijanskimi prerokbami. Ko pa so zagledali nenavaden nebesni pojav (zvezdo), so šli iskat novorojenega judovskega kralja  (cf. Mt 2,1.2).  

Poročilo o srečanju magov  z Jezusom je zelo skopo: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire." (Mt 2,11)  Malo verjetno je, da so se modri v polnosti zavedali božanskosti otroka, ki so ga videli. Kljub temu je to, kar so delali ti tujci, primerno in ustrezno. Darovi, ki so jih prinesli so potem zagotovo prišli prav sveti družini, ko je morala zaradi Herodovega besnenja zbežati v Egipt.

Ob prihodu magov se je torej Kristus prvič razodel ljudstvom, torej Nejudom. To razodetje ali razglašenje še ni bilo popolno. Kristus se je v svojem življenju še večkrat razodel ljudem, ki niso bili Judje, na primer Samarijanom (cf. Lk 17,11-19.  Jn 4,4-41), rimskemu stotniku (cf. Mt 8,5-13) in Sirofeničanki (cf. Mr 7,24-30).  Tudi tu je šlo zgolj za predpodobe tistega razglašenja, ki se je zgodilo po Jezusovi smrti in vstajenju. Sv. Pavel pravi o tem naslednje: "Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju[...]" (Ef 3,5.6) Jezus ni prišel odreševat biološkega judovskega ljudstva, ampak svoje ljudstvo, novi Izrael, ki ga sestavljamo tako Judje kot pogani. Pavel pravi o tem naslednje: "Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu; ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga." (Rim 2,28.29) In na drugem mestu: "Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu." (Gal 3,28) 

Jezus Kristus se je torej razodel tudi kot Odrešenik poganov. On je iz Judov in poganov naredil eno samo sveto ljudstvo. To je bistvo praznika razglašenja.