Delovanje skupnosti

"Imamo različne milostne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana. Če ima kdo dar preroštva, naj ga uporablja v skladu z vero. 7 Kdor ima dar služenja, naj ga uporablja za služenje. Kdor ima dar učenja, naj uči. 8 Kdor ima dar spodbujanja, naj spodbuja. Kdor daje, naj daje širokosrčno. Kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost. Kdor izkazuje usmiljenje, naj to dela z veseljem.

9 Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. 10 Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. 11 Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. 12 Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, 13 bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje. 14 Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. 15 Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. 16 Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim."     (Rim 12,6-16a)

Vsaka skupnost deluje po določenih načelih in pravilih, zato tudi skupnost vernih kristjanov ne more biti izjema. Sv. Pavel ni podal cerkvi v Rimu zakonik cerkvenega prava, ampak ji je v svojem pismu napisal nekaj preprostih smernic za delovanje. 

Vsakemu posamezniku so bili dani od Boga določeni darovi. Božja milost ni uniformna, ampak je bila vsakemu udu cerkve podana na drugačen način. Od tod različnost darov. Cerkev v principu ni organizacija, ampak organizem: "Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus. Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa." (1Kor 12,12.27) Kristus se je tako poistovetil s svojim ljudstvom, ki ga je odkupil, da smatra cerkev za svoje telo. Kakor ima sleherno telo veliko udov, tako ima tudi cerkev kot Kristusovo telo veliko udov, vsak ud pa ima določene talente in posledično   določeno vlogo v cerkvi. Pavel našteva nekatere darove, ki so bili prisotni v tedanji cerkvi: preroštvo (tu ne gre ravno za napovedovanje prihodnosti), služenje, poučevanje, spodbujanje, dajanje, predstojniška služba, usmiljenje. To seveda ne pomeni, da nekaterih darov, npr. usmiljenja, ne bi premogli vsi, in da bi morali le nekateri izkazovati določene darove, ampak so s tem mišljeni tisti, pri katerih so ti darovi še posebej izraženi. 

Najpomembnejša stvar v cerkveni skupnosti pa je,  kot pravi apostol Pavel v Rim 12, 8 in dalje, ljubezen. Ljubezen seveda ne sme biti hlinjena, hinavska. Nobena stvar v cerkvi ni sama sebi namen, tako tudi medsebojna ljubezen. Tega se ne da dolgo igrati. Kristjan je spodbujen, da odklanja zlo, in da se drži dobrega. odnosi, zgrajeni na  hinavščini razgrizejo skupnost.  Krščanska ljubezen ni toliko stvar čustev kot volje.  Od kristjana se pričakuje celo tako nemogoča stvar, kot je ljubezen do sovražnikov (cf. Mt 5, 38-48). To seveda ne pomeni, da bi bil kristjan nek super-človek, ampak je to stvar milosti. Tako tudi Pavel spodbuja kristjane, naj ne preklinjajo svojih preganjalcev, ampak naj zanje molijo (cf. Rim 12,14).  V cerkveni skupnosti naj bi vladala empatija, torej vživljanje v to, kar doživljajo drugi, najsi bo to veselje ali žalost. V cerkvi tudi ne bi smelo biti prostora za vzvišenost nad drugimi, ampak bi morala glede tega prevladovati ponižnost, oziroma skromnost. Tu ni mišljena niti  igrana "ponižnost" niti zakompleksanost, ampak zavedanje svojega dejanskega položaja.

V tem kratkem odlomku je apostol Pavel navedel precej stvari v zvezi s tem, kako naj bi delovala cerkvena skupnost. Seveda se je treba zavedati, da cerkve ne sestavljajo brezgrešni ljudje, ampak grešniki, opravičeni in posvečeni po Božji milosti, zato na tej strani večnosti ni nobenih  idealnih skupnosti.  Obstajajo pa skupnosti, ki si prizadevajo za zgornje ideale. Bog daj, da bi jih uresničevale v kar največji meri.