Kdo mora rasti, kdo pa se manjšati?

Janez Krstnik je ob neki priložnosti rekel o Jezusu in o sebi: "On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jn 3,30) To je povedal zato, ker je bila njegova služba zaključena. Z njim se tudi zaključuje obdobje  Stare zaveze, v katerem so bili takratni sveti deležni evangelija v predpodobah, med katere sodijo: zgodovina Izraela, tempeljske žrtve, izpolnjevanje predpisov in podobno, oziroma, kot je povedal nek drugi Janez (Evangelist): "Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu." (Jn 1,17) Ker je Krstnik predstavljal svet Stare zaveze, se je moral manjšati pred Jezusom Kristusom, ki pomeni izpolnitev tistega, o čemer so govorili postava in preroki.

Kristjani mnogokrat živimo življenje, ki ni skladno s tistim, kar nekateri mislijo ali govorijo o krščanskem življenju, ki naj bi bilo  idealno in stoodstotno uspešno.  To pravijo tisti, ki mislijo, da je evangelij le za "tiste zunaj",  ko pa prideš v klub, mora postati tvoje krščansko življenje ena sama poslušnost in židana volja. Poslušnost postavi, kakopak. S tem   ne mislijo judovske obredne in pravne postave, ampak moralno postavo, kot je zapisana v Stari in Novi zavezi, nekaj so si jo pa še sami izmislili, denimo popolno prepoved uživanja alkoholnih pijač. Nato ugotovimo, da postave, čeprav smo kristjani, nismo zmožni izpolnjevati. Začnejo se neuspehi, tem sledi dvom in še kaj hujšega. Svojo pozornost popolnoma usmerimo nase. Ker smo človeška bitja in skladno z Adamovo naravo ukrivljeni navznoter, se hitro  skoncentriramo nase in na lastne neuspehe. Lahko se zgodi,  da  usmerimo pozornost na svoje takšne in drugačne  uspehe in se začnemo primerjati z drugimi ter obsojati brate in sestre, ki na kakršenkoli način ne zadovoljujejo naših kriterijev "krščanskega življenja". Zato je Jezus zapovedal: "Ne sodite, da ne boste sojeni!" (Mt 7,1)

Vir našega problema je usmerjenost nase in na  okoliščine. Ko je ob neki priložnosti Jezus hodil po vodi, si je tudi Peter zaželel krajšega sprehoda po vodni površini: "Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi." (Mt 14,28) Jezus ga je seveda povabil, naj pride (cf. Mt 14,29) in Peter je malce negotovo zakorakal po površini jezera. Ko je videl, da veter zelo močno piha, se je prestrašil, se začel potapljati in zavpil h Gospodu: "Gospod, reši me!" (Mt 14,30) Peter se je začel potapljati, ker je svojo pozornost preusmeril od Jezusa nase in na zunanje okoliščine. Tako je tudi v našem življenju. Ko obrnemo svojo pozornost od Jezusa nase in na zunanje okoliščine, se začnemo "potapljati". Da, tudi kristjanom se to dogaja, ne le tistim zunaj; toda, hvala Bogu, imamo mogočnega Odrešenika, h kateremu lahko zavpijemo: "Gospod, reši me!"  

Sedaj  se spet vračam k izhodiščnim besedam: "On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jn 3,30) Tudi v našem življenju je podobno kot pri Janezu Krstniku, torej, da se moramo mi manjšati, Kristus pa rasti. Brez njega ne moremo ničesar storiti, kar je tudi sam povedal: "Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar." (Jn 15,5) V njem imamo namreč vse, kar potrebujemo. Če bo v našem življenju on rasel, mi pa se manjšali, bomo pred njim povišani (cf. Jk 4,10. 1Pt 5,6), on pa bo tudi poskrbel za našo posvečenje.  Videti je paradoksalno, ampak Bog deluje s svojo milostjo od zgoraj navzdol. Kar je pri ljudeh visoko je pri Bogu nizko in obratno (cf. Lk 16,15). Krščanstvo pač deluje obratno kot svet in religije tega sveta.