Rimska sirena je spet zapela

Sirena. Vir slike: Wikipedia

Pred štirimi leti  je Sebastjan Erlah   v prigodnem prispevku ob dnevu reformacije, ki ga je objavil na svojem spletniku, povabil protestante v občestvo rimske cerkve, ki da je edina prava Kristusova cerkev. Tedaj je bil g. Erlah administrator trenutno nedelujočih forumov RKC.  Ob njegovem prispevku sem reagiral s prispevkom "Vrnite se izgubljeni", ki sem ga objavil na  spletniku Reformirana stran. Zagnal pa sem tudi alarm na forumih RKC, nakar je g. Erlah umaknil omenjeni članek s svojega spletnika.

Letos je rimska sirena ponovno zapela svojo vabljivo pesmico. G. Erlah, ki je sedaj novinar na rimskokatoliškem radiu Ognjišče,  je na svojem spletniku  objavil novo sirensko "čestitko" ob dnevu reformacije, ki razodeva tisto, kar je že znano. Pove nam namreč predvsem to, da se Rim ne spreminja, najsi nekateri protestanti še tako naivno mislijo, da se je Rim po drugem vatikanskem koncilu bistveno spremenil. Rimska volkulja menja dlako, ne pa svoje nature. Omenjeni sestavek g. Erlaha nosi naslov Protestantizem in greh nespoznanja.

Po nekaj uvodnih besedah pravi avtor, da se je protestantizem ločil od edine prave Kristusove cerkve, ki je po njegovem edino rimska cerkev, saj jo je menda ustanovil sam Jezus Kristus. No, meni ni znano, da bi Jezus, ko je bil v telesu, kdaj hodil po Rimu in tam ustanavljal kako cerkev. Pravi tudi, da  nad protestantizmom kristjani ne moremo biti ponosni, s čimer se popolnoma strinjam. Toda poleg tega sem prepričan, da tudi rimski ne morejo biti ponosni nad  rimokatolicizmom. Sv. Pavel ni nikjer rekel: "Ponosen sem na našo edino sveto ... Cerkev," ampak: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14) Kristjanova hvala ni v organizaciji, ampak v Kristusu in njegovem križu. Škof Hren si je, tako g. Erlah, prizadeval za ohranitev edine prave vere, čemur seveda ne morem pritrditi, ker je rimska vera daleč od prave. Če se izrazim v erlahovskem duhu, je Hren, po spletu okoliščin, odpadel od čistega evangelija in pristal pri njegovih sovražnikih. Za zgled reformatorstva nam spet ponuja ubogega Frančiška, pri katerem sploh ni jasno, koga in kaj je  reformiral, razen samega sebe in morda tiste okoli sebe. Po njegovi smrti je zahodna cerkev  tonila vse globlje in globlje, doživela razkol z dvema in pozneje s tremi papeži, sledili so renesančni papeži... Ob vsem spoštovanju do asiškega ubožca težko rečem, da se je od njegovih reform karkoli prijelo. Rim je znal  poskuse resnejših reform zelo hitro pogasiti.

Zelo simpatično deluje podrugovatikanska titula "ločeni bratje", ki jo g. Erlah tako pridno uporablja. Kakorkoli, ne počutim se ločenega niti ne trdim, da sem z rimskimi v kakršnemkoli  bratskem razmerju. Od njih sem ločen približno tako,  kot recimo  od Judov ali muslimanov. Zelo bratsko se počutim do vseh,, ki ljubijo Gospoda in njegov evangelij, ki je "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16) Rimski si domišljajo, da imajo popoln monopol nad evangelijem, a ga niti ne poznajo, saj ga kar naprej mešajo in zamenjujejo  s postavo. Meni je vseeno, ali me milostno in pokroviteljsko štejejo, da sem v občestvu z rimsko cerkvijo ali ne. Sam sem prepričan, da nisem. 

Naslednja misel iz njegovega prispevka mi je zelo všeč in se z njo popolnoma strinjam:

Znano pa je, da vsakdo, ki sledi Božji besedi in se da voditi Svetemu Duhu, mora slej ko prej končati svojo krščansko pot v polnem občestvu z Bogom, ki je, kakor vemo, možno samo v Cerkvi, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, ne pa Luter in ostali reformatorji.

Res je, tudi danes mnogi, ki sledijo Božji besedi in se dajo voditi Svetemu Duhu, pristanejo v Cerkvi, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, ne pa Luther, reformatorji ali kdorkoli drugi. Luther in reformatorji cerkve niso izumljali ali ustanavljali, ampak reformirali. Žal jim je to le delno uspelo, kajti moč in vpliv rimskih inovatorjev, ki so stoletja počasi, zato pa zanesljivo zanesljivo kvarili nauk vere, "ki je bila svetim izročena enkrat za vselej," (Jud 1,3b) sta bila žal prevelika.  Zelo me torej veseli, ko zaslišim, da se kdo spreobrne k Jezusu Kristusu in se potem priključi cerkvi, kjer se  oznanja čisti evangelij in prav ter spodobno  delijo zakramenti.

Proti koncu nas g. Erlah pouči, da edino rimska cerkev poseduje polnost zveličavnih sredstev.  Ne vem, kako polnost misli. So to razkošne ceremonije v pozlačenih in brokatnih oblačilih? So to oblaki sladko dišečega kadila, ki jih njihovi svečeniki spuščajo v zrak?  So to priprošnje k "Materi Božji" in svetnikom? Sveti apostoli, na katere se sklicuje g. Erlah, ne govorijo ničesar o teh "zveličavnih" sredstvih. Edino zveličavno sredstvo, ki ga imajo apostoli polna usta, je evangelij. Ta pa je v papeškem Rimu tako zamegljen in zamračen, da ga tam le malokdo odkrije, zato tisti, ki ga odkrijejo, zapustijo rimsko svetovno velepodjetje.

G. Erlah nas vabi v občestvo ljubezni, ki da ga predstavlja njihov veliki svečenik (Pontifex Maximus = titula, ki je zagotovo ni dobil od Kristusa, ampak od poganskih cesarjev) Benedikt XVI., kot naslednik apostola Petra, na katerem naj bi Kristus zidal svojo Cerkev. Žal ima apostol Peter več kot enega namestnika. Njegovi namestniki so tudi antiohijski patriarhi, kajti iz Svetega pisma se da nesporno dokazati, da je sv. Peter živel v Antiohiji, za Rim pa to vemo le zaradi izročila.  Zakaj nas torej g. Erlah ne vabi v občestvo s katerim od antiohijskih patriarhov (mislim, da so štirje)? Seveda, zaradi izročila. Tudi za Rim veljajo Jezusove besede farizejem:  "Tako ste razveljavili Božjo besedo zaradi svojega izročila."  (Mt 15,6b)

Kaj naj rečem za konec? Ponovil bom za Jezusom: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15)

P.s.: Sebastjan Erlah je objavil isti prispevek tudi v Časniku.>>