Božič v senci križa

Božični prazniki so na prvi pogled tako  lepi in polni topline in prisrčnosti, da velikokrat pozabimo na senco križa, ki visi nad njimi. Seveda je ta toplina in prisrčnost bolj posledica naših predstav kot pa realnega stanja v betlehemskem hlevu.

Morda je ravno zato, da bi razblinila morebitne božične iluzije, cerkev na naslednji dan, torej na 26. december,  določila praznik prvega mučenca Štefana (ne vem pa, kakšno zvezo imajo s tem mučencem  konji, ki jih pri nas rimska cerkev ravno na ta dan vneto blagoslavlja). Življenje in smrt sta v tem padlem svetu skrivnostno povezana. 

Evangelist Luka  opisuje Jezusovo rojstvo v bolj svetlih barvah kot Matej in ne omenja toliko senčnih strani božiča. Matej nam podaja glede tega malo temnejšo podobo. Če povežemo oba skupaj, dobimo, da je angelskim spevom: "Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji," (Lk 2,14)  čez kaki dve leti sledil prihod modrih z Orienta in prvi poskus umora Bočjega deteta: "Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih." (Lk 2,16) Jezusova mati in krušni oče sta malo pred tem pokolom skupaj z otrokom zbežala v Egipt, do koder ni segala Herodova oblast in se vrnila v domovino šele po  smrti okrutnega vladarja (cf. Mt 2,19).

Cerkveno leto je koristno didaktično sredstvo za učenje vere, pri čemer je v vsakem obdobju poudarek na drugem vidiku. Ob tem je treba imeti na očeh tudi druge vidike. Tako je apostol Pavel ob neki priložnosti zapisal: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14) S tem apostol ni mislil dobesednega rimskega mučilnega orodja, ampak dejstvo, da je bil Jezus Kristus umorjen na križu za naše grehe. Ampak Kristusovo križanje je bilo le finale tistega, kar je bilo v njegovem življenju ves čas prisotno. Kot pravijo,  da je življenje le počasno umiranje, bi lahko za Jezusovo življenje rekli, da je šlo za počasno križanje, saj je vseskozi potekalo v senci križa. On je prišel na svet odrešit grešnike (cf. 1Tim 1,15). To je izvršil tako s svojo aktivno poslušnostjo Očetovi volji, s katero je namesto nas v popolnosti izpolnil postavo, kot s pasivno poslušnostjo, s katero se je žrtvoval kot "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29b)

Njemu slava na veke!