Kam?

Božje ljudstvo se je v zgodovini velikokrat znašlo na razpotju. V takih situacijah se je rado zgodilo, da se je večinsko odločilo za napačno opcijo in sledilo svojim  željam in hotenjem. Enega od takih primerov nam v svoji knjigi opisuje prerok Izaija v 30. poglavju od 1. do 26. vrstice. 

Ko se je Božje ljudstvo znašlo pred kako preizkušnjo, je velikokrat namesto poslušnosti Božji besedi rajši šlo za lastnim varljivim mišljenjem. V našem primeru se je znašlo pred grozečo asirsko nevarnostjo. Asirija je bila tedaj velesila in v moči tzelo enostavne človeške logike lahko rečemo, da so se prebivalci kraljestevca Juda  tedaj upravičeno bali asirske nevarnosti. Iz strahu pred Asirci so iskali zavezništva z Egiptom. Egipt je imel pri tem seveda svojo računico, kajti Izrael je predstavljal tamponsko državico med Egiptom in Asirijo. Bog je Izraelu obljubil svojo pomoč, Izraelci pa, kot da so se držali maksime: "Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal," in sledili  lastni poti, ki je bila pogubna. Zavračanje Božje besede in ravnanje po lastni volji ima vedno hude posledice. 

Kajti tako vam je rekel Gospod BOG, Sveti Izraelov:

Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni,

v mirovanju in zaupanju je vaša moč,

pa niste hoteli.

16 Rekli ste: "Nikakor ne, na konjih bomo bežali!"

zato boste res bežali.

"Na hitrih konjih bomo jezdili!"

zato vas bodo vaši zasledovalci dohiteli.

17 Tisoč vas bo bežalo pred grožnjo enega,

pred grožnjo petih boste bežali[...]  (Iz 30,15-17a)

Bog je od svojega ljudstva pričakoval dvoje: da se spreobrnejo in ostanejo mirni. Izrael je bil miniaturno ljudstvo, zato je bila njegova edina rešitev spreobrnjenje in poslušnost Bogu ter zaupanje in mirovanje v tej poslušnosti. Božje kraljestvo deluje po drugačnih pravilih in po navadi  čisto drugače kot človeška logika: "Gospodu ni težko storiti rešitve po velikem ali majhnem številu." (1Sam 14,6b) Jahvejeva postava, ki je veljala za Izraelovega kralja, je izrecno prepovedovala, da bi se Božje ljudstvo spet vračalo v Egipt, deželo suženjstva: "[N]aj ne vodi ljudstva nazaj v Egipt, da bi pomnožil število konj, saj vam je GOSPOD rekel: 'Nikoli več se ne vračajte po tej poti!'" (5Mz 17,16) Izraelci pa so iz strahu pred sovražniki počeli ravno to. Tak način razmišljanja in delovanja ni mogel voditi drugam kot v polom (cf. Iz 30, 16.17).

Ta zgodba je bila značilna za starozavezno in za novozavezno cerkev. Namesto poslušnosti Bogu se je cerkev kar naprej odločala za svojo pot, svoj način. Spomnimo se le srednjeveškega papeštva in takih ter drugačnih vojn, ki jih je bojevalo. To pa zato, ker je doktrinarno iztirilo. Namesto poslušnosti Božji besedi je izbralo beg v duhovno egiptovsko suženjstvo greha. Podobno počnejo danes mnoge protestantske denominacije, ki prilagajajo svojo doktrino in moralo trenutnim modnim muham tega sveta ter se bahajo s svojo domnevno naprednostjo, čeprav je apostol Pavel izrecno zabičal cerkvi: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2)

Toda Bog s tem ni rekel zadnje besede, saj ima na razpolago dovolj časa, da počaka, kakor je pač skladno z njegovim načrtom. 

Zato GOSPOD čaka, da se vas usmili,

zato se bo vzdignil, da vas potolaži,

kajti GOSPOD je Bog pravice,

blagor vsem, ki zaupajo vanj.  (Iz 30,18)

Ljudstvo je sicer zavrglo njegovo rešitev in se odločilo za svojo pot, toda Bog je milosten. V nadaljevanju  svojega prerokovanja  Izaija predpostavi prihodnjo mesijansko resničnost, ko pravi: 

Čeprav vam Gospod daje kruh stiske in vodo nadloge, se tvoj Učitelj ne bo več skrival, temveč bodo tvoje oči gledale tvojega Učitelja. 21 Tvoja ušesa bodo slišala za teboj besedo, ki bo pravila: "To je pot, po njej hodite!" če boste morali iti na desno ali na levo. (Iz 30, 20.21)

Če je bil Bog v Stari zavezi skriti Bog (cf. Iz 45,15), se je v Novi zavezi povsem razodel v osebi Jezusa Kristusa, našega Učitelja, Gospoda in Odrešenika. On  s svojo besedo in ob posredovanju Svetega Duha usmerja  svoje ljudstvo na pot, po kateri naj hodimo. Ko je ob neki priložnosti veliko učencev zapustilo Jezusa in je vprašal preostale, če želijo tudi oni oditi, mu je Peter odgovoril: "Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš  in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji." (Jn 6,68.69) Da, Jezus Kristus ima besede večnega življenja. Pa ne le to: on je prelil svojo kri in umrl v spravo za naše grehe in tretji dan vstal od mrtvih, s čimer je dokazal, da je on edini vir našega opravičenja. Zato tudi vemo, kam in h komu naj gremo.  

Zadnje štiri vrstice našega odlomka nam slikovito  predstavljajo slavo mesijanskega kraljestva.  Le-ta predstavitev doseže svoj višek v 26. vrstici, kjer pravi:  

"Tedaj bo luna svetila kakor sonce, sončna svetloba pa bo sedemkratna, kakor svetloba sedmih dni, na dan, ko bo GOSPOD obvezal poškodbo svojega ljudstva in ozdravil rano lastnega udarca."

Bogu slava in hvala za  njegovo čudovito delo odrešenja!