Imeti takega kralja...

V tem zapisu bom pokomentiral odlomek iz Evangelija po Janezu 6,1-15.  Jezus skorajda nikoli ni imel miru, kajti kar naprej se je okoli njega motala množica ljudi. Glavni razlog za njegovo popularnost so bila znamenja, ki jih je delal:  "Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih." (Jn 6,2) Cilj njegovih znamenj in čudežev je bil, da bi pritegnil ljudi k poslušanju, oziroma, kot je napisal Primož Trubar v svoji Mali postili, znamenja so Jezusu služila kot neke vrste zvonjenje pred pridigo. Seveda so imela tudi svojo drugo plat. Jezus jih je izvajal iz usmiljenja (cf. Mt 14,14. Mr 6,34. 8,2.).

Toda ljudje so, kot po navadi, zadevo razumeli po svoje. Ni jih toliko zanimalo, kar jih je Jezus učil, ampak so jih fascinirali čudeži. Nahraniti kakih pet tisoč moških in še približno tri krat toliko žensk in otrok s petimi hlebčki kruha in dvema ribama ni bil mačji kašelj, zato so rekli: "Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet." (Jn 6,14b) Samo prerok? Še danes so mnogi ljudje na svetu prepričani, da je bil Jezus samo prerok in nič več. V Jezusovem času so o njem tako govorili tisti, ki ga niso zares poznali, ampak so samo videli znamenja, ki jih je delal in sklepali na osnovi znamenj. Navdušenju očitno ni bilo ne konca ne kraja, kar je razvidno v 15. vrstici. kjer pravi, da je Jezus "spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja."  Zato se  je umaknil na goro (ibid.). Ko so ga naslednji dan našli v Kafarnaumu, jim je odkrito povedal: "Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili." (Jn 6,26)  Jezus jih je fasciniral z zunanjim dejanjem, pri čemer so spregledali njegovo sporočilo. Ko so ga hoteli narediti za kralja, niso vedeli, da je on že kralj, ampak kralj čisto posebne vrste, le da njegovo kraljestvo ni od tega sveta (cf. Jn 18,36). Danes nekateri skeptiki govorijo: "Če je kak bog, naj se pokaže, da bomo verovali. To je seveda nelogično, ker če nekaj vidiš, ti tistega ni treba verovati, dovolj je, da gledaš. Konec koncev tudi v Jezusa večina ni verovala, kljub znamenjem, ki jih je delal. Ljudje so ga najprej hoteli narediti za kralja, nato pa so ga spraševali, kaj naj storijo, da bodo delali Božja dela (cf. v. 28). Toda, ali so bili zares pripravljeni storiti čisto vse, kar bi jim Jezus naložil?

 Jezus je odgovoril in jim dejal: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." 30 Rekli so mu: "Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? 31 Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti." 32 Jezus jim je dejal: "Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. 33 Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje."  (Jn 6,29-33)

Takoj, ko jim je rekel, da je Božje delo, da verujejo v Jezusa Kristusa, so začeli zapletati zadevo. Nič več niso bili pripravljeni delati "Božjih del", ampak so zahtevali dodatna znamenja, nekaj takega, kot je bila mana. Toda Jezus jim je  povedal, da je on pravi Božji kruh, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.  Rimska cerkev trdi, da je Jezus na tem mestu govoril o evharistiji. Toda, kdor natančno prebere celotno 6. poglavje, bo ugotovil, da tu ne gre za jedenje dobesednega Kristusovega telesa, ampak za vero, s katero v duhovnem smislu "uživamo" Jezusa, saj pravi, da Božje delo ni prehranjevanje z Jezusom, temveč vera vanj (cf. v. 29).  Dodatni dokaz za to je 63. vrstica, kjer pravi: "Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje" 

Na koncu je bila večina razočarana in je odšla. Niso si ga več želeli imeti za kralja, kajti, kot sem že rekel, je  on kralj  posebne vrste. Oni so bili pripravljeni storiti vse, bržkone celo umreti zanj v morebitni vojni z Rimljani, niso pa bili pripravljeni verovati vanj. Jezus je prišel na svet odrešit grešnike (cf. 1Tim 1,15), ne pa ustanavljat kako zemeljsko kraljestvo, kajti: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16) Zemeljski kralji in drugi oblastniki lahko osvobodijo dele svojih narodov ali držav izpod kake tuje sile, nikomur pa ne dajejo večnega življenja.  Jezus pa je Kralj, ki daje ravno to.  On je na križu umrl za naše grehe in dokazal svojo Božjo moč ob vstajenju od mrtvih. On je Kralj kraljev in Gospod gospodov (Raz 17,14. 19,16). Njemu slava na veke.