Jožef v Božji šoli

 Poslal je moža pred njimi,

za sužnja je bil prodan Jožef.

18 Z verigo so mučili njegove noge,

v železo je prišla njegova duša

19 do časa, ko je prišla njegova beseda,

ko ga je prečiščeval GOSPODOV izrek.

20 Poslal je kralja, da ga je izpustil,

vladarja ljudstev, da mu je odprl.

21 Postavil ga je za gospodarja svoji hiši,

za vladarja nad vsem svojim imetjem,

22 da bi zvezal njegove kneze z njegovo dušo

in njegove starešine učil modrosti.

23 Izrael je prišel v Egipt,

Jakob je gostoval v Hamovi deželi. 

                                   (Ps 105,17-23)

Jožef se je rodil Jakobu, ko je bil le-ta še v Haranu (cf. 1Mz 30,22 ss.). Ko je bil star kakih šest let, je prišel skupaj s celotno Jakobovo družino v Kanaan. O njem lahko med drugim preberemo naslednje: "Ko je bil Jožef star sedemnajst let, torej še mladenič, je z brati pasel drobnico, skupaj s sinovi očetovih žena Bilhe in Zilpe. Jožef je očetu poročal, kar so slabega govorili o njih.  Izrael je ljubil Jožefa bolj kakor druge sinove, ker se mu je rodil v starosti. Naredil mu je dolgo haljo." (1Mz 37,2b.3) Jožef je bil očetov ljubljenec, sin Jakobove najljubše žene Rahele in deležen očetovega razvajanja. To in ker je očetu tožaril brate je pri slednjih povzročilo bolestno zamero, zaradi česar so ga zasovražili (cf. ibid. v. 4). Še bolj so ga zasovražili, ko jim je (bržkone s posebnim zadovoljstvom) razlagal svoje sanje (cf. ibid. 5-11). 

Bratovsko sovraštvo je preseglo meje. Ob neki priložnosti so ga hoteli ubiti, a jim je eden od njih, Ruben, to preprečil (cf. ibid vv. 20-22).  V Rubenovi odsotnosti so Jožefa prodali popotnim trgovcem za dvajset srebrnikov, le-ti pa so ga odpeljali v Egipt in tam prodali bogatašu, po imenu Potifar. Začetek v novi  službi je bil obetaven: "Gospodar je videl, da je GOSPOD z njim in da mu GOSPOD daje, da v njegovih rokah uspeva vse, česar koli se loti. Zato je Jožef našel naklonjenost v njegovih očeh in mu je smel streči. Postavil ga je za oskrbnika svoje hiše in mu dal v roke vse, kar je imel." (1Mz 39,3.4) Toda kmalu se je zgodilo nekaj zelo neprijetnega. Potifarjeva žena je Jožefa po krivem obtožila, zaradi česar so ga vrgli v ječo. Toda tudi tam je bil Bog z Jožefom, tako da je užival naklonjenost poveljnika straže.

V ječi sta se Jožefu kmalu pridružila dva imenitna gospoda, eden je bil faraonov veliki točaj, drugi pa njegov veliki pek. Ob neki priložnosti sta imela sanje, katerih pomen jima je nato razložil Jožef. Njune sanje so se uresničile: peka je faraon poslal na vislice, velikega točaja pa vzel nazaj v službo (cf. 1Mz 40).

Ko se je faraonu sanjalo o sedmih debelih kravah, ki jih je pojedlo sedem suhih krav ter o sedmih lepih klasih, ki jih je použilo sedem osmojenih klasov, ni našel nikogar, ki bi mu znal razložiti pomen sanj. na predlog velikega točaja je dal poklicati Jožefa, ki mu je razložil pomen sanj (cf. 1Mz 41). Faraon je bil zelo zadovoljen z razlago sanj in je Jožefu podelil vezirstvo. 

Sedmim letom obilja je, kot je napovedal Jožef, sledilo sedem let  pomanjkanja in lakote (cf. 1Mz 41,53 ss).  Lakota je zajela tudi okoliške dežele, zato so šli Jožefovi bratje v Egipt po žito (cf. 1Mz 42).  V Egiptu so se srečali z Jožefom, ki se jim je ob drugem srečanju dal spoznati (cf. 1Mz 45, 1 ss.).  Jožef je nato spravil v Egipt svojega očeta Jakoba in celotno rodbino (cf. 1Mz 45,25 ss. Ibid. 46). Jakob je nato umrl v Egiptu (cf. 1Mz 49),  z Jožefovo smrtjo pa se konča 1. Mojzesova knjiga (1Mz 50,26)

Tole je na kratko povzeta vsebina Jožefove življenjske zgodbe. Odlomek iz psalma 105, ki sem ga vzel za izhodišče tega zapisa, nam pove namen, s katerim je Bog spravil Jožefa v Egipt. Bog je preko Jožefa rešil Izraelov rod pred uničenjem. Pregovor, ki govori, da Božji mlini počasi meljejo, je tukaj še posebej na mestu. Ko so se po očetovi smrti Jožefovi bratje zbali, da se jim bo Jožef maščeval za njihovo ravnanje, jim je odgovoril: "Ne bojte se! Sem mar jaz namesto Boga?  Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo. Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke."  (1Mz 50,19b-21a) Bog je, ne da bi Jožefovi bratje vedeli, deloval skozi vse okoliščine, ki so na koncu privedle do rešitve njihovega rodu. 

Bog pa je tudi preko bridke šole ponižanja, krivic in celo zapora, klesal Jožefovo osebnost in napravil iz razvajenega mladeniča zrelega moža, pripravljenega za vsako dobro delo (cf. 2Tim 2,21. 3,17).  Kolikšna bridkost je morala objeti Jožefa, ko so ga jezni bratje prodali tujcem. Ko se je znašel na tujem in je že kazalo, da mu boljše ne more iti, je zaradi krive obtožbe pristal v ječi, oziroma, kot pravi psalmist: "Z verigo so mučili njegove noge, v železo je prišla njegova duša." (Ps 105,18) Toda tudi v ječi ga je obiskala Božja beseda in ga prečiščevala (cf. ibid. 19). Tako ga je Bog pripravljal na veliko delo. Ko bi se na koncu lahko maščeval bratom za vsa gorja, ki so mu jih povzročili, je ravnal podobno kot naš Gospod, ki je rekel na križu: "Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo." (Lk 23,34b) Bratje niso vedeli kaj dejansko delajo: oni so obračali, toda Bog je obrnil. Tudi tisti, ki so križali našega Gospoda niso zares vedeli, kaj počnejo. Enako kot je Jožefovi ječi sledilo povišanje, je Jezusovemu križu sledilo vstajenje.  Podobno, kot je Jožefov primer rešil Izraelov rod pred izumrtjem, rešuje Jezusov primer vse, ki vanj verujejo, pred večnim pogubljenjem. Ko so prišli bratje prosit Jožefa odpuščanja, ni  moraliziral, ampak jim je razodel Božjo milost. Ko pridemo k Jezusu po odpuščanje, sprejme vsakogar, ki iskreno pride k njemu. On ni  moralist. Njegova milost je neskončna. 

Tudi za Jožefa je veljalo pravilo: "Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti."  (Heb 12,11) Jožefova življenjska šola, skozi katero ga je vodil Bog, je imela na tem svetu srečen konec. Vse niso take. Pa vendar se je tudi Jožefovo življenje na zemlji nekega dne izteklo, kajti vsako človeško življenje se enkrat konča.  Na koncu je pomembno le to, kje se konča...  Gospoda prosim, da bi se vsem, ki berete te besede, končalo v Abrahamovem naročju (cf. Lk 16,22).