Ko je Jakob ostal sam, se je neki mož bojeval z njim, dokler se ni vzdignila jutranja zarja.
26 Videl je, da ga ne bo zmogel, zato ga je udaril v kolk, tako da se je Jakobov kolčni sklep izpahnil, ko se je bojeval z njim.
27 Potem je rekel: "Spusti me, kajti zarja že vstaja!" Rekel je: "Ne bom te spustil, dokler me ne blagosloviš."
28 Rekel mu je: "Kako ti je ime?" Pa je rekel: "Jakob."
29 In je rekel: "Tvoje ime ne bo več Jakob, temveč Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal."
30 Jakob je vprašal: "Povej, prosim, kako ti je ime?" Pa je rekel: "Čemu sprašuješ po mojem imenu?" Potem ga je tam blagoslovil.
31 Jakob je tisti kraj imenoval Penuél: "Kajti videl sem Boga iz obličja v obličje in kljub temu ostal živ."
32 In sonce je vzhajalo nad njim, ko je šel mimo Penuéla in pri tem šepal zaradi kolka. (1Mz 32,25-32)
Jakob je ena najbolj zanimivih svetopisemskih oseb. Pravzaprav je večji del druge polovice 1. Mojzesove knjige posvečen ravno temu svetopisemskemu očaku, Izakovemu sinu in Abrahamovemu vnuku. Zdi se mi, da zgoraj opisani dogodek najlepše simbolizira življenje tega človeka. Doréjeva ilustracija, ki sem jo uporabil, ni ravno najboljša, kajti omenjeni boj z Bogom se je zgodil, ko je bil Jakob že v zrelih letih. Po drugi strani se je Jakobov karakter oblikoval skozi toliko preizkušenj, da je bilo v bistvu njegovo celotno življenje zaznamovano z neke vrste ruvanjem z Bogom.
Jakob, kakršnega poznamo v mladosti, ni bil najbolj prijetna oseba. Bil je mamin sinček in namazan z vsemi žavbami. Svojega preveč pragmatično razmišljkujočega brata dvojčka Ezava je najprej z zvijačo spravil ob prvorojenstvo (cf. 1Mz 26,29-34), nato pa si je s pomočjo zaščitniške matere prigoljufal očetov blagoslov (cf. 1Mz 27), zaradi česar je na smrt užali Ezava in bil prisiljen oditi zdoma v materino domovino. Takrat je tudi vstopil v Božjo šolo, v kateri je doživel veliko bridkih doživetij, ki so počasi klesala njegov značaj. Na poti v Mezopotamijo se mu je prvič razodel Bog in mu obljubil:
"Jaz sem GOSPOD, Bog tvojega očeta Abrahama in Izakov Bog. Zemljo, na kateri ležiš, bom dal tebi in tvojim potomcem. 14 Tvojih potomcev bo kakor prahu zemlje. Razširil se boš proti zahodu in vzhodu, proti severu in jugu, in v tebi in tvojem potomstvu bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje. 15 Glej, jaz bom s teboj in varoval te bom, kjer koli boš hodil, in pripeljal te bom nazaj v to deželo. Zares te ne bom zapustil, dokler ne storim, kar sem ti obljubil." (1Mz 28, 13b-15)
V Jakobovem primeru se je uresničil pregovor, ki pravi, da kadar Bog rešuje, tedaj zagotovo rešuje. Toda način, na katerega opravlja svoje delo zna biti zelo nepredvidljiv. Jakob je prišel na cilj in se zaposlil kot pastir pri Labanu. Zagledal se je v Labanovo hčer Rahelo in zanjo delal sedem let. Toda tast ga je po sedmih letih ogoljufal in mu podtaknil starejšo hčer Leo. Da bi prišel do Rahele, je moral Jakob oddelati še sedem let. Delo je bilo trdo in naporno. pri tem je Laban Jakoba kar naprej skušal goljufati pri plačilu, a mu ni uspelo, ker je bil Bog z Jakobom (cf. 1Mz 31,6-10). Naraščajoče Jakobovo premoženje je kmalu zbudilo zavist pri Labanu in njegovih sinovih (cf. 1Mz 31,1.2). Na koncu je Jakob pobegnil od Labana. Zgodba je doživela še nekaj zapletov, a se je srečno iztekla, ker je bila nad Jakobom Božja obljuba.
Naslednji udarec, ki ga je doživel Jakob, je bilo izginotje njegovega najljubšega sina Jožefa, ki so ga ostali sinovi, oziroma Jožefovi bratje, ker jim je šel s svojim tožarjenjem krepko na živce, prodali midjánskim trgovcem, ti pa odpeljali v Egipt. Tudi sicer so mu sinovi povzročali hude preglavice. Težav pa še ni bilo konec. Ko se mu je rodil dvanajsti sin, Benjamin, je takoj po porodu umrla Jakobova žena Rahela.
Jožef je po zanimivem spletu okoliščin, ki so bile del Božjega načrta, postal vezir v Egiptu in čez leta spet odkril člane svoje družine. Jakob se je s svojimi sinovi preselil v Egipt. Toda, kot da ni več isti Jakob, kot smo ga spoznali na začetku. To ni bil več zvijačnež, ampak častitljiv starec, ki je šel skozi bridko Božjo šolo, ki ga je preoblikovala. Ob srečanju s faraonom je slednjemu povedal, da so bila leta njegovega življenja huda. Avtor Pisma Hebrejcem pravi, da Bog vzgaja svoje otroke kot oče sinove (cf. Heb 12,7-10). V nadaljevanju pa pravi:
Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti. 12 Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena 13 in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo. (Heb 12, 11-13)
Jakob je bil deležen Božje vzgoje, ki ni bila prijetna. Toda na koncu je prejel sad pravičnosti. Iz njegove življenjske zgodbe se lahko naučimo, da Bog deluje skozi čisto navadne in grešne ljudi, ki jih potem oblikuje. Jakob ni bil deležen Božje ljubezni in naklonjenosti zaradi kakih osebnih kvalitet. Bog rešuje po milosti, ki deluje skozi vero. Te kvalitete so se pozneje razvile kot sad odrešenosti. John Newton je rekel:
Čeprav nisem tisto, kar bi moral biti, niti tisto, kar bi želel biti, niti tisto, kar upam, da bom, lahko resnično rečem, da nisem, kar sem bil nekoč, torej suženj greha in satana; zato se lahko iz srca pridružim apostolu in priznam: "Po milosti Boga sem, kar sem."
Božja milost deluje tako pri opravičenju, kot pri procesu posvečenja. Bogu hvala za njegovo življenjsko šolo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar