Božja izvolitev: Abraham

József Molnár: Abrahamov odhod. Vir: Wikipedija.

GOSPOD je rekel Abramu: "Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. 2 Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov.3 Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje." 4 Abram je šel, kakor mu je naročil GOSPOD, in Lot je šel z njim. Ko je Abram odšel iz Harána, je bil star petinsedemdeset let. 5 S seboj je vzel ženo Sarájo, bratovega sina Lota in vse premoženje, ki sta ga zbrala, in vse duše,ki sta jih pridobila v Haránu. Odšli so in se napotili proti kánaanski deželi.

 Ko so prišli v kánaansko deželo, 6 je Abram prehodil deželo do kraja Sihem, do Moréjevega hrasta – Kánaanci so takrat živeli v deželi. 7 GOSPOD se mu je prikazal in rekel: "Tvojemu potomstvu bom dal to deželo." Tam je postavil oltar GOSPODU, ki se mu je bil prikazal. 8 Od tam je šel naprej na vzhodno gorovje do Betela in se ušotoril tako, da je imel Betel na zahodni, Aj pa na vzhodni strani. Tam je postavil GOSPODU oltar in klical GOSPODOVO ime. 9 Potem se je spet odpravil na pot in tako potoval proti Negebu.       (1Mz 12,1-9)

Abraham je zagotovo ena od najbolj zanimivih svetopisemskih oseb. Že ob padcu prvih ljudi v greh je Bog obljubil, da se bo nekega dne zgodilo, da bo Hudič, z njim vred pa vse zlo doživelo poraz, ki jima ga bo zadal Rojeni iz žene; Abraham pa je začetnik naroda, iz katerega se je čez dva tisoč let  rodil Odrešenik. Skeptiki se radi norčujejo, ko pravijo: "Le zakaj je Bog tako dolgo odlašal s prihodom Mesije?" Vprašanje ni enostavno, ker nam Bog tega ni razodel. Na temelju razodetega smemo le skromno pritrditi tistemu, kar pravi naslednji izrek: "Bog piše zgodovino z velikimi krivuljami."  Razodel nam ni niti tega, zakaj je   izvolil ravno Abrahama, da je postal začetnik Božjega ljudstva. Mnogi pravijo, da se je to zgodilo zato, ker je bil Abraham sposoben živeti življenje vere, bil poslušen, dober človek in podobno. Abraham naj bi bil torej izvoljen zaradi določenih osebnih kvalitet, ki jih je posedoval. Bil je torej  tako v redu možakar, da ga je Bog izvolil. V resnici pa ni  tako. Apostol Pavel pravi:

Če je bil namreč Abraham opravičen po delih, se ima s čim ponašati. Vendar ne pred Bogom. 3 Kaj namreč pravi Pismo? Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost. 4 Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno izplačilo. 5 Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost.  (Rim 4,2-5)

Abraham je res opravil veliko dobrih del, toda s temi se ne more hvaliti pred Bogom, kajti pred Bogom so  vsa dela nepopolna. Kdor tega ne ve, je spregledal lekcijo o padcu.  Abrahamu je bila všteta v pravičnost njegova vera. Vsi ljudje smo pred Bogom grešniki, zato naša dobra dela nikoli ne morejo doseči nivoja zahtev Božje pravičnosti. Le kdor veruje, se mu njegova vera šteje v pravičnost. Pri biblični veri pa ne gre za nekaj, kar bi človek proizvajal iz svoje moči. Biblična vera je več kot verjeti v Boga in v določene doktrine. Doktrine so odlično pomagalo, a same po sebi ne rešujejo. Apostol Pavel je na drugem mestu napisal: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) Vera, ki rešuje, je torej božji dar, ne pa nekaj, kar bi lahko posameznik sam proizvedel. Abrahamu je bila dana ta(kšna) vera. 

Pomislimo! Petinsedemdesetletni možakar je prejel Božjo obljubo in se  odpravil na potovanje v neznano. Pred njim ni bilo nobenega načrta, razen meglene obljube, da bo postal začetnik velikega ljudstva in oče mnogih narodov ter da bodo v njem blagoslovljeni vsi narodi (cf. 1Mz 18,18. 22,15-18). Pavel je Abrahamovo vero opisal takole: "Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom." (Rim 4,18)  Mož se je napotil v neznano deželo, glede katere je dobil neko obljubo, ki niti ni veljala zanj, ampak za njegove potomce. Teh pa še ni imel. Glede na njegova in ženina leta z biološkega stališča ni bilo več moč računati na potomstvo. Abraham tudi ni bil  brezgrešen človek, saj se mu je  njegova vera občasno omajala, na primer, ko je šel zaradi lakote v Kanaanu v Egipt in se je tam bal za življenje (cf. 1Mz 12,11 ss.), ali pa tedaj, ko mu Sara (še) ni rodila sina, zaradi česar se je odločil, da bo odsotnost  potomstva rešil s pomočjo Sarine dekle Agare. Abraham je torej delal napake in grešil, saj glede na to, da je bil Adamov potomec in z ozirom na okoliščine, ki so bile navidez brezupne, drugače ni moglo biti. Upanje proti upanju je prineslo tudi kakšen poraz ali stranpot, kajti tu in tam se je upanje zalomilo, toda njegova življenjska pot je bila prava, ker je posedoval pravo, od Boga dano vero. Tako je postal Abraham v biološkem smislu oče starozaveznega Božjega ljudstva, iz katerega se je rodil naš Odrešenik Jezus Kristus, v smislu vere pa je duhovni oče vseh, katerim je dana Abrahamova vera. Ta je podarjena vsem, ki verujejo, da je Jezus, ki je Abrahamov potomec po mesu, umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. 

Abraham je bil torej izvoljen od Boga. Ne vemo zakaj je bil izvoljen ravno on. Pravzaprav bi lahko bil  tudi kdo drug. Izvolitev je odvisna od Božje previdnosti.  Toda, kadar Bog rešuje, tedaj zagotovo rešuje. Želim, da bi bili tega upanja proti upanju deležni vsi, ki prihajate na ta spletnik.