1. Vse je torej pri sebi z Otrokom* vnaprej skrbno določil [oikonomekós], a nas je vendar do teh poslednjih časov prepustil, da so nas nosile naše naslade in poželenja: seveda ne zato, ker bi mu ugajali naši grehi,ampak zato, ker jih je prenašal, ne da bi odobraval to obdobje krivičnosti. Ustvarjal je namreč sedanje obdobje pravičnosti, da bi se izkazalo, kako smo bili tedaj zaradi svojih del nevredni življenja, zdaj pa nam je Božja dobrota povrnila dostojanstvo, in bi postalo očitno, da sami po sebi ne moremo vstopiti v Božje kraljestvo, ampak smo za to postali sposobni z Božjo pomočjo. 2. Ko pa se je naša krivičnost dopolnila, in je postalo popolnoma jasno, da smemo kot plačilo zanjo pričakovati kazen in smrt, in je prišel odločilni trenutek [kairós], ki ga je Bog vnaprej določil, da bi razodel svojo prijaznost in moč [chrestótes kaì dýnamis] - o presežna Božja ljudomilost in ljubezen - nas ni zasovražil niti pahnil proč, niti nam ni zameril, ampak je potrpel, prenašal nas je, sprejel nas je in se usmililo naših grehov: svojega Sina je dal v odkupnino za nas, Svetega za nepostavne, Pravičnega za krivične, Nepropadljivega za propadljive, Nesmrtnega za smrtne. 3. Kaj drugega je moglo pokriti naše grehe razen njegove pravičnosti? 4. V kom bi lahko dosegli opravičenje mi, ki smo nepostavni in nepobožni, razen v edinem Božjem Sinu? 5. O sladka zamenjava, o neizsledljivo stvarjenje, o nepričakovane dobrote [euergesíai]: zavoljo tega je nepostavnost mnogih skrita v enem Pravičnem in pravičnost Enega opravičuje mnoge nepostavne. 6. Ko je torej v preteklem času dokazal, da je naša narava nezmožna doseči Življenje, nam je zdaj pokazal Odrešenika, ki lahko reši tudi tisto, kar je nemogoče: s pomočjo obojega je hotel, da verujemo njegovi dobroti in ga imamo za Rednika, Očeta, Učenika, Svetovalca, Zdravnika, Um, Luč, Čast, Veličastvo, Moč, Življenje - in naj ne skrbimo za hrano in obleko.
(Pismo Diognetu IX)
+++++++
Pismo Diognetu je zgodnjekrščanski spis, ki je nastal v 2. ali na začetku 3. stoletja. Avtor spisa ni znan, vemo le za ime naslovnika.
Iz zgornjega odlomka je razvidno, da je bil cerkvi tistega časa še vedno domač nauk o všteti pravičnosti, ki jo daje Bog svojim ljudem. Ko Bog nekoga opraviči, mu všteje Kristusovo pravičnost. Kristjanova pravičnost je torej všteta, ne vlita, kot je pozneje trdil in še danes trdi Rim (tako zahodni kot vzhodni). Božja pravičnost torej ni verniku inherentna, ampak ga Bog šteje za opravičenega zaradi pravičnosti Jezusa Kristusa. Kristjan torej poseduje pred Bogom tujo, torej Kristusovo pravičnost, zato ga gleda Bog skozi prizmo Jezusa Kristusa. Zato pravi apostol Pavel: "Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem." (2Kor 5,21) To je velika zamenjava, v kateri je Jezus namesto nas prevzel vlogo grešnika in pretrpel sramotno smrt na križu, nam pa v zameno podarja svojo pravičnost.
Zgornji odlomek nam torej dokazuje, da nauk reformatorjev o všteti pravičnosti kristjana ni nobeno lutrovsko "novoverstvo", ampak ga je poznala stara cerkev, ko je še sledila svetopisemskemu učenju.
Vir: Logos v obrambo resnice, Izbrani spisi zgodnjih krščanskih apologetov, Mohorjeva družba Celje, 1998. S. 575-576.
* Jezusom Kristusom. Op. Diz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar