Lažni preroki

Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.16 Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? 17 Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. 18 Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. 19 Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. 20 Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.

Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: "Gospod, Gospod," ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. 22 Veliko mi jih bo reklo tisti dan: "Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?" 23 In takrat jim bom naznanil: "Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!"

(Mt 7,15-23)

Lažni preroki, ki pomenijo pravo nevarnost za cerkev in vero,  niso osebe, katerih škodljive namene bi  se delo spoznati na prvi videz. Njihovo razdiralno delo je vidno šele čez čas, ko je že prepozno. Ti ljudje  govorijo zelo lepo o Bogu, Jezusu,  izpolnjevanju Božjih zapovedi, o ljubezni do bližnjega in kar je še takega. To so sicer pomembne stvari, niso pa najpomembnejše. Najpomembnejši je evangelij,  ostalo je manj pomembno. Kristus kot moralni vzor je čudovita stvar, temeljna stvar pa je Kristus kot Odrešenik. 

Seveda obstajajo tudi taki, ki poudarjajo Kristusa kot Odrešenika, zraven pa dodajo še kaj svojega, po navadi je to postava. Takšni pridigarji se vtihotapijo v cerkev in prinašajo nauke, ki so na prvi pogled povsem pravoverni in jih lahko spoznamo šele po sadovih, ki pa niso prijetni.  O njih pripoveduje Pavel v 1Tim 1,3-7. 

V drugo skupino spadajo tisti, ki jih opisuje Pavel v 1Tim 6,3.4. S svojimi kontroverznimi nauki povzročajo v cerkvi prepir in razdor. 

Še hujši so tisti, ki  s kakimi nenavadnimi nauki rušijo vero nekaterih kristjanov. Takšna sta bila v Pavlovem času Himénaj in Filét, o katerih govori v 2Tim 2,17.18.  

V najhujšo skupino sodijo tisti, ki s svojimi sprevrženimi  nauki povzročajo pogubo sebi in drugim. O takih govorita Peter (2Pt 2,1.2) in Juda (Jud 1,4). Zaradi njihovega delovanja mnogi, ki stvari ne poznajo, preklinjajo pot resnice. 

Jezusovi pridigarji so dolžni neprestano oznanjati postavo in evangelij. Evangelizacije niso potrebni le "tisti zunaj", kot mnogi mislijo, ampak tudi tisti znotraj. Kot je nekdo rekel, cerkev ni klub popolnih, ampak sanatorij za grešnike. V kolikor ni to, potem  zelo hitro postane klub skisanih  samopravičniških farizejev. 

Kriterij za vstop v nebeško kraljestvo ni navidezno oseben odnos z Jezusom niti izvajanje dobrih del, kot so prerokovanja, izganjanje demonov in druga velika dejanja, ampak spolnjevanje Božje volje.   O njej pravi Jezus: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,40)  Mi sicer danes ne vidimo Sina, toda ravno on je tudi rekel: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29b)  Očetova volja je, da verujemo v Jezusa Kristusa, v njegovo pravičnost in njegovo na križu dokončano delo, s katerim nas je odkupil greha. Vse to pa se bo razodelo na dan sodbe.  

V krščanskem svetu obstajata dve skrajnosti. Prva je antinomianizem, ki uči, da ni važno kako živimo, glavno, da verujemo v Jezusa. Druga skrajnost je perfekcionizem, ki pravi, da moraš, ko postaneš kristjan, živeti popolnoma brez greha. Če prva skrajnost potiska ljudi v pekel, jih druga rine v obup, kajti doslej je samo ena človeška oseba živela popolno in brezgrešno življenje, to je naš Odrešenik Jezus Kristus. Za kristjane žal in obenem na srečo še vedno zelo velja naslednja resnica: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.  Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas."  (1Jn 1,8-10) Žal zato, ker še vedno grešimo, na srečo zato, ker imamo mogočnega Odrešenika, v katerem imamo popolno odpuščanje naših grehov.  Njemu hvala in slava na veke.