"Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.
21 Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. 22 Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu 'raká', bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče 'norec', bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! 23 Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, 24 pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. 25 Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. 26 Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča." (Mt 5,20-26)
Zgornji odlomek je vzet iz znamenitega Jezusovega govora na gori. Gre za serijo Jezusovih izrekov, ki so zapisani v petem, šestem in sedmem poglavju Evangelija po Mateju in so navdihovali mnoge, med njimi Tolstoja in Gandhija. Pred leti sem bral kritičen zapis na račun Svetega pisma, ki ga je napisal nek pripadnik določene psevdokrščanske skupnosti. Je pa mož med drugim napisal, da je v Bibliji nekaj lepih stvari, kot so na primer deset zapovedi in Jezusov govor na gori. Ko bi ta človek resno premislil in razumel, o čem piše, potem tega nikoli ne bi napisal. Deset zapovedi ni nedeljski sprehod skozi park ali gozdiček, ampak nekaj, kar še nikoli nikomur ni uspelo zares izpolniti, četudi se je še tako trudil. Isto velja za Jezusov govor na gori.
Da, tudi Jezusov govor na gori, naj si bo komu še tako lep, ni ravno nedolžna stvarca. Na začetku zgornjega odlomka je Jezus postavil zahtevo po pravičnosti, ki je večja od pravičnosti pismoukov in farizejev. Pismouki in farizeji so bili ljudje, ki so resno vzeli psalmistove besede: "Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v GOSPODOVI postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči." (Ps 1,1.2) To ljudje so nadvse resno proučevali postavo in jo imeli radi. Z njenim vestnim in natančnim izpolnjevanjem so si hoteli zagotoviti pravičnost. Toda postava ni šala. Ugotovili so, da je prezahtevna, da bi jo lahko stoodstotno izpolnjevali, zato so nekatere zapovedi malo okrajšali in naredili lažje, tiste enostavnejše pa zakomplicirali. Ponekod so odvzemali, drugod pa dodajali. Toda Jezus ni odobraval takega igračkanja s postavo in je ravno v govoru na gori postavil stvari nazaj na svoje mesto. Ampak, ko jih je postavil na svoje mesto, nas je vse skupaj vrgel pred zid. Več o tem malo pozneje.
V odlomku Mt 5,21-26 govori Jezus o jezi do bližnjega. Začel je takole: "Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo." (cf. v. 21) To, da je bilo starim rečeno, pomeni, da ne gre čisto za zapoved, ampak za izročilo. Božja zapoved ne pozna dodatka, da bo tisti, ki ubije, kriv pred sodbo. S tem dodatkom so pismouki zvedli to zapoved na golo dejanje uboja ali umora. Toda Jezus je s tem v zvezi razmišljal širše.
Chráskov prevod Mt 5,22a se glasi: "A jaz vam pravim, da vsak, kdor se brez razloga jezi na brata svojega, zapade sodbi." V večini grških rokopisov najdemo vstavek "brez razloga", a ne v najboljših, zaradi česar ga sodobni prevodi, kot je SSP, izpuščajo. Vsaka jeza ni greh, zato Pavel pravi in obenem svari: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 5,26) Obstaja torej upravičena jeza, ampak tudi tista mora čimprej izginiti, pa tudi sicer je treba biti pri tem čustvu zelo pazljiv, ker lahko hitro pripelje v greh. Jezus torej pravi, da si vsak, ki se jezi na svojega brata v veri, zasluži sodbo. Še slabše pride skozi tisti, ki pravi svojemu bratu raká. Gre za izraz, ki pomeni nevedneža, bedaka, tepca ali nekaj podobnega. Tak si prisluži, da pride pred vrhovni tribunal. Kdor pa svojega brata imenuje norec, si zasluži pekel. To, da se nekdo na nekoga jezi ali ga obklada z neprimernimi dis-kvalifikatorji še ne pomeni, da ga namerava ubiti. Toda v Božjih očeh so te reči na ravni umora. Apostol Janez ne govori zaman: "Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem." (1Jn 3,15) V nadaljevanju je Jezus podal dva primera praktičnega izpolnjevanja kriterija, o katerem je govoril.
Najprej je primer iz templja (cf. Mt 5,23.24). V sodobnem jeziku bi se glasil: "Ko prideš k bogoslužju in se tam spomniš, da ima brat / sestra kaj proti tebi, zapusti cerkev in se hitro pobotaj z njim /njo, šele potem se vrni in daj Bogu slavo."
Drugi primer (cf. Mt 5,25.26) je vzet s sodišča. Lahko bi se glasil takole: "Če si komu kaj dolžan, povrni dolg pred sojenjem, v skrajnem primeru, ko si še na poti na sodišče. Če boš prepozen, te bo sodnik spoznal za krivega in te izročil paznikom, ki te bodo odvedli v zapor. Tam boš sedel, dokler ne povrneš do zadnjega centa." S tem ni šale.
Toda, kot sem že napisal, nas Jezus s svojo brezkompromisno zahtevo vrže pred zid. Postava ne rešuje nič bolj kot kazenski zakonik, govor na gori pa je čista postava. Pove mi, kaj smem in česa ne smem ter katere so posledice mojih prestopkov. Apostol Pavel piše: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23) Plačilo za greh je pekel, ki mu Sveto pismo pravi večna smrt ali večno pogubljenje. Božja postava me obsoja in me obenem pošilja h Kristusu, ki je "bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) K njemu lahko pristopimo po veri in v veri: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9) Vera je roka, s katero lahko sprejmem Božjo milost. Toda milost ni le v tem, da sem odrešen: "Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli." (Ef 2,10) Kristjan je torej oseba, ki je odrešena po milosti, ki izhaja iz Kristus, Kristus pa nas pošilja k izvrševanju njegove postave. To izvrševanje sicer ne bo popolno, zato pa imamo njegovo popolnost in njegovo pravičnost: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22) Bogu hvala za ta dar!
V odlomku Mt 5,21-26 govori Jezus o jezi do bližnjega. Začel je takole: "Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo." (cf. v. 21) To, da je bilo starim rečeno, pomeni, da ne gre čisto za zapoved, ampak za izročilo. Božja zapoved ne pozna dodatka, da bo tisti, ki ubije, kriv pred sodbo. S tem dodatkom so pismouki zvedli to zapoved na golo dejanje uboja ali umora. Toda Jezus je s tem v zvezi razmišljal širše.
Chráskov prevod Mt 5,22a se glasi: "A jaz vam pravim, da vsak, kdor se brez razloga jezi na brata svojega, zapade sodbi." V večini grških rokopisov najdemo vstavek "brez razloga", a ne v najboljših, zaradi česar ga sodobni prevodi, kot je SSP, izpuščajo. Vsaka jeza ni greh, zato Pavel pravi in obenem svari: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 5,26) Obstaja torej upravičena jeza, ampak tudi tista mora čimprej izginiti, pa tudi sicer je treba biti pri tem čustvu zelo pazljiv, ker lahko hitro pripelje v greh. Jezus torej pravi, da si vsak, ki se jezi na svojega brata v veri, zasluži sodbo. Še slabše pride skozi tisti, ki pravi svojemu bratu raká. Gre za izraz, ki pomeni nevedneža, bedaka, tepca ali nekaj podobnega. Tak si prisluži, da pride pred vrhovni tribunal. Kdor pa svojega brata imenuje norec, si zasluži pekel. To, da se nekdo na nekoga jezi ali ga obklada z neprimernimi dis-kvalifikatorji še ne pomeni, da ga namerava ubiti. Toda v Božjih očeh so te reči na ravni umora. Apostol Janez ne govori zaman: "Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem." (1Jn 3,15) V nadaljevanju je Jezus podal dva primera praktičnega izpolnjevanja kriterija, o katerem je govoril.
Najprej je primer iz templja (cf. Mt 5,23.24). V sodobnem jeziku bi se glasil: "Ko prideš k bogoslužju in se tam spomniš, da ima brat / sestra kaj proti tebi, zapusti cerkev in se hitro pobotaj z njim /njo, šele potem se vrni in daj Bogu slavo."
Drugi primer (cf. Mt 5,25.26) je vzet s sodišča. Lahko bi se glasil takole: "Če si komu kaj dolžan, povrni dolg pred sojenjem, v skrajnem primeru, ko si še na poti na sodišče. Če boš prepozen, te bo sodnik spoznal za krivega in te izročil paznikom, ki te bodo odvedli v zapor. Tam boš sedel, dokler ne povrneš do zadnjega centa." S tem ni šale.
Toda, kot sem že napisal, nas Jezus s svojo brezkompromisno zahtevo vrže pred zid. Postava ne rešuje nič bolj kot kazenski zakonik, govor na gori pa je čista postava. Pove mi, kaj smem in česa ne smem ter katere so posledice mojih prestopkov. Apostol Pavel piše: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23) Plačilo za greh je pekel, ki mu Sveto pismo pravi večna smrt ali večno pogubljenje. Božja postava me obsoja in me obenem pošilja h Kristusu, ki je "bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) K njemu lahko pristopimo po veri in v veri: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9) Vera je roka, s katero lahko sprejmem Božjo milost. Toda milost ni le v tem, da sem odrešen: "Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli." (Ef 2,10) Kristjan je torej oseba, ki je odrešena po milosti, ki izhaja iz Kristus, Kristus pa nas pošilja k izvrševanju njegove postave. To izvrševanje sicer ne bo popolno, zato pa imamo njegovo popolnost in njegovo pravičnost: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22) Bogu hvala za ta dar!
Ni komentarjev:
Objavite komentar