"Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: 'Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!' Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so rekle preudarnim: 'Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!' Toda preudarne so odvrnile: 'Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!' Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: 'Gospod, gospod, odpri nam!' On pa je odgovoril: 'Resnično, povem vam: Ne poznam vas!' Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!" (Mt 25,1-13)
Jezus je v svojih prilikah zelo rad uporabljal prispodobe, ki se nanašajo na vsakdanje življenje taktratnih ljudi. V tem primeru je uporabil tradicionalno judovsko svatbo, kakršna je bila v tistem času v navadi.V Stari zavezi se je Bog nekajkrat predstavil kot "mož" svojega izvoljenega ljudstva, ki je nastopalo v vlogi "žene" (npr. v Iz 54,4-6), v Novi zavezi pa se Jezus predstavi kot ženin (npr. v Mr 2,18-20). Zdaj pa pojdimo k zgodbi.
Ženin je skupaj s spremljevalci odšel z doma in se namenil proti nevestinemu domu, kjer je potekal poročni obred. Ta se je v tistem času pogosto odvijal ponoči. Zatem se je svatovska povorka skupaj z ženinom in nevesto odpravila na ženinov dom, kjer so priredili poročno gostijo. Device v priliki predstavljajo družice, ki naj bi poleg ostalih pričakale ženina v svečanem špalirju. Svetilke, ki so omenjene, so najbrž bakle, ki so bile narejene tako, da so v olju namočili cunjo in jo ovili na en konec palice. Take bakle so lahko, če si imel pri sebi tudi rezervno olje, svetile tudi več ur.
Zdaj pa pojdimo k specifičnostim zgornje zgodbe. Zgodba se začne tako, da so se preudarne device, ki so šle ženinu nasproti, založile z rezervno količino olja, nespametne pa tega niso storile. Ker je ženin zamujal s svojim prihodom, so vse skupaj zaspale. tedaj pa se je ženin nepričakovano pojavil, in ko so se zbudile, so bakle že dogorevale in jih je bilo treba ponovno naoljiti. Preudarne device nespametnim niso posodile od svojega olja, da ne bi tudi one ostale brez njega, zato so ga bile slednje primorane iti kupit k prodajalcem. Toda zamuda jih je stala vstopa v svatbeno dvorano. Če bi šlo v zgodbi za običajno svatbo, se kaj takega prav gotovo ne bi zgodilo. Četudi ženinu zamuda petih družic morda ne bi bila povšeči, jim prav gotovo ne bi rekel: "Ne poznam vas, ostanite zunaj! Odidite!" ali česa podobnega. Toda naša prilika govori o nečem drugem.
Prilika se nanaša na dan ponovnega Jezusovega prihoda. Že na zunaj je kristalno jasno razvidno, da vidna cerkev ni neka idealna družba, ampak srečamo v njej tudi ljudi, ki niso nanovo rojeni, oziroma take, ki vero hlinijo, o čemer nam pripoveduje tudi prilika o ljuljki (cf. Mt 13,24-35). Nespametne device predstavljajo prav to skupino navideznih kristjanov.
Gospod s svojim prihodom "zamuja" in mnogi so prepričani, da preveč zamuja, zato ne verjamejo vanj. Apostol Peter pravi: "Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih in govorili: 'Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.'" (2 Pt 3, 3.4) Tu ne pripoveduje o "tistih zunaj", ampak predvsem o "tistih znotraj" vidne cerkve, ki so sicer znotraj neke zunanje cerkvene organizacije, niso pa del resnične cerkve, saj pravi Gospod o njih: "Ne poznam vas!" (Mt 25,12) O "tistih znotraj" je namreč rečeno: "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje." (2Tim 2,19a)
Kristusov drugi prihod ne bo potekal skrivoma, kot trdijo dispenzacionalisti, ampak bo to viden, nenaden, enkraten in presenetljiv dogodek. Zgodil se bo, ko ga bomo (ali bodo) najmanj pričakovali.
V nekem (bržkone rimsko-katoliškem) komentarju te prilike sem bral, da so bile nespametne device zavržene, ker niso imele dobrih del. To je zmota, kajti nihče se ne bo odrešil po svojih dobrih delih, temveč je resnica ravno nasprotna: nihče ni odrešen zato, ker opravlja dobra dela, ampak opravlja dobra dela zato, ker je odrešen.
Gospod nas v tej priliki spodbuja k budnosti, enako kot apostol Pavel, ki nas spodbuja: "Nismo sinovi noči in ne teme, zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni." (1Tes 5,5b.6) Spodbudna stvar pri vsem tem je, da je še vedno čas, da uredimo svoj odnos z Bogom, kakor je treba: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2) Še vedno torej živimo v času milosti, ko se lahko opremimo z rezervo, ki nam bo prišla prav na tisti dan. Jezus vabi z besedo milosti: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Po preroku Izaiju pa Bog sporoča: "Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor bagrenina, bodo beli kakor volna." (Iz 1,18b)
Bog resno jemlje svoje obljube. Zakaj ne bi tudi mi resno jemali njegovih obljub?
Ni komentarjev:
Objavite komentar