Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. 2 Prežali so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. 3 Tedaj je rekel možu s suho roko: "Vstani in stopi v sredo!" 4 Njim pa je rekel: "Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?" Ti pa so molčali. 5 Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: "Iztegni roko!" Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. 6 In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili.
Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in velika množica iz Galileje je šla za njim. Tudi iz Judeje, 8 Jeruzalema, Idumeje, dežele onkraj Jordana ter iz okolice Tira in Sidóna so prišli k njemu, velika množica teh, ki so slišali, kako velike reči je delal. 9 Tedaj je rekel učencem, naj bo zanj pripravljen čoln zaradi množice, da ne bi pritiskala nanj. 10 Veliko jih je namreč ozdravil, zato so vsi, ki so jih zadele nadloge, silili za njim, da bi se ga dotaknili. 11 Kadar so ga nečisti duhovi videli, so padali predenj in vpili: "Ti si Božji Sin!" 12 Vendar jim je odločno zapovedoval, naj ga ne razglašajo.
(Mr 3,1-12)
Kjerkoli se je Jezus pojavil, je nemudoma zbudil pozornost in okoli njega se je hitro nabrala množica ljudi. V tistem času se je judovstvo, kot so ga razlagali farizeji, močno razlikovalo od tistega, ki ga poznamo iz Stare zaveze, saj se ni več naslanjalo le na čisto Božjo besedo, ampak tudi na interpretacije uglednih rabinov, ki so sestavljale ustno izročilo. Ti so bili pravi mojstri glede razlage določil postave, saj so zapovedi, ki jih je težko izpolnjevati, poenostavljali, tiste, ki jih je lahko izpolnjevati, pa zapletli do nerazpoznavnosti. Ena od takih zapovedi je bila zapoved posvečevanja dneva počitka, torej sobote.
Toda Jezus se ni dal. On je ozdravljal bolne, kadar je bilo to potrebno, ne kadar bi bilo to všeč verskim voditeljem. Ko je vprašal tiste, ki so prežali nanj: "Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?" (Mr 3,4) je seveda ostal brez odgovora, kar je popolnoma logično, ker je vsakomur jasno, da se sme v soboto delati dobro in reševati življenja. Toda nasprotniki so umolknili, ker niso hoteli potrditi, da ima prav. Izvrševanje zapovedi, kot ga je določalo človeško izročilo, ne Bog, je imelo po njihovem prednost pred delanjem tistega, kar je prav. Prav zato so se ga hoteli znebiti in so se šli posvetovat s herodovci, kako bi ga umorili. Jezusova življenjska pot je bila vseskozi pot križa.
"Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in velika množica iz Galileje je šla za njim." (Mr 3,7a) Le zakaj se je okoli Jezusa vedno zbrala množica ljudi? Ljudje so prihajali k njemu z različnimi motivi. Nekateri so prišli po ozdravljenje, drugi po osvoboditev od hudih duhov, tretji iz radovednosti, četrti bi radi slišali, kaj jim ima za povedati. Toda ne smemo pozabiti nečesa: "[U]čil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,29) Pismouki so se pri svojem poučevanjem sklicevali na druge rabine, ki so predstavljali avtoriteto, iz česar se je razvila obsežna rabinska literatura. Jezus pa se ni skliceval na nikogar, ampak je poučeval z božansko avtoriteto. To so pripoznali celo demoni, ki "so padali predenj in vpili: "Ti si Božji Sin!" (Mr 3,11b)
Toda pri Jezusu ni najpomembnejši njegov nauk, niti njegovo ozdravljanje bolnih, niti izganjanje demonov in kar je še takega. Najpomembnejša stvar je njegov križ, na katerem se je žrtvoval za grehe sveta in vsem, ki vanj verujejo zadobil večno življenje.
Zato je pri vsem skupaj najusodnejše vprašanje: "Ali veruješ vanj?"
Ni komentarjev:
Objavite komentar