Ameriško (protestantsko) krščanstvo je razdeljeno po več ločnicah. Če izvzamemo liberalni del, nam ostaneta evangelikalski in konfesionalni del. Pastor Bryan Wolfmueller, ki pripada Luteranski cerkvi - Missourijska sinoda, se je v predavanju, ki ga lahko poslušate v zgornjem videu, posvetil evangelikalskemu delu protestantizma, ki je tako zelo tipičen ravno za ameriško krščanstvo. Zanj so značilne štiri stvari:
- Preporodništvo (revivalism). Gre za teologijo, ki uči, da se moje krščansko življenje začne takrat, ko se JAZ odločim za Jezusa in ga "sprejmem" v svoje srce.
- Pietizem. Ta se nanaša na način, kako lahko vem, da se Jezusa zares "sprejel" v svoje srce. "Dokaz" za to naj bi bila moja rast v dobrih delih. V pietistični cerkvah se vse pridige sučejo okoli tega, kako živeti, da bi bili res pravi kristjani. Za pietizem je Biblija v prvi vrsti zbirka navodil. To seveda ni čisto narobe, toda Sveto pismo je primarno knjiga obljube in sicer obljube Odrešenika ter odrešenja.
- Misticizem. Pri misticizmu gre za neposredno in takojšnje izkustvo prisotnosti Božjega v moji notranjosti. Gre za nekaj, kar ni omejeno na krščanstvo, saj ga poznajo tudi druge religije. Toda pri misticizmu, kakor pri dobrih delih ni ničesar gotovega, ničesar trdnega. Enkrat se nam lahko zdi, da me Bog ljubi, drugič pa nimamo tega občutka. To je videti kot nihalo, ki niha med ponosom na eni in obupom na drugi strani.
- Entuziazem je pravzaprav seštevek zgornjih treh oblik. Tu je seveda mišljen entuziazem v teološkem smislu, ki pomeni odvisnost naše vere od drugih dejavnikov, ne od Božje besede, kakor je zapisana v Svetem pismu. Ta termin je uporabljal že Luther, z njim pa je označil anabaptiste in podobne skupnosti. Danes je takih še veliko več, kot v Luthrovem času. Če smem zadevo aplicirati na domače slovenske razmere, moram reči, da se vse to širi tudi k nam, saj smo kar nekaj tega uvozili k nam iz ZDA.
Ni komentarjev:
Objavite komentar