"Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!
37 Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.38 Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo." 39 Povedal pa jim je tudi priliko: "Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? 40 Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. 41 Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? 42 Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,' če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.
Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad."
(Lk 6,36-43)
Zgornji odlomek je vzet iz Jezusovega "Govora na ravnem kraju", ki je vsebinsko zelo podoben Govoru na gori iz Evangelija po Mateju. Zaradi podobnosti med govoroma obstajajo glede njegovega nastanka tri teorije. Po prvi naj bi šlo za poročilo o istem dogodku, evangelista pa sta iz njega povzela različne poudarke. Po drugi teoriji gre za dva podobna govora, ki ju je imel Jezus kot potujoči pridigar na različnih mestih, po tretji pa za zbirko Jezusovih izrekov, ki sta jih evangelista uredila v celoto. Kakorkoli že, pri vsem skupaj ni najpomembnejši izvor obeh zapisov, glavna je vsebina, ki je v vseh bistvenih potezah enaka.
Odlomek, ki je pred nami, ni niti najmanj "uporabniku prijazen". Niti Govor na gori niti Govor na ravnem kraju pravzaprav nista uporabniku prijazna. Oba postavljata tako visoke norme, da jih noben človek ni zmožen uresničiti. Mnogo je takih, ki so se navduševali nad temi izreki, mednje spadata npr. Tolstoj in Gandhi in govorili, da bi kristjani morali živeti v skladu s temi normativi. Morali bi že, morali, toda, če resno vzamemo v pretres človeško dejansko naravo, bomo hitro ugotovili, da to ni popolnoma mogoče. Za Govor na gori (isto velja za Govor na ravnem kraju) je nekdo rekel, da je zid, v katerega treščimo. Gre namreč za stoodstotno postavo, ki nam podrži zrcalo, ki nas potem usmerja h Kristusu.
Prva zapoved v našem odlomku se glasi: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk 6,36) V Govoru na gori najdemo drugače formulirano misel: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mt 5,48) V obeh primerih gre za "misijo Nemogoče". Mi sami po sebi nikoli ne bomo niti tako usmiljeni niti tako popolni kot je nebeški Oče. Nekateri to razlagajo tako, kot da moramo en del narediti mi, drugi pa Bog, ampak zapoved ne pravi, naj bo Bog popoln in usmiljen, ampak je ukaz namenjen nam!
Naslednja zapoved v odlomku pravi, naj ne sodimo in ne obsojamo, ampak odpuščamo, da nam bo odpuščeno (cf. Lk 6,37). To ni noben prijateljski nasvet, ampak zapoved, zato bodimo pošteni in priznajmo, da tega nismo zmožni izvrševati vedno in v vseh okoliščinah.
Odlomek, ki je pred nami, ni niti najmanj "uporabniku prijazen". Niti Govor na gori niti Govor na ravnem kraju pravzaprav nista uporabniku prijazna. Oba postavljata tako visoke norme, da jih noben človek ni zmožen uresničiti. Mnogo je takih, ki so se navduševali nad temi izreki, mednje spadata npr. Tolstoj in Gandhi in govorili, da bi kristjani morali živeti v skladu s temi normativi. Morali bi že, morali, toda, če resno vzamemo v pretres človeško dejansko naravo, bomo hitro ugotovili, da to ni popolnoma mogoče. Za Govor na gori (isto velja za Govor na ravnem kraju) je nekdo rekel, da je zid, v katerega treščimo. Gre namreč za stoodstotno postavo, ki nam podrži zrcalo, ki nas potem usmerja h Kristusu.
Prva zapoved v našem odlomku se glasi: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk 6,36) V Govoru na gori najdemo drugače formulirano misel: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mt 5,48) V obeh primerih gre za "misijo Nemogoče". Mi sami po sebi nikoli ne bomo niti tako usmiljeni niti tako popolni kot je nebeški Oče. Nekateri to razlagajo tako, kot da moramo en del narediti mi, drugi pa Bog, ampak zapoved ne pravi, naj bo Bog popoln in usmiljen, ampak je ukaz namenjen nam!
Naslednja zapoved v odlomku pravi, naj ne sodimo in ne obsojamo, ampak odpuščamo, da nam bo odpuščeno (cf. Lk 6,37). To ni noben prijateljski nasvet, ampak zapoved, zato bodimo pošteni in priznajmo, da tega nismo zmožni izvrševati vedno in v vseh okoliščinah.
V naslednji vrstici (oh, že tretja zapoved) zahteva od nas velikodušnost (cf. v. 38). Smo zares vedno tako velikodušni, kot se od nas pričakuje?
V vv. 41 in 42 nam zapoveduje, naj ne ogovarjamo. Ali tega res nikoli ne počnemo? Poglejmo primer: "Saj nič ne rečem, on je krasen človek, toda nekam preveč se širokousti." Zdaj pa poglejmo, kaj smo s tem v resnici povedali: "Saj nič ne rečem, res je krasen človek, toda v resnici sploh ni krasen." Znana zgodba, kajne? In še toliko tega bi se dalo našteti!
Štiri zapovedi v samo sedmih vrsticah? Res je! Jezus nato nadaljuje s pojasnilom: "Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad." (v. 43) Snovalci lekcionarija so tu žal prekinili organsko celoto in izpustili pojasnilo k 43. vrsti, ki se glasi: "Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta." (vv. 44.45) Tudi te besede niso pravšnje za naše opravičenje, ampak prej v obsodbo!
Vse zgoraj našteto je nemogoče dejansko izpolnjevati tako, kot je izrečeno in zapovedano. Je torej Jezus govoril te stvari kar tako v tri dni? Seveda ne. On je tisti, ki je izpolnil vse te in še vse druge zapovedi postave. On je namesto nas živel življenje aktivne ali dejavne poslušnosti. To pomeni, da je On sam izpolnil vso postavo. Ko je bil na zemlji, je bil usmiljen kakor nebeški Oče. Edino on je lahko bil popoln kakor Oče! On je odpuščal vsem, celo tistim, ki so ga preganjali in umorili. Bil je velikodušen. Njega, ki ni imel niti iveri v očesu, so ogovarjali, obrekovali in blatili taki z brunom v očesu.
Če se bomo v krščanskem življenju koncentrirali nase in na svoja dejanja, ne bomo prišli nikamor, naše življenje pa bo postalo vse manj krščansko. Rimska cerkev, ki utemeljuje del nauka o opravičenju na dobrih delih, svetuje svojim vernikom, naj si vsak večer izprašajo vest in preverijo, v čem vse so grešili. Te in podobne "duhovne vaje" so glede svoje koristnosti podobne temu, kot bi se prijel za vezalke in se poskusil dvigniti v zrak. Logično je, da tako ne gre. Ko smo premislili svoje grehe in zmolili kesanje, se morda bolje počutimo, ampak dobro počutje nas ne opravičuje. Jezus, ki je, kot sem že napisal, edini izpolnil vse zahteve postave, je pri zadnji večerji rekel apostolom: "Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar." (Jn 15,5) S tem je povedal, kam mora biti usmerjena vsa naša pozornost: ne k nam, našim srcem in našim delom (vključno s spraševanjem vesti), ampak h Kristusu. Kdor se bo trudil karkoli iztisniti iz sebe, ne bo rodil pravega sadu. Jezus je tisti, ki je svojim ljudem priskrbel popolno odrešenje Jezus je rekel na križu: "Izpolnjeno je." (Jn 19,30b) S tem je povedal, da so v njem in po njem izpolnjene vse zahteve postave. Ker je tako, si bomo prizadevali slediti njegovemu zgledu in spolnjevati njegove zapovedi.
V vv. 41 in 42 nam zapoveduje, naj ne ogovarjamo. Ali tega res nikoli ne počnemo? Poglejmo primer: "Saj nič ne rečem, on je krasen človek, toda nekam preveč se širokousti." Zdaj pa poglejmo, kaj smo s tem v resnici povedali: "Saj nič ne rečem, res je krasen človek, toda v resnici sploh ni krasen." Znana zgodba, kajne? In še toliko tega bi se dalo našteti!
Štiri zapovedi v samo sedmih vrsticah? Res je! Jezus nato nadaljuje s pojasnilom: "Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad." (v. 43) Snovalci lekcionarija so tu žal prekinili organsko celoto in izpustili pojasnilo k 43. vrsti, ki se glasi: "Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta." (vv. 44.45) Tudi te besede niso pravšnje za naše opravičenje, ampak prej v obsodbo!
Vse zgoraj našteto je nemogoče dejansko izpolnjevati tako, kot je izrečeno in zapovedano. Je torej Jezus govoril te stvari kar tako v tri dni? Seveda ne. On je tisti, ki je izpolnil vse te in še vse druge zapovedi postave. On je namesto nas živel življenje aktivne ali dejavne poslušnosti. To pomeni, da je On sam izpolnil vso postavo. Ko je bil na zemlji, je bil usmiljen kakor nebeški Oče. Edino on je lahko bil popoln kakor Oče! On je odpuščal vsem, celo tistim, ki so ga preganjali in umorili. Bil je velikodušen. Njega, ki ni imel niti iveri v očesu, so ogovarjali, obrekovali in blatili taki z brunom v očesu.
Če se bomo v krščanskem življenju koncentrirali nase in na svoja dejanja, ne bomo prišli nikamor, naše življenje pa bo postalo vse manj krščansko. Rimska cerkev, ki utemeljuje del nauka o opravičenju na dobrih delih, svetuje svojim vernikom, naj si vsak večer izprašajo vest in preverijo, v čem vse so grešili. Te in podobne "duhovne vaje" so glede svoje koristnosti podobne temu, kot bi se prijel za vezalke in se poskusil dvigniti v zrak. Logično je, da tako ne gre. Ko smo premislili svoje grehe in zmolili kesanje, se morda bolje počutimo, ampak dobro počutje nas ne opravičuje. Jezus, ki je, kot sem že napisal, edini izpolnil vse zahteve postave, je pri zadnji večerji rekel apostolom: "Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar." (Jn 15,5) S tem je povedal, kam mora biti usmerjena vsa naša pozornost: ne k nam, našim srcem in našim delom (vključno s spraševanjem vesti), ampak h Kristusu. Kdor se bo trudil karkoli iztisniti iz sebe, ne bo rodil pravega sadu. Jezus je tisti, ki je svojim ljudem priskrbel popolno odrešenje Jezus je rekel na križu: "Izpolnjeno je." (Jn 19,30b) S tem je povedal, da so v njem in po njem izpolnjene vse zahteve postave. Ker je tako, si bomo prizadevali slediti njegovemu zgledu in spolnjevati njegove zapovedi.
Pri spolnjevanju njegovih zapovedi res ne bomo nikoli stoodstotno uspešni, toda v Kristusu imamo vse, kar potrebujemo: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17) Zatorej še enkrat: vso svojo pozornost usmerimo na Kristusa!
Ni komentarjev:
Objavite komentar