Realnost pekla

J. Tissot: Bogataš v peklu. Vir: Wikipedia

Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. 20 Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. 21 Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. 22 Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. 23 In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. 24 Zaklical je: "Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu." 25 Abraham mu je rekel: "Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. 26 Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam." 27 Nato mu je bogataš rekel: "Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. 28 Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!" 29 Abraham mu je dejal: "Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!" 30 Ta pa mu je odvrnil: "Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili." 31 On pa mu je dejal: "Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih."

(Lk 16,19-31)

V naših "modernih časih" je govorjenje o peklu  nekaj izrazito "nemodernega", saj gre tu vendar za neko srednjeveško praznoverje, kajne?  Mnogi vsaj tako mislijo in govorijo, celo mnoge cerkve, ki se ponašajo s tem, da pripadajo "krščanskemu mainstreamu". Če smo res natančni, v našem primeru ne gre za srednji, ampak za stari vek. Jezus je namreč, ko je pripovedoval priliko o bogatašu in Lazarju in druge prilike, ki se nanašajo na ta nepopularni nauk,  deloval v starem veku, ne srednjem. Toda pekel ima še enega, danes nepopularnega sorodnika: to je greh, ki je tudi vzrok za obstoj pekla.   Sama beseda greh pomeni v hebrejski (SZ) in  grški (NZ) Bibliji nekaj takega, kot zgrešiti cilj, oziroma tarčo. Cilj pomeni izpolnjevanje Božje postave, greh pa pomeni kršitev Božje postave, katere posledica je posameznikova ločenost od Boga, ki je od edenskega vrta naprej skupna vsem človeškim otrokom.  Zato pravi sv. Pavel: "Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3, 22b.23)  

V priliki o bogatašu in Lazarju nam je Jezus v nekaj potezah predstavil tostransko in onostransko življenje dveh ljudi, od katerih je bil eden na tem svetu reven in se je preživljal z drobtinicami z bogataševe mize, drugi pa  je užival v bogastvu in  razkošju, ki mu ga je nudil takratni svet. Po smrti pa se je njuna usoda obrnila: bogataš se je znašel v peklu, nekoč ubogi Lazar pa v Abrahamovem naročju.

 Če smo premalo pozorni na celoto, nas lahko ta prilika zanese v razmišljanje, da je bil eden po smrti nagrajen za svoje trpljenje, drugi pa kaznovan za svoje uživaštvo in brezbrižnost do ubogih. Vendar zgodba ni tako preprosta, kot bi si mislili na prvi pogled. Res je, da je Jezus nekje rekel: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." (Mr 10,25. Prim. tudi Mt 19,24; Lk 18,25). S tem pa ni rekel, da bogataš ne bi mogel priti v nebeško kraljestvo, ampak, da je bogastvo velikokrat ovira za zveličanje, saj se mnogi ljudje, ki imajo vsega zadosti in preveč, ne zanimajo kaj prida  za to, kaj bo z njimi, ko bodo zapustili ta svet. Dejstvo je, da se človek v stanju svoje padle narave zanaša predvsem nase in tisto, kar ima, za kaj več pa je potrebna milost. Te pa se samozadostni človek otepa in se ji ukloni edino po  posredovanju Svetega Duha. Nauk prilike torej ni v tem, zakaj se je nekdo znašel med pogubljenimi, drugi pa med zveličanimi, ampak preprosto govori o tem, da sta se znašla na dveh različnih bregovih. Iz prilike se lahko poučimo, da je med zveličanimi in pogubljenimi nepremostljiv prepad, in da tu ni možen noben prehod.

Na drugem mestu pa nas Jezus opozarja in uči, koga se moramo bati: "Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!"  (Mt 10,28) Bog je tisti, ki razvršča ljudi v nebesa in pekel, zato se je treba bati Boga. Božji strah je še ena nepopularna zadeva, ki ni ljuba "sodobnemu človeku". Bog je vendar sama ljubezen,  saj vendar tako pravi apostol Janez, kajne (cf. 1Jn 4,8)?  Res je, toda pri tem je treba upoštevati kontekst, v katerem je napisana ta izjava. Pri mnogih, če ne pri večini teologov prevladuje prepričanje, da pomeni pekel odsotnost Boga. To bi bilo morda res, če ne bi bil Bog vseprisoten. Ampak Božja ljubezen in prisotnost je kot sonce. Le-to nekaterim bitjem koristi, nekatera pa celo ubija. Enako je Božja prisotnost nekaterim v olajšanje in veselje, za druge pa muka, jok in škripanje z zobmi. Kdor zavrača Boga na tem svetu, mu Božja prisotnost na onem povzroča  pravi pekel. To je bistvo pekla. 

Toda apostol Pavel, ki je napisal, da ni nobene razlike, saj so vsi grešili, je svojo misel nadaljeval z besedami: "...opravičeni pa so zastonj po njegovi (Božji, op. Diz.) milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu.  Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri." (Rim 3,23.24a) Če bi bil neimenovani bogataš iz prilike spravljen z Bogom, ne bi na koncu pristal v peklu. Tudi njegovo ravnanje s soljudmi bi bilo drugačno. Lazar je vse svoje zaupanje postavil v Boga in pristal v "Abrahamovem naročju".  Poznal je Boga in Bog je poznal njega. Pekel je torej neizbežna realnost za vse, ki ne poznajo Boga. Bog se je  učlovečil in razodel v osebi Jezusa Kristusa ter prišel na svet odrešit grešnike (cf. 1Tim 1,15). Živel je popolno življenje, prestal kruto in sramotno smrt na križu  in vstal od mrtvih (cf. Rim 4,25). 

Nihče, kdor veruje v Jezusa Kristusa ne bo trpel v peklu, kajti kdor pozna Jezusa, ta  pozna Boga (Jn 14,7 ss.). Jezus je obljubil: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)   Kdor veruje v Jezusa, tega pozna Bog.  Vanj veruj in rešen-a boš!