Zrcalce, zrcalce

Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. 23 Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; 24 pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. 25 Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.

26 Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna. 27 Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta. 

(Jak 1, 22-27)

Sv. Jakob je bil zelo  praktično naravnan apostol, kar  odseva iz celotne njegove poslanice. O takšni Jakobovi naravnanosti je bilo govora že v mojem zapisu pred enim tednom.

Tistemu, ki sicer posluša ali bere Božjo besedo, a je ne uresničuje, mu golo poslušanje prav nič ne koristi, oziroma je podoben človeku, ki bi se  pogledal v zrcalo, potem pa pozabil, kakšen je bil (cf. Jak. 1,23.24). Ena od funkcij Božje besede je namreč, da nam pokaže naše dejansko nstanje in nas usmeri k Jezusu. On je izpolnil celotno starozavezno postavo, njegov evangelij pa nas je osvobodil, tako da  nam postava ne pomeni več nečesa, kar zasužnjuje  (cf. Gal 3,10-4,7), ampak nam je postala "popolna postava svobode" (cf. Jak 1,25). Pristnost krščanstva se ne kaže le v besedi, ampak tudi v dejanju. Pri tem izpostavlja Jakob troje: brzdanje jezika, skrb za sirote in vdove in neomadeževanost od sveta (cf. Jak 1,26.27) .

Brzdanje jezika je pomembno vsaj iz dveh razlogov.  Kristjan namreč ne predstavlja samega sebe, ampak je neke vrste ambasador Jezusa Kristusa. Po drugi strani vodita nebrzdano govorjenje in mišljenje v druge grehe.

Druga stvar, ki nam jo polaga Jakob na srce, je skrb za nemočne, stiskane ali kakorkoli  deprivilegirane. V to kategorijo so v njegovih časih spadale sirote in vdove.  Pri nas je sicer danes situacija nekoliko drugačna, a nemočni, stiskani in deprivilegirani še vedno obstajajo.

Tretja stvar, ki jo omenja v tem odlomku je neomadeževanost od sveta. Svet je kot voda, po kateri pluje barčica Kristusove cerkve. Barka se zelo lepo prilega vodi in  tudi sodi vanjo, voda pa nikakor ne sodi v barko, ker se lahko zaradi nje barka potopi. Glede na dejstvo, da živimo v svetu in da je naša stara grešna narava še vedno del nas, je nemogoče, da ne bi bolj ali manj prihajali pod vpliv sveta in njegovega sistema mišljenja. Toda imamo možnost, da se temu upremo.

Kristjan je zato kristjan, ker je v Kristusu, za take pa velja naslednje: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17) To "novo" zmore  uresničevati besedo. Tega seveda nismo zmožni delati iz naših lastnih moči in po svojih  zaslugah, ampak, kot je rečeno v 24. členu Belgijske veroizpovedi: "Ker izhajajo ta dela iz zdravih korenin vere, so dobra in sprejemljiva v Božjih očeh, saj so posvečena po njegovi milosti." Božja milost je ntorej tista, ki dela naša dela prijetna v Božjih očeh. Pri tem zagotovo ne bomo stoodstotno uspešni, toda imamo Gospoda, ki je edini izpolnil vse zahteve Božje postave in je tudi neskončno večji od naših neuspehov. Njemu slava na veke!