Sad dobrega daru

"[V]sak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave. 18 Po svoji volji nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev. 

19 Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, 20 kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. 21 Zato odpravite vso umazanost in odvečno zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše."  (Jak 1,17-21)

Jakobovo pismo ni prav nič abstraktno, ampak nam daje zelo konkretne nasvete za konkretne situacije. Tudi v drugih apostolskih pismih najdemo podobna opozorila, toda Jakob je  še malo bolj neposreden. 

 V zgornjem odlomku nas apostol Jakob na samem začetku pouči glede dvojega (cf. v. 17). Najprej nam pove, da prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo od Boga Očeta, in da je ta Bog nespremenljiv. On je nespremenljiv,  večno isti, dober in popoln, zato so tudi njegovi darovi, ki jih poklanja svojemu ljudstvu, dobri in popolni.  

Največji dar, ki ga je poslal Bog, je njegov Sin Jezus Kristus. Po njem smo prejeli še en dar, to je dar opravičenja in odrešenja, ki smo ga bili deležni preko novega rojstva: "Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. 7 Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. 8 Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. 9 Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo." (Rim 5,6-9) Uporniki, brezbožniki in grešniki smo po njem prejeli popolno opravičenje in odrešenje vseh naših grehov. To se ni zgodilo, ker bi bili kaj boljši od ostalih ljudi, ali zato, ker bi si to bolj zaslužili kot drugi, ampak je to čisti dar. Beseda resnice, ki nam je bila povedana nas je prerodila tako, da smo, kot pravi sv. Jakob, postali nekakšna prvina njegove stvaritve. To se ni zgodilo zaradi kakih posebnih kvalitet, ki bi jih posedovali, ampak, ker je bila taka volja Očeta luči. 

Temu  sledi praktičen še del. Jakob je nasploh praktik.   Opominja nas, naj bomo hitri za poslušanje in počasni za govorjenje ter jezo. Res je, vsak človek ima dve ušesi in ena usta, mnogokrat pa se obnašamo, kot da je obratno. Lahko bi torej rekli, da je poslušanje boljše kot govorjenje. Svet nas bombardira s tem, kako se moramo kar naprej "samouresničevati" in s podobnimi puhlicami, ki ne služijo ničemur drugemu, razen  napihovanju ega.  Ob takšnih za uho prijetnih nasvetih se naučimo poslušati s pol ušesa in govoriti, kot da imamo dvojna usta. Jakob pa pravi: "Ne tako, ampak dobro poslušaj in preudarno govori!"  Nepremišljeno govorjenje, ki je velikokrat rezultat jeze, je slaba popotnica za Božjo stvar, ki naj bi jo zagovarjali. 

Posvečenost, v kateri naj bi živeli, ni enkratno dejanje, ampak proces, v katerem smo podvrženi Božjemu delovanju. Nismo več pod oblastjo greha, a greh še vedno rovari v nas in proti nam. Toda beseda, ki je  vrojena v nas, to je beseda evangelija milosti, ima moč, da nas ob vsakem času podpira in tako privede  v večno življenje.  Bogu hvala za vsak njegov dober dober dar in vsako popolno darilo!