Zmeraj se moramo zahvaljevati Bogu za vas, bratje, kakor se spodobi, saj vaša vera nadvse napreduje in ljubezen slehernega med vami do vseh drugih raste. 4 Tako se lahko ponašamo z vami po Božjih Cerkvah zaradi vaše stanovitnosti in vere v vseh preganjanjih in stiskah, ki jih prenašate. 5 V tem je znamenje pravične Božje sodbe: po njej boste spoznani za vredne Božjega kraljestva, za katero tudi trpite. 6 Pravično je namreč, da Bog povrne s stisko tistim, ki vas stiskajo, 7 vam, ki stisko trpite, pa povrne z olajšanjem, skupaj z nami, ko se bo razodel z neba Gospod Jezus z angeli svoje moči 8 in bo v plamenečem ognju kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso poslušni evangeliju našega Gospoda Jezusa. 9 Gospod jih bo obsodil na večno pogubljenje, stran od svojega obličja in veličastva svoje moči, 10 ko bo tisti dan prišel, da se poveliča v svojih svetih in se pokaže v začudenje vseh, ki so sprejeli vero: ker vi ste verovali našemu pričevanju. 11 V ta namen tudi zmeraj prosimo za vas, da bi vas naš Bog spoznal za vredne poklica in izpolnil vso namero dobrote in delo vere v môči. 12 Takó bo ime našega Gospoda Jezusa poveličano med vami, vi pa v njem, po milosti našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa. (2Tes 1,3-12)
Z zametkom preganjanja cerkve v Solunu se srečamo že kar ob njenem nastanku. Sprožili so ga lokalni Judje, ki so kristjane obtoževali protidržavnega delovanja (cf. Apd 17,5-9). Da se stiske kristjanov v tem mestu niso prenehale, je razvidno tudi iz 1Tes 1,6. 2,14. 3,3. Očitno pa stiske omajale vere Solunčanov, ampak so jo še poglobile, rasla pa je tudi povezanost in medsebojna ljubezen udov solunske cerkve. Apostol Pavel je izrekel Bogu zahvalo zaradi take drže tamkajšnjih kristjanov. Takšnim in še mnogo hujšim oblikam preganjanja so priča tudi danes. manjša nagajanja, ki smo jim priča v zahodnem svetu niso nič proti temu, kar trpijo naši bratje in sestre v severni Koreji, Pakistanu, Nigeriji in drugod.
Preganjanje kot tako ni nekaj, kar bi nekomu prineslo zaslužnost pri Bogu, toda stanovitnost v stiskah in preganjanjih je znak, da je cerkev na pravi poti. Ta vrsta stanovitnosti je namreč dokaz resnične vere. Vera pa je tista, ki opravičuje in rešuje brezbožnega in grešnika (cf. Rim 3,25. 4,5. Gal 2,16. Ef 2,8). Evangelij je treba sprejeti, mu verovati ter mu biti poslušni; vse, ki niso poslušni evangeliju, bo Bog kaznoval z ognjem večnega pogubljenja. Ta doktrina je marsikomu nerazumljiva, zato pravijo: "Kako lahko domnevno ljubeči Bog nekoga obsodi na kazen večnega pekla?" Kdor tako govori, ne ve, kaj je Božja svetost in človeška grešnost. Nihče, ki je nedolžen, ne bo šel kot tak v pogubljenje, pa tudi zveličan ni nihče, ki je nedolžen. Na svetu je bil doslej eden sam, ki je bil zares čisto nedolžen kaznovan. O njem govori apostol Peter, ko pravi: "Sicer pa je tudi Kristus trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu." (1Pt 3,18a) Jezus je trpel in bil umorjen, da bi nam priskrbel Božjo pravičnost: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3, 22a) Noben kristjan nima lastne, inherentne pravičnosti, pravičnost, ki mu je dana, ni njegova lastna, ampak tuja, Kristusova. Ta se daje po veri.
Na dan, ko se naš Gospod vrne v slavi sodit žive in mrtve, bo kaznoval neposlušne evangeliju in nagradil svoje ljudstvo. On je umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Na kateri strani boš na tisti dan?
Ni komentarjev:
Objavite komentar