Posvečenost

Posvečujeta te spomin in vnovična vera,  da si opravičen po tistem, kar je Jezus zate storil  na križu. 

~David Powlison

Ti si Peter...

  Lorenzo Perossi: Tu es Petrus

 Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" 14 Rekli so: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov."  15 Dejal jim je: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" 16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: "Ti si Mesija,Sin živega Boga." 17 Jezus pa mu je dejal: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. 18 Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. 19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'"  (Mt 16,13-19)

 V rimskokatoliški cerkvi močno poudarjajo zgornji odlomek iz Matejevega evangelija in je po njihovem kronski dokaz za papeško prvenstvo in vse tisto, kar iz njega izhaja.

 Pa si to zadevo poglejmo malo bolj podrobno. Dogodek, o katerem je govora, navajajo vsi trije sinoptiki, poleg  Mateja tudi Marko v Mr 8,27 -30, Luka pa v Lk 9, 18-21. Pri tem, kot se lahko prepričata, tako Marko kot Luka ničesar ne poročata o Jezusovem nagovoru Petru, ki ga najdemo v Mt 16,17-19. Iz tega smemo sklepati, da se jima to ni zdelo preveč pomembno.

Vse skupaj se je dogajalo na področju mesta Cezareja Filipova, ki je ležala severno od Galilejskega jezera. Kraj se omenja že v Jozuetovi knjigi, v njem pa je bilo tedaj Baalovo svetišče. V času Selevkidov so v kraju uredili Panovo svetišče, kralj Herod pa je dal v mestu sezidati tempelj v čast cesarja Avgusta. Kraj je dobil ime deloma po tetrarhu Filipu, deloma pa po Cezarju Tiberiju. Gre za eno od najbolj severnih točk Jezusovega delovanja, kjer so se mešale različne kulture in religije: judovska, grško-rimska in orientalske. Če dobro pogledamo, gre za podobno multikulturno družbo, podobno današnji. In ravno tam je Jezus zastavil apostolom ključno vprašanje o sebi: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (Mt 16,13b)

Dobil je precej raznolike odgovore: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov." (v.14) Roko na srce, tudi danes bi bili odgovori zagotovo zelo pestri, najbrž še bolj kot v tistem času. Nato jim je Jezus še enkrat zastavi ključno vprašanje, ki pa se je nanašalo izključno nanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v.15) Apostol Peter je izstrelil kot iz katapulta: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." (v.16) Tukaj smo prišli do pravilnega odgovora na ključno vprašanje. Gre namreč za prvo zapisano izpoved vere v Jezusa Kristusa, in to je v imenu ostalih apostolov podal neučakani Peter. Šlo je za tako pomembno izpoved, da ga je Jezus pohvalil, zraven pa povedal še nekaj: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (v.17) S temi besedami mu je povedal, da Peter ni mogel iz svoje lastne človeške moči in intelektualnega ali religioznega napora priti do takega zaključka, temveč mu je bilo to dano od nebeškega Očeta. Pri tem je šlo za izvolitev, ne za nekakšno Petrovo svobodno voljo ali osebni napor.

Toda pri sami izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga,"  je šlo še za nekaj: učenci so doumeli najpomembnejšo lekcijo v Jezusovi šoli. Kar je sledilo, je bil le še zaključni del: zadnji meseci delovanja, cvetna nedelja, zadnja večerja, obsodba, križev pot, Kristusova žrtvena smrt na križu in vstajenjski finale z vnebohodom. Res je, da gre tudi pri teh dogodkih za pomembne mejnike odrešenjske zgodovine, ki pa so vsi anticipirani v Petrovi izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." V skladu s starozaveznimi prerokbami in z judovskim verovanjem je/naj bi bil Mesija hkrati prerok, duhovnik in kralj. Petrova izpoved vere v Jezusa pa nekako ne gre v kontekst predstave o nekom, ki bi bil prerok, duhovnik in kralj. Duhovniki in še manj kralji po navadi niso  vandrali naokoli, obdani s skupinico nepomembnih učencev in govorili o Božjem kraljestvu... Kakorkoli, učenci so obvladali lekcijo, seme Kristusove Cerkve se je prijelo, s čimer je Jezusova učiteljska pot dosegla svoj glavni cilj.

Zdaj pa sledi odlomek, ki je najbolj pri srcu rimskim katoličanom in na njem osmišljajo svoje posebne avtorske pravice do Kristusovega evangelija: "Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.  Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'" (vv.18-19) Na teh dveh (in še nekaterih drugih) stavkih utemeljujejo primat rimskega škofa in posebno "apostolskost" rimskega "svetega" sedeža. Pri tem seveda  pozabljajo, ali pa nočejo vedeti: 

1. da je lahko neka cerkev toliko apostolska, kolikor zvesto sledi nauku apostolov; 
2. da je apostolska doba in služba že davno minila;  
3. da apostolska služba za razliko od prezbiterske (starešinske) in škofovske (predstojniške) ni bila omejena na nek kraj, kot je npr. Rim, ampak je šlo pri njej za službo potujočih misijonarjev; 
4.  da je Peter utemeljil ali pomagal utemeljiti mnoge cerkve (Jeruzalem, Antiohija), med katerimi zagotovo ni bilo rimske, saj je obstajala že pred njegovim prihodom v omenjeno mesto. 

Kakšna je torej Petrova vloga v tem odlomku? Izpovedal je tisto, kar so verovali apostoli. Zakaj ravno on? Bil je pač najhitrejši in tudi najbolj zaletav govorec med vsemi. O njegovi zaletavosti se lahko prepričamo že nekaj vrstic pozneje, ko je Jezus govoril o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čaka (prim Mt 16,20). Peter je spet izstrelil kot iz katapulta: "Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!" (v. 22) Tokrat ni sledila pohvala, temveč zelo stroga graja: "Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško." (v.23) Kot pravi Zondervanov svetopisemski priročnik, "Boga ne obvezuje vsaka Petrova beseda. Vse, kar je učenec naredil v skladu s Kristusovo voljo, pa ima trajno vrednost." (s.566) Trajno vrednost pa ima zagotovo njegova znamenita izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga."

Pri utemeljevanju domnevnega prvorazrednega pomena apostola Petra, pri čemer naj bi bili ostali apostoli tako rekoč drugorazredni (kar demantira sv. Ciprijan, ki pravi v svojem spisu Edinost katoliške cerkve: "To so bili kajpada tudi drugi apostoli, kar je bil Peter, opremljeni z enakim deležem časti in oblasti..." *), se pojavljajo določena vprašanja:

1. Če je bil sv. Peter res Kristusov namestnik na zemlji in posledično tako zelo pomemben, zakaj se zadnjikrat pojavi v 15. poglavju Apostolskih del, v preostalih 13 poglavjih pa ni več ne duha ne sluha o njem? 28. poglavje Apd govori o Pavlovem bivanju v Rimu, o Petrovem pa nič.
2. V Apd 8,14 beremo: "Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela Božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza." Bi lahko  v časniku Osservatore Romano prebrali kaj takega: "Škofje, ki živijo v Rimu, so slišali, da je Kuvajt sprejel Božjo besedo; zato so tja poslali  Frančiška in Franca Rodeta?"  Prej bi se lahko zgodilo, da bi Kuvajt sprejel Božjo besedo, kot ono drugo! Rodeta bi najbrž lahko poslali, ne pa Frančiška. Papež  je tisti, ki pošilja druge, ne drugi njega. 
3. 15. poglavje Apostolskih del nam pripoveduje o jeruzalemskem koncilu. Peter se pojavlja kot eden od poročevalcev (Apd 15,7-11). Za njim sta govorila Barnaba in Pavel (ib. v. 12), zaključno besedo pa je imel apostol Jakob, ki je tudi povzel sklepe (ib. 13-21), ki so jih nato vnesli v pismo antiohijski cerkvi. Pismo pa se začenja z besedami: "Mi, apostoli in strešine, vaši bratje..." (ib. v.23) Peter tu ne igra nobene posebne vloge velikega svečenika in nezmotljivega Kristusovega namestnika. Je le eden od apostolov, starešin, bratov.

Res je, da so med apostoli nekateri uživali večji ugled, kar potrjuje tudi sv. Pavel, ko pravi: "[K]o so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico v znamenje občestva; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane." (Gal 2,9) Peter je bil torej eden od treh apostolov, ki so veljali za stebre cerkve, poleg njega sta uživala enak ugled tudi Jakob in Janez. Toda med uživanjem ugleda in posedovanjem posebnih pooblastil je velika razlika.

Da, Peter je bil resnično eden od najpomembnejših apostolov, ni pa posedoval današnjih papeških pristojnosti. Te so si rimski škofje uzurpirali skozi stoletja, ki so sledila...

*Svetega Cecilija Cipriana izbrani spisi, drugi del, Ljudska knjigarna, Ljubljana 1943-XXI. S.104.

Kateri sin je bil v resnici izgubljen?

Slavna Rembrandtova slika nam predstavlja prizor iz Jezusove prilike o izgubljenem sinu, ki je zapisana v Evangeliju po Luku 15,11-32. Ameriški pastor Timothy Keller je to priliko posrečeno poimenoval Prilika o razsipnem očetu in po njegovem predstavlja jedro krščanske vere. Poglejmo si, zakaj je res tako.

Najprej pojdimo k prvemu delu prilike! Neki oče je imel dva sinova. Mlajši se je nekega dne odločil in rekel očetu, naj mu da pripadajoči del dediščine. Oče je izpolnil sinovo zahtevo, sin pa je odšel v daljno deželo, kjer je z razsipnim in razvratnim življenjem zapravil vso dediščino, do zadnjega beliča. Na koncu se je preživljal kot svinjski pastir in se želel nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, a mu jih ni nihče dal. Takrat se je v njem nekaj prelomilo: "Šel je vase in dejal: 'Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote.  Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.  Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.'  In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: 'Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.' Oče pa je naročil svojim služabnikom: 'Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge!  Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.' In začeli so se veseliti." (Lk 15,16-24).

V Jezusovem času bi bilo nekaj popolnoma nezaslišanega, da bi nekdo od očeta, dokler je bil le-ta še živ, zahteval svoj delež dediščine. Taka zahteva bi pomenila, da si sin želi očetove smrti. Toda oče v naši priliki je temu navkljub izpolnil sinovo zahtevo in mu dal pripadajoči delež. V nadaljevanju je sin odšel v tujo deželo, kjer je vse skupaj zapravil in se znašel na samem dnu, ker se je moral za golo preživetje udinjati kot svinjski pastir. Tam mu je kanilo v glavo, kaj je s svojo nespametno odločitvijo zapravil, saj je živel slabše kot očetovi hlapci. Odločitev, da se skesan vrne domov in zaprosi, da ga oče vzame v službo kot enega svojih najemnikov, najbrž ni bila lahka. Mislim, da je je bila celo negotova, saj ni mogel vedeti, kako se bo nanjo odzval oče. Toda oče je reagiral v nasprotju s pričakovanji. Ko je sina zagledal od daleč, je jadrno stekel k njemu. Tudi to je bilo v Jezusovem času nekaj nezaslišanega, kajti za stare in dostojanstvene gospode se ni spodobilo, da bi naokoli tekali  kot otroci. Toda oče iz prilike je ravnal popolnoma drugače od pričakovanega. Ne le, da je stekel k sinu, ampak ga je celo poljubil, naročil zanj najboljše oblačilo, prstan in obutev, za zaključek pa še organiziral veselo pojedino.

Pa si poglejmo  drugi del. Starejši brat je bil, za razliko od mlajšega in  razvajenega brata, resen in deloven človek. Ko se je zvečer utrujen od dela vračal domov, je naletel na veselico, ki jo je pripravil oče ob bratovi vrnitvi. Ko je izvedel, čemu glasba in veselje, ni hotel vstopiti. Na plan so udarila vsa negativna čustva, ki jih je leta in leta nabiral v sebi. Ko ga je oče povabi, naj vstopi, mu je odgovoril: "Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.  Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele." (Ibid. 29.30)  Iz sinovih besed posebej izstopata dve stvari. Prva je ta, da je imel sin občutek, da očetu služi. On svojega sinovstva ni doživljal kot veselje, ampak kot dolžnost, službo. Vse kar je delal, je delal iz dolžnosti. Verjetno si je potihoma celo želel očetove smrti, da bi potem on prevzel celotno gospodarstvo. Druga stvar ki tukaj izstopa, je ta, da je v pogovoru z očetom svojega mlajšega brata očitajoče poimenoval: "Tvoj sin." Očetu je vrgel pod nos mlajšega sina, češ: "Kakršen oče, takšen sin."  Pri tem je pozabil, da je tudi on očetov sin. Toda oče spet ni reagiral v skladu s pričakovanji. Na očitke ni odgovoril z očitki, ampak je rekel: "Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden." (Ibid. vv. 31.32) Sinove očitke je mirno pobil z argumentiranim odgovorom, ne da bi bil pri tem očitajoč.

Dejstvo je, da očetje tega sveta ne ravnajo na način očeta iz prilike. Oče iz prilike nam predstavlja nebeškega Očeta. Tako mlajši kot starejši sin sta se pregrešila zoper očeta. V bistvu sta bila oba izgubljena, tako vzorni starejši, kot mlajši, ki  predstavlja človeka, "slabega fanta", ki se je najprej izgubil v svetu, potem pa se zavedel, kako daleč je zabredel, in  še nečesa: da Bog odpušča grehe. Tak se skesan vrne k Očetu, ki mu podeli popolno odpuščanje. Starejši, vzorni sin,  predstavlja človeka, ki uživa ugled "dobrega fanta", živi na zunaj vzorno krščansko življenje, do pičice skuša izpolniti vse predpise in zapovedi, toda vse to doživlja kot dolžnost in breme, zaradi česar je sam v sebi nezadovoljen z nebeškim Očetom in je oropan veselja skupnosti z Bogom. Povrh vsega je nevoščljiv "porednim fantkom", ki jim je tako na hitro odpuščeno. Toda v resnici sta tako prvi kot drugi brat  Bogu odtujena, oziroma, kot piše Pavel: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,23) Oba odtujena, oba izgubljena,  pri čemer se je prvi zavedel svoje odtujenosti in izgubljenosti, drugi pa ne.  

Toda ne glede na redakcijski naslov v Slovenskem standardnem prevodu, ki se glasi Prilika o izgubljenem sinu, izgubljeni sin ni glavni junak prilike. Isto velja za starejšega sina. Glavni junak prilike je  oče, ki mu Timothy keller pravi razsipni oče in predstavlja nebeškega Očeta. Bog je pobudnik našega odrešenja.  Ta prilika je zadnja od treh prilik v 15. poglavju Evangelija po Luku. Prva pripoveduje o izgubljeni ovci (Lk 15,1-7), druga pa o izgubljeni drahmi (Lk 15,8-10).  V prvi priliki simbolizira Boga pastir, ki poišče izgubljeno  ovco, v drugi pa ženska, ki najde izgubljeno drahmo. Izgubljenega sina je spodbudil k vrnitvi spomin na očeta, pri katerem je bilo vsega v izobilju. Pavel pravi: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje."  (Flp 2,13)  Ko Bog nekoga pokliče v skladu s svojim načrtom, se poklicani  tudi odzove. Prilika nam ne pove, kako se je starejši sin pozneje odzval na očetovo prigovarjanje. To očitno tudi ni pomembno in ni del nauka prilike. 

Dejstvo je, da Bog opravičuje brezbožne in grešnike vseh vrst, tiste, ki so mu (navidez) blizu, kot tudi tiste, ki so daleč.  Bog je poslal svojega edinega Sina Jezusa Kristusa v svet, kjer je v nasprotju z obema bratoma iz zgornje prilike, v polnosti izvršil vso Očetovo voljo. On je rekel o sebi:  "Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju." (Jn 10,10b)  Zavoljo naših grehov je umrl mučne in sramotne smrti na križu ter s svojim vstajenjem potrdil, da je resnično Odrešenik sveta. Po veri vanj imamo popolno odpuščanje vseh grehov:   "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.   (Jn 3,16) Bogu hvala za ta dar.

Krasna nova religija: intersekcionalnost

Svet nas tako rekoč skoraj ne more več presenetiti s kakšno novo pogruntavščino. Ena od teh je intersekcionalnost, ki v naših krajih še ni na široko znana, toda dovolj, da so naši družboslovni strokovnjaki zanjo iznašli domačo besedo: medpresečnost. Gre za socialni koncept, ki je povzročil revolucijo v kulturi žrtvenosti (victimhood) preko političnega in izobraževalnega spektra. Ta zadeva je vdrla celo v cerkve, kjer pravzaprav zanjo ne bi smelo biti prostora. 

O tem govori dr. Josh Buice v svojem predavanju. 

Kozmično izdajstvo

Greh je kozmično izdajstvo. Greh je izdajstvo zoper Suverena, ki je popolnoma čist. To je dejanje največje nehvaležnosti do Njega, ki mu dolgujemo vse, do Njega, ki nam je dal življenje. 

~R. C. Sproul 

 R. C. Sproul, The Holiness of God, Tyndale House Publ. Inc., Carol Stream, Illinois 1998. S. 115. Prev. Dizma. 

Ob dnevu državnosti

Napočil je še en dan državnosti. Danes je naša zemeljska domovina Republika Slovenija stara devetindvajset let. Pa si spet poglejmo, kakšen naj bi bil odnos kristjana do države.

Država je nekaj, od česar vsi nekaj pričakujemo. Nekateri zelo veliko, celo preveliko. V Ameriki poznajo pregovor, ki pravi: "Če je tvoja vlada dovolj velika, da ti lahko vse da, potem je tudi dovolj velika, da ti lahko vse to vzame nazaj."  Zanašanje na državo, ki naj bi bila kot nekakšen Miklavž ali dedek Mraz, ki bi vse dal in vse uredil, torej ni niti najmanj pametno. Mussolini je nekoč dejal: "Država je vse, nič ni zunaj nje, nič ni proti njej." Tu gre za tipičen primer malikovanja države, oziroma njeno pobožanstvenje, ki je značilno za vse totalitarne sisteme. Taka totalitarna država ti zelo hitro res vse vzame.

Po drugi strani je država nekaj, kar potrebujemo, a ne zaradi tega, ker bi bili tako dobri, temveč zato, ker smo grešni. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nikakršne oblasti. Zato je apostol Pavel  s tem v zvezi zapisal: "Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo." (Rim 13,4b) Brezvladje (anarhija) prinese kaos in po navadi še večjo škodo kot najslabši možen režim. Spomnimo se samo brezvladja pred mnogimi leti, ki se je zgodilo v Liberiji, kjer so dvanajstletniki terorizirali ljudi s kalašnikovimi in drugih podobnih primerov.  Tudi zato je Pavel napisal: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga." (Rim 13,1) To seveda ne pomeni, da je Bog postavil oblastnike, kot postavlja šahist figure, ampak, da je oblast nekako v skladu z Božjo voljo, četudi je ta oblast poganska ali celo brezbožna. Še več, kristjan je dolžan prispevati svoj delež pri skrbi za blaginjo države, kjer živi. Prerok Jeremija je  judovskim izgnancem v hiperpoganskem Babilonu položil na srce naslednje besede: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h GOSPODU; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7)  Babilon še zdaleč ni bil  neko nedolžno mesto, ampak velika in osvajalska mestna država,  imperij, ki je Božjemu ljudstvu vzel lastno državo in ga (v veliki meri) preselil v Babilon. Tudi sv. Pavel je pisal, naj molimo za oblastnike: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho."  (1Tim 2,1.2) Res je sicer, da se je to dogajalo pred Neronovim divjanjem, vendar, kristjani tudi v času preganjanj niso odstopali od tega načela.

Po drugi strani se kristjani niso kompromitirali z božanskim čaščenjem cesarja, oziroma države, ki jo je le-ta predstavljal. Tu so se dosledno držali principa: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) Zato noben kristjan ne bi smel pristati na totalitarno tezo o državi, ki da naj bi bila vse!  Vsaka oblast teži k temu, da bi čim popolneje obvladovala tiste, ki jim vlada. Kjerkoli in kadarkoli je ta oblast totalna, je tudi obvladovanje totalno.  Zato je ločitev cerkve od države zelo dobra zamisel, ki  cerkvi zagotavlja avtonomijo. V severnoevropskih državah, kjer imajo državne cerkve, se dogaja, da država preko imenovanja cerkvenega vodstva določa cerkveno disciplino in se posredno meša v verski nauk. Princip sola Scriptura so zamenjali s principom sola cultura. Vse to se je zgodilo zato, ker se cerkvena vodstva ne držijo apostolskega nauka: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"  

Imamo pa tudi cerkve, ki se gredo zelo rade politiko in prižnico uporabljajo za širjenje čisto političnih idej. Tudi to je nadvse problematično.  Russel D. Moore je s tem v zvezi zapisal: "Kar se tipično dogaja, je da  gredo cerkve, ki so očitno politične, v tako smer, da postanejo cerkve, ki jih nihče niti politično niti teološko ne jemlje več resno." Ko začne cerkev nastopati s političnimi temami,  začne okolica nanjo gledati kot na politično organizacijo. Isto velja za  politično izpostavljene pastorje, teologe, duhovnike. Ker niso pravi politiki, postanejo politično irelevantni, ker se gredo politiko, so tudi teološko irelevantni. Na dveh stolih se ne da sedeti. Kadar in kjer sta cerkev in država nekako združeni, izgubljata obe. V zvezi s povezovanjem cerkve in države poznamo dva modela, na eni strani je cezaropapistični, značilen za vzhodno pravoslavje in nekatere protestantske države na severu in zahodu Evrope, na drugi pa papocezaristični,  ki je (bil)  značilen za katoliške države. V prvem primeru država upravlja s cerkvijo, v drugem pa cerkev z državo. Nobeden od navedenih sistemov ne ustvarja pravih kristjanov, ampak  predvsem cerkveno članstvo. 

Kristjanu se ni prepovedano ukvarjati s politiko, toda po pameti! Tu je treba biti zelo pazljiv, kajti svet  v tem pogledu  opazi pri kristjanu celo tisto, česar  ni storil, kaj šele dejanske spodrsljaje. 

Za konec pa recimo s Prešernom: "Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!" Naj torej Bog blagoslovi našo zemeljsko domovino in da milost, da vsi njeni udje najdejo pot v nebeško domovino! 

Ali lahko Bog...

Ali lahko Bog ustvari tako velik kamen, da ga ne bi mogel dvigniti? Gre za vprašanje, ki ga ateisti že dolgo postavljajo. Če Bog takega kamna ni zmožen ustvariti ali potem dvigniti, po njihovem ni vsemogočen. Toda, ali je vsemogočnost res tisto, kar si predstavljajo ti ljudje? Kristjani si tega nikoli nismo predstavljali na njihov način. Naša definicija vsemogočnosti je, da lahko Bog more naredi vse, kar hoče. 

Tim Barnett odgovarja na zastavljeno vprašanje  na malce šaljiv način.

Srce evangelija

Srce evangelija je odkupitev, bistvo odkupitve pa je Kristusova nadomestna žrtev. 

~Charles Spurgeon

Kaj naj bo cerkev?

Cerkev ne sme biti zbor samopravičnih, ampak zbor ljudi, ki priznajo, da ločeno od Božje milosti niso pravični. 

~Mark Dever

Povabljeni na gostijo

"Neki človek je priredil veliko večerjo in jih je mnogo povabil nanjo. 17 Ko je bil čas za večerjo, je poslal svojega služabnika povabljenim povedat, naj pridejo, ker je že vse pripravljeno. 18 Vsi pa so se začeli v en glas opravičevati. Prvi mu je rekel: 'Njivo sem kupil in si jo moram iti ogledat; prosim te, imej me za opravičenega!' 19 Drugi je dejal: 'Pet jarmov volov sem kupil in jih grem preizkusit; prosim te, imej me za opravičenega!' 20 Spet drugi mu je rekel: 'Oženil sem se in zato ne morem priti.' 21 Služabnik se je vrnil in to sporočil svojemu gospodarju. Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in dejal svojemu služabniku: 'Pojdi brž na mestne ceste in ulice in pripelji sem uboge in pohabljene, slepe in hrome.' 22 Služabnik je rekel gospodarju: 'Gospod, zgodilo se je, kar si naročil, in še je prostor.' 23 Tedaj je gospodar rekel služabniku: 'Pojdi na pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša. 24 Kajti povem vam: Nobeden izmed onih povabljenih mož ne bo okusil moje večerje.'"  (Lk 14,16b-24)

Zgornjo  priliko  najdemo zapisano tudi v Matejevem evangeliju 22,1-14, je pa pri Mateju zapisana v malo daljši obliki.

Z gostijami smo ljudje  od nekdaj proslavljali mejnike, oziroma prehode  v našem življenju, pa tudi spremembe v medsebojnih  odnosih. Tako je tudi sedaj, saj mnoge prelomne dogodke, slavnostne obiske državnikov, podpise mednarodnih pogodb, pa tudi bolj skromne zadeve končamo s kakšno slavnostno večerjo.

V Svetem pismu najdemo več vrst obrednih pojedin. Pojedina, kot izraz in dejanje gostoljubnosti, spremeni tujca v gosta (cf. 1Mz 19,3 ss.), sovražnika pa v prijatelja in zaveznika (cf. 1Mz 26,26-31; 2Sam 3,20). Jezus Kristus se je pri zadnji večerji poslovil od najožjega kroga svojih učencev in hkrati spremenil obredno pashalno večerjo v gostijo, ki dejavno simbolizira njegovo žrtveno smrt na križu, tako da kolikorkrat uživamo zakramentalni kruh in pijemo kelih, oznanjamo Gospodovo smrt, dokler ne pride (cf. 1Kor 11,26), pri tem pa smo tudi deležni Kristusovega telesa in krvi (1Kor 10,16). 

Obravnavana  prilika nam pripoveduje o  nastopu Božjega kraljestva, ki se je zgodil s prihodom Jezusa Kristusa na svet.  To še ne pomeni  kraljestva, ki bo nastopilo v prihodnjem veku, ampak gre za njegov predokus v tem veku. Jezus je poskrbel, da smo lahko že tukaj in zdaj deležni radostne skupnosti z Bogom, ki se bo v polnosti udejanila  v prihajajočem veku. Besedilo  Lk 14,16 se nanaša na prvo vabilo na pojedino. Gre za povabilo bolj ali manj uglednim pripadnikom izraelskega ljudstva. Bog je skozi celotno obdobje Stare zaveze pripravljal svoje ljudstvo na prihajajoče kraljestvo. Tik pred začetkom gostije, ko je bilo že vse pripravljeno,  je sledil drugi klic (v. 17), na katerega pa se povabljeni niso odzvali. Na prvem mestu jim je bila skrb za zemeljske dobrine in radosti: eden je ravnokar kupil njivo, drugi par volov, tretji se je pravkar oženil  (vv. 18-20)...

Gospodar se je nato razsrdil in dal poklicati na večerjo ljudi z mestnih ulic in cest: uboge, pohabljene, slepe, hrome (v. 21), torej ljudi, na katere so ostali (bolj ali manj ugledni) pripadniki  izraelske družbe gledali zviška. Ljudje z mestnih ulic in trgov so torej neugledni in izobčeni pripadniki izraelskega ljudstva. Ker prostor še vedno ni bil napolnjen, je dal gospodar poklicati tudi tiste na potih in vzdolž ograj, torej ljudi, ki izvirno niso bili iz njegovega  mesta (v. 23). Tu so mišljeni pripadniki poganskih ljudstev, kamor sodi velika večina med nami. 

Tako se je na koncu zgodilo, da tisti, ki so bili prvi povabljeni, niso bili deležni njegove večerje, kajti: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7)

Gospodar nebes in zemlje tudi danes vse vabi na svojo gostijo: ugledne, manj ugledne in neugledne, ljudi iz  vseh ras, narodov, ljudstev, jezikov in socialnih skupin, lepe in manj lepe, pravične in krivične, leve, desne in sredinske.  Zatorej:  "Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src." (Heb 3,15)   

Kako se boste torej odzvali na njegovo povabilo?

Kaj ni in kaj je evangelij

Evangelij ni to: "Bog te ljubi," ampak: "Bog te ljubi za ceno svojega Sina."

~Derek Thomas

Kdaj si ti predmet vere

Če veruješ to, kar ti je v evangeliju všeč in zavračaš, kar ti ni, potem tisto, v kar veruješ, ni evangelij, ampak si ti. 

~Sv. Avguštin

Vir človekovega dostojanstva

Vsakemu posameznemu človeškemu bitju pripada enako dostojanstvo, vrednost in spoštovanje, in sicer natančno zato, ker nas je isti Stvarnik vse enako ustvaril po svoji podobi. Tega dostojanstva se ne sme nikoli zanikati, omalovaževati, pomanjšati ali prikriti. 

~Albert Mohler

Sprava med rasami

Svet se danes (pravzaprav ne le danes) sooča z medrasnimi napetostmi, ki so letos znova eskalirale, tokrat po uboju Afroameričana Georgea Floyda v Minneapolisu. Na mizo so položeni različni recepti, kako doseči medrasno spravo: sociološki, psihološki, politološki, filozofski in podobno. Toda, ali lahko vsi ti dobri nasveti res prinesejo spravo med rasami? Glede na trditve najrazličnejših aktivistov s(m)o za vse zlo na svetu krivi pripadniki evropske, oziroma kavkazijske rase. Toda, ali so ostali res sama čista angelska bitja?

Danes se na veliko govori o socialni pravičnosti. To frazo uporabljajo tudi (pre)mnogi cerkveni voditelji. Kakorkoli, tudi v Svetem pismu najdemo koncept pravičnosti, saj je Bog pravičen in pošten. Toda ta koncept ni tisto, kar bi nekateri radi, da bi bilo.

Ameriški pastor in teolog dr. Voddie Baucham je  januarja lani podal recept za  spravo med kristjani različnih ras, pri čemer ne gre za njegovo osebno pogruntavščino, ampak je stvar zapisana v Svetem pismu in sicer v 2. poglavju Pisma Efežanom. Pri tem je posebej izpostavil vrstici Ef 2,10.11, kjer pravi: "Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli. Zato pomnite, da so vas, ki ste v mesu pogani, ti, ki se imenujejo obrezane, a so obrezani z roko v mesu, nekoč imenovali neobrezane." Medrasne sprave ni treba doseči, ker jo je že vzpostavil naš Gospod Jezus Kristus, treba si jo je le prisvojiti.

Počelo varnosti

Varni smo, pa ne zato, ker se tesno držimo Jezusa, ampak zato, ker se On tesno drži nas. 

~ R. C. Sproul

Wycliffe o Bibliji

Sveto pismo je za vsakega vernika najvišja avtoriteta, pravilo vere in osnova za poboljšanje. 

~John Wycliffe

O prioritetah

Nekdo iz množice mu je rekel: "Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj." 14 On pa mu je dejal: "Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?" 15 In rekel jim je: "Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja." 16 Povedal jim je priliko: "Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, 17 zato je v sebi razmišljal: 'Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?'18 Rekel je: 'Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. 19 Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.' 20 Bog pa mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?' 21 Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom."  (Lk 12,13-21)

Sleherni človek ima  določeno lastno hierarhijo prioritet. "Nekdo iz množice", ki si je želel, da bi mu Jezus pomagal pri delitvi dediščine z bratom, je imel najbrž zelo rad denar, oziroma materialne dobrine nasploh. Pravila dedovanja, so (bila)  sicer zapisana v 21. poglavju 5. Mojzesove knjige, toda v spornih primerih so probleme pogostokrat reševali rabini. Ker so tudi našega Gospoda šteli za rabina, so  ljudje  prihajali k njemu po različne nasvete, mnenja in razsodbe. Očitno je, da si mož iz Lk 12,13  ni želel pravične razsodbe, ampak je hotel doseči, da bi se njegov primer razrešil njemu v prid. Pavel ni zastonj zapisal, da je korenina vsega zla pohlep po denarju (1Tim 6,10). Denar sam po sebi ni ne dober ne slab. Slab je pohlep po denarju, oziroma bogastvu. V takem primeru dobi denar božanske atribute in postane malik. Pred te vrste malikovalstvom svari Jezus v priliki o nespametnem bogatašu, s katero je komentiral željo, ki jo je izrazil mož iz množice. 

Biti bogat je samo po sebi vrednostno nevtralno. Tudi to, da bogatemu človeku polje dobro obrodi, ni čisto nič slabega. Slaba je navezanost na stvari, ki potem dobijo vlogo naših "odrešenikov", torej bogov. Bogataš iz prilike se ni zanašal na Boga, ampak na svoje premoženje, uspaval se je v svojem bogastvu. Bogati ljudje si sicer lahko plačajo boljše življenjske razmere in boljšo zdravstveno oskrbo. Toda na koncu bodo morali umreti enako kot tisti, ki si tega ne morejo privoščiti, saj  nam ob smrti čisto nič ne pomaga zanašanje na to, kar imamo. Lahko načrtujemo in obračamo, kolikor hočemo, toda zadnja beseda zagotovo ne bo naša. Seveda niso vsi ljudje udarjeni na denar, zato lahko na mesto bogastva  postavimo tudi kako drugo stvar, kot so:  ugled, kariera, oblast, spolnost... Lahko tudi več stvari, ne le eno.  Vse to nas lahko obvladuje in ko te nekaj obvladuje, postane ta stvar, ali več stvari  tvoj bog, ali malik. Lahko imaš tudi več takih bogov ali malikov. Ob neki priložnosti je Jezus izjavil: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." (Mr 10,25) Vzrok za to ni bogastvo kot tako, ampak odnos posameznika do bogastva, ali česarkoli drugega: "Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce." (Mt 6,21) Nekoč sem bral pobožno legendo o sv. Antonu, ki naj bi v pridigi na pogrebu nekega oderuha rekel: "Bogataš je mrtev in se nahaja v peklu, toda pojdite pogledat njegove zaklade, tam boste našli njegovo srce." Zgodba pravi, da so šli sorodniki in prijatelji preverit pokojnikovo blagajno in tam našli med novci bogataševo srce, ki je bilo še toplo.   Kakršna koli je že resnica o tej stvari, se lahko iz te zgodbe naučimo naslednje: če je Bog moja prioriteta, potem sem s srcem pri Bogu, če je moja prioriteta nekaj drugega, potem sem s srcem pri tisti stvari, naj si bo to bogastvo, denar ali karkoli drugega, skratka, malik.  Malikovanje ni le  čaščenje lesenih, kamnitih ali kakršnih koli drugih podob. Tisto, na kar sem navezan, je moj malik. Calvin ni zaman dejal, da je človeško srce izdelovalnica malikov, sv. Janez pa je prve kristjane opomnil: "Otroci, varujte se malikov." (Jn 5,21)

Bog rešuje zelo raznolik spekter ljudi, čeprav je to s človeškega stališča mnogokrat  videti kot nekaj povsem nemogočega. Toda Bog ni človek, zato pravi Jezus: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče." (Mr 10,27)  Nikogar ne rešuje njegovo bogastvo, pa tudi revščina ne, ampak je Bog tisti, ki po Jezusu Kristusu rešuje grešnike vseh vrst. Jezus Kristus je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje. Kdor vanj veruje, ima večno življenje. Resničnemu verniku se poruši njegova stara hierarhija prioritet. Sveti Duh ustvari v njem  novo življenje in nove prioritete.  Naj da Bog vsem prave prioritete, ki vodijo v večno življenje!

Cerkev in Biblija

Cerkev ne določa, kaj uči Sveto pismo, Sveto pismo pa določa, kaj mora učiti cerkev.

~Louis Berkhof

Glavni miti glede reformirane teologije

Svobodna volja, izvolitev, predestinacija in kar je še teh stvari, že dolgo burijo duhove. O teh in drugih zadevah, ki se tičejo reformirane teologije, je v zgornjem videu govoril dr. Kim Riddlebarger. Z njim sta se pogovarjala Doreen Virtue in Danny Cooper. 

Lennox o izvoru etike

Etika ni niti relativistična niti se ni razvila skozi horizontalni družbeni proces, pri čemer je sicer družba jasno odigrala svojo vlogo, ampak je izvorno transcedentna. Delček Božje podobe je razviden iz dejstva, da so ljudje moralna bitja. 

~John Lennox

Vztrajnost

Tisti hip,  ko se oddaljimo od evangelija,  je z nami konec. Če pa ostanemo na ozki poti evangelija, nas bo privedel vse do doma. 

~Derek Thomas

Osrednja resnica soteriologije

Nič ni pomembnejše, kot je povezanost in občestvo s Kristusom, kajti to je osrednja resnica celotnega nauka o odrešenju. 

~John Murray

Ob Trubarjevem dnevu

Pravo spoznanje Boga

Občasno se pošalim, da imamo na Slovenskem več vrst protestantov: najprej imamo protestante iz prepričanja, potem take iz navade,  nato tiste iz ljubezni do slovenskega jezika in naroda, pa tudi take iz žlehtnobe. Obstajajo seveda tudi kombinacije navedenih variant, pri čemer se prva in četrta možnost izključujeta. Če kdo iz takšnih ali drugačnih razlogov čuti sovraštvo do Rimske cerkve kot svojo državljansko dolžnost, je ta oseba morda protestnik, ne protestant. Primož Trubar zagotovo ni sodil v to skupino. Kar je delal in ustvaril, je delal in naredil iz vere. Želel je torej, da bi prišli Slovenci do pravega spoznanja Boga. Knjižni jezik, vsa literatura, ki je ob tem nastala in vse, kar je še ob tem nastalo, vse to je le kolateralna posledica te srčne želje najpomembnejšega slovenskega reformatorja. 

Zgornji video ni ravno svež, a je še vedno aktualen. V njem je Vinko Ošlak na kratko podal pomen pravega spoznanja Boga. 

Blagoslovljen dan Primoža Trubarja!

Praznik dogme

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. 17 Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. 18 Jezus je pristopil in jim spregovoril: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. 19 Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha 20 in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta."  (Mt 28,16-21

Današnja nedelja je tradicionalno posvečena skrivnosti Svete Trojice, ki je ena od temeljnih dogem krščanske vere. Ko so v srednjem  veku nekateri  razmišljali, da bi Sveti Trojici namenili nek poseben dan, ni šlo gladko, ker so drugi temu ugovarjali, češ, da bi šlo tu za praznik dogme. Na koncu je prevladalo mnenje tistih, ki so so se zavzemali za tak poseben praznični dan. Dogma je nekaj podobnega,  kot aksiom v matematiki. Protestantom nekateri očitajo, da nismo dosledni pri načelu Sola Scriptura, saj Scriptura ne pozna pojma Sveta Trojica. Slednje je sicer res, res pa je tudi, da mnogi ljudje  ne razumejo načela Sola Scriptura, ki pravi, da je treba vse dogme in prakse preveriti skozi sito Svetega Pisma. Reformacija ni pomenila izumljanja nove vere, ampak popravljanje tistega, kar se je v cerkvi skozi stoletja deformiralo.

Po drugi strani danes mnogi evangelijski kristjani  govorijo, da ni toliko pomembno, kaj veruješ, ampak to, kar delaš. V angleščini se temu reče: "Deeds, not creeds!" kar je težko neposredno prevesti v naš jezik. Morda bi lahko rekli: "Hočemo dejanja, ne verske formulacije!"  Pri tem seveda pozabljajo, da so dejanja vedno posledica takšnih in drugačnih idej, ki jih nosimo v sebi, zaradi česar je kristjan dolžan vedeti, kaj veruje in zakaj tako veruje. Če tega ne vemo, smo v večni megli in negotovosti.

Pa preidimo k bibličnemu odlomku, s katerim se začenja ta prispevek. V njem gre za  zadnjih šest vrstic Evangelija po Mateju, kjer je podano Jezusovo naročilo učencem, naj oznanjajo evangelij in krščujejo nove kristjane. V 19. vrstici najdemo tudi zametek obrazca, ki služi pri podeljevanju  krsta, le-ta pa je eden od dveh zakramentov, ki ju je vzpostavil Kristus (drugi zakrament je obhajanje Gospodove večerje).  Če damo 19. vrstico še malo pod drobnogled, opazimo, da se podeljuje krst v imenu treh oseb: Očeta, Sina in Svetega Duha. Gre torej za tri božanske osebe ene svete in nedeljive Trojice. 

Krščanska cerkev se je bila zgodaj primorana spoprijeti s težavami doktrinarne narave. Novozavezna cerkev je podedovala od judovstva  vero v enega samega Boga. Toda tudi Jezus se je svojim učencem razodel kot Bog. Po svojem vnebohodu je naš Gospod  poslal na svet Svetega Duha, ki je tudi opisan kot božanska oseba. Ker Sveto pismo pušča stvari odprte, je morala cerkev to nekako povezati, saj so se s tem v zvezi zelo zgodaj pojavila različna napačna tolmačenja. Cerkev je  to stvar dokončno definirala v 4. stoletju na nikejskem in prvem carigrajskem koncilu. Z matematičnega stališča je seveda enačba "trije so eden in obratno" nesprejemljiva. Toda nikar ne pozabimo, da je Bog onkraj matematike. Če bi bilo drugače, bi bil Bog del naravnega sistema stvari, toda on v vsem presega stvarstvo.

Dogma  o Trojici uči še eno pomembno resnico, ta je, da je Bog občestveno bitje, ni samozadovoljni samotar. Ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, smo tudi ljudje občestvena bitja. Sociologi pravijo, da je človek družbeno bitje. Jezus se je razodel kot Sin nebeškega Očeta, torej je Oče počelo Sina. Nekateri razlagajo skrivnost Trojice s stališča Janezovega izreka: "Bog je ljubezen." (1Jn 4,8) Oče ljubi Sina, Sin mu vrača ljubezen, Sveti Duh pa je vez ljubezni v Trojici. Tukaj gre za zelo smiselno razlago te dogme.

Cerkev je skrivnost Svete Trojice večkrat izrazila na tale način: "Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je odrešil, Bog Sveti Duh nas posvečuje." Ta trditev je sicer pravilna, a precej pomanjkljiva. Pri stvarjenju sta namreč sodelovala tudi Bog Sin in Bog Sveti Duh (cf. Heb 1,2. 1Mz 1,2). Tudi pri našem odrešenju so sodelovale vse tri Božje osebe (cf. Jn 3,5.6.8.16. Rim 8,26. Jn 6,37-40). Podobno je s posvečenjem (cf. 1Kor 1,30. Heb 2,11. 1Pt 1,2).

Ko razlagamo troedinost Boga,  moramo paziti, da se nam ne zgodi, kot se je  sv. Avguštinu.  Omenjeni mislec je dolgo premišljeval to zadevo, nakar je srečal otroka, ki je prelival vodo iz morja v majhno jamico. Ko je veliki učenjak  dečka vprašal, kaj dela, mu je le-ta odgovoril, da hoče preliti vso vodo iz morja v jamico. Avguštin mu je rekel, da je kaj takega nemogoče. Toda deček mu je odvrnil: "In ti bi rad veliko skrivnost Svete Trojice prelil v svojo majhno glavo?" To je sicer legenda, a je zelo poučna. Človek v svoji končnosti ne bo mogel nikoli doumeti neskončnega Boga. 

Na koncu našega kratkega odlomka (Mt 18,21) je Jezus učencem in vsej svoji cerkvi  obljubil da bo ob svojem ljudstvu prisoten vse do konca sveta. Njegova prisotnost je za nas neskončno pomembnejša od popolnega razumevanja skrivnosti Božje troedinosti.  Basilea Schlink je nekje zapisala naslednjo misel: "Celo sredi groze in mraka čaka nate pomoč: Jezus živi."   Bogu hvala! 

Sola Scriptura v praksi

Vse poučevanje in vsa resnica in ves nauk morajo biti preverjeni v luči Svetega Pisma.

~Martyn Lloyd-Jones

R. C. Sproul o grehu

Četudi greh pogosto prinese takojšnji užitek, nam ne da trajne sreče. 

~ R. C. Sproul

Youtube je kristjanom napovedal vojno

David Wood ima na Youtubu svoj kanal Acts17Apologetics, ki ga uporablja 462 tis. naročnikov. Ker je nedavno posnel video, ki govori o preganjanju kristjanov po svetu, je politično korektna cenzura na Youtubu  ta video ocenila kot spodbujanje k nasilju  Davida Wooda suspendirala suspendirala za sedem dni.... Suspenz je že potekel, ampak najbrž bo sledil še kakšen. Več o tem je povedal sam David Wood v zgornjem videu.

Inkriminirani video si lahko ogledate spodaj:

Povzetek Spurgeonove teologije

Mojo celotno teologijo se da strniti v štirih besedah: Jezus je umrl zame.

~Charles Spurgeon

George Floyd in evangelij

Uboj temnopoltega Američana Georgea Floyda v Minneapolisu, za katerega je bil obtožen belopolti policist,  je v Združenih državah spodbudil medrasne strasti in nemire, med katerimi prihaja do požigov, ropov, kraje in celo smrtnih primerov. V dogajanje so se seveda vključili mediji in politika, tako da  je zadeva dobila svetovne medijske razsežnosti.

Na dogajanje se je odzvala tudi cerkev, pa ne vedno na najustreznejši način. O samem dogajanju sta se pogovarjala Darrell  Harrison in Virgil "Omaha" Walker, ki sta vse skupaj kritično ocenila s svetopisemskega, evangelijskega stališča. Kot sta povedala, je podkast namenjen kristjanom, ne "tistim zunaj".  S tem ni rečeno, da "tisti zunaj" tega ne bi smeli slišati.

KLIK za dostop do podkasta na spletni strani Just Thinking >>>

Dve vrsti kesanja

Legalistično obžalovanje pravi:  "Prelomil sem Božja pravila," pristno kesanje pa pravi:  "Zlomil sem Božje srce." 

~Timothy Keller

Če je Bog za nas

»Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? «  To ne pomeni, da nam bo vera v Boga prinesla vse, kar koli si bomo želeli. To pomeni, da če imamo Boga, potem se  lahko mirno soočimo z izgubo vsega. 

~John Gresham Machen

J. S. Bach: Binkoštna kantata BWV 172

Johan Sebastian Bach je Binkoštno kantato BWV 172 "Erschallet, ihr Lieder, erklinget, ihr Saiten!" (Odmevajte pesmi, odzvanjajte strune!) uglasbil leta 1714 v Weimarju in je tretja od njegovih weimarskih kantat.