"Sicer pa vas,
bratje, prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu, da še bolj napredujete v
tem, kar ste prejeli od nas, namreč to, kako vam je treba živeti, da
boste ugajali Bogu; sicer pa tako živite. 2 Saj veste, kakšna navodila
smo vam dali po Gospodu Jezusu. 3 Kajti to je Božja volja, vaše
posvečenje: da se vzdržite nečistovanja, 4 da vsakdo izmed vas ohrani
svoje telo v svetosti in časti, 5 ne pa v poželjivi strasti kakor
pogani, ki ne poznajo Boga. 6 Naj v tej stvari nihče ne goljufa in ne
vara svojega brata. Kajti vse to Gospod kaznuje, kakor smo vam že
povedali in izpričali. 7 Saj nas vendar Bog ni poklical k nečistosti,
marveč v svetosti. 8 Kdor torej zametuje to, ne zametuje človeka, temveč
Boga, ki vam daje svojega Svetega Duha." (1Tes 4, 1-8)
Nekatere cerkve si pod pojmom posvečeno življenje predstavljajo nekaj,
kar naj bi bilo namenjeno samo določeni duhovni eliti, ki jo sestavljajo ozke skupine ljudi, ki živijo
po določenih redovnih pravilih, ki jim pravijo "evangeljski sveti". Toda
posvečenost v svetopisemskem smislu ni ekskluzivni privilegij elite, ampak stvar, ki je je deležen vsak novorojeni človek,
vsak kristjan. Posvečenje je povezano z opravičenjem in gre vštric z
njim. V zmoti pa so tisti, ki mešajo, oziroma zamenjujejo opravičenje s
posvečenjem. Opravičenje je enkratne dejanje, ki se ga ne da povečati, zmanjšati ali izgubiti, posvečenje pa je povezano z napredkom in rastjo kristjana. Bistvo posvečenja je, da kristjan ni sam svoj (pravzaprav
ni nihče sam svoj, vsakdo ima nekega gospodarja), ampak pripada Bogu,
saj je Bog tisti, ki ga je izvolil, poklical, opravičil (cf. Rim 8,
29.30)...
V zgornjem odlomku apostol Pavel spodbuja solunske kristjane in
nenazadnje tudi nas, da bi živeli skladno s svojo vero, oziroma, da bi
živeli življenje, prijetno Bogu. Zaradi takšnega življenja se
seveda nihče ne bo zveličal, ampak so zveličani tisti, ki živijo tako življenje. Zato je edina logična stvar, da si kristjani prizadevajo, da bi napredovali v posvečenju.
Sv. Pavel opominja v vv. 3-8 kristjane k spolni čistosti, torej k takemu
spolnemu življenju, kakršno je skladno z Božjo voljo. To je v Pavlovih
časih povzročalo težave zlasti tistim kristjanom, ki so prišli iz
poganstva. Sodobni kristjani, ki izhajajo iz sekularizirane družbe 20.
in 21. stoletja (lahko bi rekli, da iz sodobnega poganstva), imajo
podobne težave. Toda kakor solunske kristjane 1. stoletja, tako je tudi
nas poklical Bog k svetosti, ne k nečistosti (cf. 1Tes 4,7). Bog daje
svojim Svetega Duha, oziroma, kot je napovedal po preroku Ezekielu: "Dam
vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito
srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo
notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali
mojih odlokov in jih izpolnjevali." (Ez 36,26.27) Gre za dejstvo,
na katero kristjani prevečkrat pozabljamo. Ravno zaradi svoje
pozabljivosti premnogokrat klonemo. Kdor podleže grehu, se začne potem
ukvarjati sam s sabo in s svojim grehom, pri čemer odvrne svojo
pozornost od Boga, od katerega prihaja rešitev. Kristjani smo velikokrat zagledani v svoje neuspehe in podvrženi
samoobsojanju, kar je tudi huda napaka. V takih primerih si moramo priklicati
v spomin evangelij, ki nam pravi, da je Jezus umrl za naše grehe in bil
obujen zavoljo našega opravičenja (cf. Rim. 4,25). Naše odrešenje torej
ni odvisno od nas, ampak od Jezusa. To bi si morali predočiti vsak dan.
Pavel nas hoče odvrniti
tako od grešnega ravnanja kot tudiod samoobsojanja, ki oba prinašata samo škodo in žalost, zato
usmerja našo pozornost k Njemu, od katerega prihaja naša pomoč. O tem je
psalmist David pred davnimi časi napisal naslednje: "Naša pomoč je v imenu GOSPODOVEM,
ki je naredil nebo in zemljo." (Ps 124,8)
Bog je za nas priskrbel tako odrešenje kot posvečenje. Tako prvo kot drugo je delo Svetega Duha v posamezniku. Ob vsakem času se moramo zavedati, komu pripadamo in kaj vse v njem premoremo. Vsak dan se moramo tudi zavedati, kaj nam Bog obljublja v evangeliju. Potem bo naša hoja v posvečenem življenju dosti lažja in enostavnejša.