31/03/2021

Stanje sveta

Tisti, ki poznajo svoje Sveto pismo, ne bi smeli biti presenečeni nad stanjem, v kakršnem je ta svet. 
~Martyn Lloyd-Jones

30/03/2021

Pogoj za odpuščanje

Kristusova kri nas more očistiti vsega greha. Toda, preden nas lahko Bog proglasi za nedolžne, moramo priznati svojo krivdo.
~ J. C. Ryle

29/03/2021

Mučilnica ali varen pristan?

Če si utrujen od sporočila tvoje cerkve, potem je s tem nekaj narobe. Kristus nas kliče k počitku in radosti, ne k stiski in strahu. Cerkev je pristan za svete, ki so utrujeni in ranjeni. V njej se moramo počutiti  okrepčane, ne potolčene. 

~ Jon Moffitt

28/03/2021

Na cvetno nedeljo


Cvetna nedelja je dan, ki je v naših krajih znan predvsem po blagoslovu različnega zelenja, mnogokrat povezanega v lične butarice, ali kakšne druge oblike. To naj bi bilo v spomin na Jezusov kraljevski vhod v Jeruzalem, ki se je zgodil nekaj dni pred obsodbo na smrt. Ta dogodek je že davno pred tem napovedal prerok Zaharija, ki pravi: "Silno se raduj, hči sionska, vzklikaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, pravičen je in zmagovit, krotak je in jezdi na osličku, na žrebetu oslice." (Zah 9,9)
 
Ta prerokba se je izpolnila čez približno petsto let, evangelist Matej pa takole opisuje taisti dogodek: "Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot.  In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale:
'Hozána Davidovemu sinu!
Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!
Hozana na višavah!' " (Mt 21,8.9) 
Ker naj bi šlo za palmove veje, je dobil ta dan na zahodu ime Dominica in palmis. Ker pa so palme pri nas eksotika, ki je v glavnem omejena na obmorske kraje, rastlinjake in bolj ali manj zaprte prostore, se je v naših krajih prijelo ime cvetna nedelja. Bodi dovolj te vesele cvetlične simbolike, kpod katero se skriva  trnje in bridkost, ki sta sledila kraljevskemu razpoloženju prve cvetne nedelje. 

Ta Jezusov triumf pravzaprav ni bil prvi. Ko je s petimi hlebi in dvema ribama ob Galilejskem jezeru nahranil nekaj tisočglavo množico, so bili prisotni nadvse navdušeni in vzhičeni, tako da so mu celo ponujali krono. Toda: "Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro," (Jn 6,15) s čimer je šla ideja o kraljevini v nič. Še več, ko so ga malo pozneje odkrili v Kafarnaumu, so, poslušajoč njegov govor,  doživeli popolno razočaranje, zaradi česar so vsi, razen dvanajsterih,  odstopili od njega. Tako mine slava sveta!

Nemški teolog in žrtev nacističnega nasilja Dietrich Bonhoeffer je nekje zapisal: "Ko Kristus pokliče človeka, mu da nalogo, da pride in umre."  To ne pomeni nujno dobesedne smrti, pomeni pa radikalno spremembo, preobrat. Sam Kristus je namrel rekel: "Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik." (Jn 12,26) Jezus pričakuje od nas, da bomo njegovi učenci, ne malomeščani. Športnik, ki ga je država izbrala, da gre na olimpijske igre, se razlikuje od gledalca, ki sedi v fotelju pred TV ekranom in gleda tekmo. Toda kristjanov  ni izbrala nobena zemeljska država, ampak nas je sam Jezus izvolil po Božjem sklepu: "Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane." (Jn 15,16a)  Pri tem se Bog niti najmanj ni oziral na našo primernost: "Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu.  Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno.  Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso." (1Kor 1,26-29) Božji izbor gre mimo človeških meril in kriterijev. Modrost po merilih sveta, plemenitost po rodu, mogočnost,  moč, premožnost, vse to so stvari, ki Boga prav nič ne ganejo. Bog se odloča suvereno, po svoji previdnosti, tako da se pred njim ne more ponašati nobena posvetna inteligentnost, dobrodelnost, uglednost, mogočnost, moč  in kar je še takega.

Ko je bilo cvetne nedelje konec, se je začela pripravljati krvava kalvarijska drama. Tam je prišla do izraza neka druga množica, ki  je vpila k Ponciju Pilatu, predstavniku rimske okupacijske oblasti: "Križaj ga!"  Je potemtakem sploh kaj čudnega, če  tudi njegovim učencem  danes marsikje na našem planetu  želi ta svet nekaj podobnega? 
 
Ne pozabimo, da smo kristjani še vedno tudi telesni ljudje, ne duhovi. Biti kristjan ne pomeni popolnosti, kajti naša pravičnost pred Bogom ne izvira iz nas, ampak iz Jezusa Kristusa. Mi nosimo njegovo, ne svojo pravičnost. Kadar nas zgrabi malodušje in samopomilovanje, je prav, da se spomnimo njegovih besed: "Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal." (Jn 16,33b) Vse to pa zmoremo po veri, ki je od zgoraj:  "Vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera." (1Jn 5,4)  Bogu hvala za to vero!
 

27/03/2021

Kako nas Bog sprejema

Govoriti, da nas Bog sprejema take kot smo, je zavajajoče.  Pravzaprav nas sprejema navkljub temu, kakršni smo. Sprejema nas samo v Kristusu in zavoljo Kristusa. To ne pomeni, da nas pušča v stanju, v kakršnem nas je našel, ampak nas spreminja po podobi svojega Sina. 

~ Sinclair B. Ferguson


26/03/2021

Stvarnik in stvarstvo

Obstaja Bog, in mi nismo On.  On torej določa, kako in kaj. Nebesa so nebesa, zemlja pa je zemlja. Nebesa ne morejo postati zemlja, četudi bi to poskušala. Naravo resničnosti določa Bog, ne njegovo stvarstvo. Bog ni le določil tistega, kar je, ampak tudi, čemu je tisto namenjeno.  
~ Jared Longshore

25/03/2021

Gospodovo oznanjenje - učlovečenje

Razlog, zaradi katerega je Bog - Beseda postal človek, je bil ta, da bi taista narava, ki je grešila, padla in se  izpridila, mogla premagati trinoga, ki jo je zapeljal. 

~ Janez Damaščan

24/03/2021

Posvetna slava

Posvetna slava je samo dih, hlap, pena, prikazen, senca, odsev in privid, čisti nič. 
~ Thomas Brooks

23/03/2021

Naš Odrešenik

Jezus je blag in ponižen. On je prijatelj grešnikov. Do samopravičnih je nepopustljiv in trd. Takšne zlomi s Postavo. Sočuten in ljubeč je do grešnikov, ki se zavedajo, da ga potrebujejo. Njim ponuja mir in počitek. 
~ Justin Perdue
 

22/03/2021

Pravo in otipljivo vprašanje

Velik del mistične nejasnosti in zagonetne negotovosti bo odstranjen, če bralec nadomesti vprašanje: "ALI JE TO V SKLADU Z BOŽJO VOLJO?" s preprostejšim in otipljivejšim: "ALI JE TO V SKLADU Z BOŽJO BESEDO?  
~ A. W. Pink

21/03/2021

Ob obletnici mučeništva Thomasa Cranmerja

 
 
Na današnji dan, pred 465 leti (21. marca 1556), so oblasti v Oxfordu sežgale na grmadi Thomasa Cranmerja, prvega  protestantskega nadškofa canterburyskega, avtorja prve in druge Knjige skupnih molitev (Book of Common Prayer). 

Tukaj si lahko ogledate komemorativne večernice iz cerkve sv. Device Marije v Oxfordu, v spomin na mučeniško smrt tega pomembnega angleškega reformatorja. 

Dve zavezi


"Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, 12 je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje. 13 Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje, da se jim očisti meso, 14 koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu.
15 Zato je srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je pretrpel za odkupitev od prestopkov v prvi zavezi, tisti, ki so poklicani, prejeli obljubljeno večno dediščino."

 (Heb 9,11-15)

Nekateri pravijo, da je staro zares dobro, spet drugi, da je zares dobro le to, kar je novo. Včasih imajo bolj prav prvi, včasih drugi. Ko govorimo o stari in novi zavezi, je nova vsekakor boljša, to pa zato, ker so določila stare v veliki meri odpravljena, zaradi česar predstavlja le senco in predpodobo nove zaveze. 
 
 Martin Luther je v zvezi z zgornjo perikopo izjavil, da je za njeno pojasnitev potrebno razumevanje  celotnega Pisma Hebrejcem. V njem  je namreč govora tako o starem kot o novem duhovništvu. Starozavezno duhovništvo je bilo namreč vezano na materialno področje, saj se je nanašalo na uporabo konkretnih predmetov, oziroma materialnih stvari, kot so bili tempelj, oltar, obredno posodje ter na posebne obrede, žrtvene živali in kar je še takega.  Novo duhovništvo je vezano na duhovno stvarnost: nebeški tempelj, nebeški oltar in duhovne žrtve. Nova zaveza ne pozna službe zemeljskega velikega duhovnika (s tem se rimski katoličani najbrž ne bi strinjali, saj je rimski papež po njihovo summus pontifex, ali veliki svečenik). 

Jezusovo delo na križu je edinstveno. On ni stopil v zemeljski tempelj, da bi žrtvoval kozle, vole in druge živali, ki jih je  za žrtvovanje predpisovala starozavezna postava. On je naš edini veliki duhovnik in hkrati žrtveni dar, Božje jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29.36).  Mnogi ljudje se danes pohujšujejo in zgražajo nad mislijo, da je Jezus Kristus s svojo krvjo očistil svoje ljudstvo greha. Toda tasti ljudje se ne pohujšujejo nad krvjo nedolžnih, ki se dnevno preliva ob splavih, ki jih izvajajo v porodnišnicah. Naš oltar je kalvarijski križ, na katerem je umrl naš Gospod, zapuščen od sveta in Boga Očeta. Nanj je bila izlita vsa Božja jeza, ki bi morala po pravici zadeti nas.  Žrtev Bogočloveka Jezusa Kristusa je tako edino zdravilo za naše grehe, ki varuje Božje ljudstvo pred večno kaznijo pekla.

Jezus Kristus je s svojo žrtvijo očistil našo vest mrtvih del, da bi mogli služiti živemu Bogu (cf. Heb 9,14).  On je srednik nove zaveze (cf. Heb 9,15) in  edini srednik med ljudmi in Bogom (cf. 1Tim 2,5).  Po njem prejmejo vsi, ki so poklicani, večno dediščino. Poklicani pa so tisti, ki jih je Bog  že vnaprej poznal, oziroma, kakor je pisano: "Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina[...] Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,29.30)  Da, tako izgleda  red odrešenja (ordo salutis), kot ga je Bog izdelal  v svojem načrtu in ga uresničuje preko enkratne žrtve njegovega Sina: vnaprejšnje poznanje > vnaprejšnja določitev > Božji klic > opravičenje > pobveličanje.  

Še nekaj let, pa  bomo lahko rekli, da so obredi in žrtvovanja stare zaveze že  dve tisočletji mrtvi. Tempelj, znamenje Božje prisotnosti med njegovim ljudstvom je že davno porušen. Vidnega oltarja, aronskega duhovništva, levitov  in starozaveznih obredov ni več.  Živimo v času milosti, ko pričakujemo drugi prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa. Hvala Bogu za obljubljeno dediščino, ki jo je On pripravil vsem, katere je sam poklical in za katere je Kristus dejansko umrl!

20/03/2021

Milost

Milost je brezplačna suverena naklonjenost do tistih, ki si je ne zaslužijo. 
~ B. B. Warfield

19/03/2021

Božje usmiljenje je nezasluženo

Če bi moral Bog izkazovati svoje usmiljenje samo takim, ki so tega vredni, potem ga ne  bi mogel nikomur izkazati. 
~ Thomas Watson

16/03/2021

Proč od razdeljene hiše!

"Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati."  (Mr 3,25)

Živimo v časih, ko so ljudje prepričani, da so  bogovi in lahko ravnajo kot bogovi.  To sicer ni nič novega, saj srečamo to prastaro satansko laž že na začetku človeške zgodovine, v 1Mz 3. Toda, ko se začnemo iti bogove, se takoj pojavijo problemi. Te probleme potem rešujemo, ampak iz rešitev nastajajo novi problemi. In tako se zgodba s problemi nadaljuje kot tista pravljica o jari kači. Nekdo je rekel: "Preden podreš kakšno ograjo, najprej pomisli, s kakšnim namenom je bila postavljena!" 

Novopečeni ameriški predsednik Joe Biden, je podpisal Izvršni ukaz o preprečevanju diskriminacije in boju proti njej na osnovi spolne (gender) identitete ali spolne usmeritve (TUKAJ).  Zadeva je na prvi pogled videti zelo všečna. Le kdo ne bi bil proti diskriminaciji. Toda, preden se zadeve resno lotimo, moramo najprej pogledati, kaj si Biden in njegova mnogoštevilna druščina predstavljajo pod pojmom diskriminacija. Tu se znajdemo pred vprašanjem  spolne identitete, oziroma tako imenovanega družbenega spola, ki naj bi bil odločilen za življenje posameznika. V skladu s tem se lahko nek moški opredeli kot ženska. In če je ženska, ima pravico, da uporablja ženske toaletne prostore, žensko kopalnico in v športu nastopa kot ženska. Ker pa je njegovo telo, ne glede na to, kaj ta posameznik "čuti v svoji notranjosti", še vedno moško, lahko nek povprečen atlet, ki se ima za atletinjo, zmaga v ženski konkurenci in premaga najboljšo atletinjo, ki je v biološkem smislu ženska. Nekatere feministke so že prišle do spoznanja, da gre tu za uničenje ženskega športa. Gre torej za sistem, ki žre samega sebe. 

Ta norost ni obšla niti cerkva, hočem reči, tako imenovanih cerkva, ker gre za odpadniške denominacije. Tipičen primer v ZDA je Episkopalna cerkev, ki je ameriška verzija anglikanske cerkve, znotraj nje pa npr. draga zasebna šola Grace Church School na newyorškem Manhattanu. Letna šolnina v tej šoli znaša 57.000 USD, uporaba izrazov "oče, mati in  starši" je v njej prepovedana, prepovedano pa je tudi voščilo: "Vesel božič," in celo "Vesele praznike." (VIR)  Gre torej za gnilo cerkveno organizacijo, ki je kot cerkev znotraj votla, okoli je pa nič ni. 

Žal pri vsem skupaj ne gre le za norost, ampak za napad na Božji stvarjenjski red. Pismo pravi "In ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo ju je ustvaril." (1Mz 1,27 CHR), Jezus pa pravi: "Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in ženo[...]" (Mt 19,4)  Vsak tak napad pa se človeku prej ali slej maščuje. Apostol Pavel pravi: "Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico." (Rim 1,18) Cerkve danes kar tekmujejo, katera bo bolj posladkano in lepljivo govorila o Božji ljubezni, vse pa se izogibajo teme Božje jeze. Vsako dejanje pa ima svoje posledice, o čemer piše Pavel, ko pravi: "Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src." (Rim 1,24) Kar ljudje izvolijo, to na koncu dobijo, a konec slabe izbire je vedno grenak: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Odpadniške cerkve  se obnašajo na enak način kot lažnivi preroki in duhovniki v Jeremijevem času: "Zlom mojega ljudstva hočejo ozdraviti na lahko, s tem da govorijo: 'Mir, mir', ko vendar ni miru." (Jer 6,14. 8,11)  Take cerkve so nevarnjše kot brezbožni režimi, saj vodijo milijone v pogubljenje. Še najboljša stvar pri njih je, da njihovo članstvo rapidno pada. Razdeljena pač hiša ne more obstati. 

Jezus je prišel na svet odrešit grešnike: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17. Cf. 1 Tim 1,15)  Zanj ni noben od zgoraj naštetih grehov prevelik, da ga ne bi mogel po svoji smrti na križu izbrisati, toda le tistim, ki so se pripravljeni spreobrniti. On sam vabi tiste, ki so pripravljeni: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!"  (Mr 1,15)  Povzetek evangelija pa se glasi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  To je evangelij, dobra novica za vse ljudi, ne tisto, kar oznanja modrost tega sveta preko raznih "kritičnih teorij", intersekcionalnosti in drugih pogubnih laži.

14/03/2021

Zemeljski in nebeški Jeruzalem

Alex Levin: Srečanje nebeškega in zemeljskega
 Jeruzalema.  Vir: Pinterest.

Povejte mi, vi, ki hočete biti pod postavo: ne slišite, kaj pravi postava? 22 Pisano je namreč, da je Abraham dobil dva sinova, enega od dekle in enega od svobodne. 23 Toda sin, rojen iz dekle, se je rodil po mesu, sin pa, rojen iz svobodne, po obljubi. 24 To je povedano v prispodobi: gre namreč za dve zavezi. Ena izvira s Sinajske gore in rodi za sužnost: takšna je Hagára. 25 Hagára je gora Sinaj, ki je v Arabiji: ta se sklada s sedanjim Jeruzalemom, ki je suženj s svojimi otroki vred. 26 Oni Jeruzalem, ki je zgoraj, pa je svoboden in ta je naša mati. 27 Pisano je namreč:

Razveseli se, nerodovitna, ki ne rodiš;
zavriskaj in vzklikni, ki nisi v porodnih bolečinah;
zakaj več je otrok zapuščene,
kakor tiste, ki ima moža.
28 Vi pa, bratje, ste kakor Izak otroci obljube. 29 In kakor je takrat tisti, ki je bil rojen po mesu, preganjal tistega, ki je bil rojen po duhu, tako se dogaja tudi zdaj. 30 Toda kaj pravi Pismo? Odpôdi deklo in njenega sina, kajti sin dekle ne bo dedoval s sinom svobodne. 31 Zaradi tega, bratje, nismo otroci dekle, temveč svobodne.   (Gal 4,21-31)

V srednjem veku so zelo radi upodabljali alegoriji cerkve in sinagoge. Cerkev so upodabljali kot čedno mlado, okronano žensko, ki zre naravnost  predse, sinagogo pa kot mlado lepotico z zavezanimi očmi, ki gleda nekam vstran in proti tlom.  S tem so hoteli poudariti prednost krščanstva pred judovstvom. S sporočilom alegorije se načeloma strinjam, toda srednjeveška cerkev je bila v mnogočem in velikokrat v bistvenih stvareh vsaj toliko slepa, kot  religija, ki jo je predstavljal kip sinagoge. Problem te in mnogih drugih cerkva je bil in je še danes (celo tako imenovanih evangelijskih), da učijo nejasen nauk o milosti in ga mešajo z naukom o posvečenosti, ali pa o potrebnosti del za doseganje milosti. Nič novega torej, kajti to je bil  problem Božje cerkve od vsega začetka.

Cerkev v Galatiji je bila za Pavla precej trd oreh, saj so se Galačani zelo hitro obrnili od vere v Božjo milost, ki rešuje, k "veri", ki zahteva izpolnjevanje del postave. Ta stvar mu je povzročala velike preglavice, saj je šlo pri njej za razvodenitev evangelija, ki ga je oznanjal.  zato se je v  Pismu Galačanom spoprijel ravno s problemom vere in del postave.

Prispodoba, ki jo je uporabil sv. Pavel v tem odlomku, je vzeta iz 1. Mojzesove knjige. Tisti, ki hočejo vztrajati pri delih postave so kot Izmael, ki ga je Abraham spočel s sužnjo Hagaro. Hagara je prispodoba za goro Sinaj, na kateri je bila pozneje predana Izraelcem  postava. Izak je otrok obljube, ki ga je Sara rodila Abrahamu, ko zaradi njune starosti ni bilo več pravega upanja, da bi še sploh  lahko rodila. Toda zgodilo se je, kakor je Bog obljubil. Sara je bila svobodna, zato so tisti, ki živijo iz milosti, otroci svobodne. Mati tistih, ki živijo iz milosti, je Jeruzalem, a ne zemeljski Jeruzalem, ampak, tisti zgoraj,  nebeški. Pavel pravi: "Toda kaj pravi Pismo? Odpôdi deklo in njenega sina, kajti sin dekle ne bo dedoval s sinom svobodne." (Gal 4,30) S tem je hotel povedati, da ne moremo in ne smemo mešati ter pogojevati milosti s postavo. To je pozneje počela srednjeveška cerkev, žal pa delajo isto tudi mnoge cerkve, ki se imajo za evangelijske.  Pri takih se vse začne z Jezusom, evangelijem in vero, konča pa s: "Tega ne smeš! Onega ne smeš! Kristjan ne sme piti vina! Kristjan ne sme kaditi! Kristjan ne sme...!" Iz postave so naredili celo znanost, s tem da so jo "oplemenitili" z mnogimi zapovedmi, ki so si jih sami izmislili, ali kot je nekje zapisal Izaija: "Zapoved na zapoved, zapoved na zapoved, pravilo na pravilo, pravilo na pravilo, malo sèm, malo tja." (Iz 28,10)

Postava ima v cerkvi svoje zelo pomembno mesto, saj ima veliko pedagoško vrednost.  Preko nje namreč pridemo  do spoznanja greha. (Rim 3,20. Ib.7,7ss. 1Kor 15,56) Toda postava ne prinaša opravičenja, enako kot samo poznavanje vzrokov in delovanja bolezni ne prinaša ozdravljenja. Postava je zakonik, le-ta pa ne opravičuje, ampak obsoja.  Zato pravi Pavel na drugem mestu: "[V]emo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa" (Gal 2,16) To je evangelij, veselo moznanilo, da nismo opravičeni po svojem prizadevanju, ampak po veri v Kristusa, ki nam je zadobil popolno odrešitev. Da ne bi še naprej sužnjevali delom postave, pa spodbuja Galačane:  "Zaradi tega, bratje, nismo otroci dekle, temveč svobodne." (Gal 4,31) 
 
Toda poleg pedagoške ima postava tudi didaktično vrednost, saj nas poučuje, kaj Bog pričakuje od nas. Kristjan si prizadeva izpolnjevati postavo, a ne zato, da bi se po njej odrešil, ampak, ker je odrešen. Posvečenost ni privilegij redkih izbrancev, ki se bi se odločili za "posvečeno življenje" in jim v rimski cerkvi pravijo redovnice ter redovniki, ampak stvar vseh pravih vernikov. Posvečenost ni isto kot opravičenje, ampak gre vštric z njim. To seveda žal ne pomeni, da kristjan ne bi več grešil, saj pravi apostol Janez: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.  Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas." (1Jn 1,8.10)  Na svetu ni človeka, ki ne bi grešil, pri čemer ni kristjan nikakršna izjema. Toda pravi kristjan bo prizna(va)l svoje grehe in se trudil živeti v skladu z Božjimi zapovedmi. Toda ta trud ne rešuje, rešuje edino Jezus Kristus.

Edino po milosti smo torej odkupljeni, odrešeni, osvobojeni. Milost nam je prislužil Kristus s svojo smrtjo na križu. In ta nam kaže pot proti nebeškemu Jeruzalemu.  Bogu hvala za ta dar!

13/03/2021

Michel Foucault

 

Francoski mislec Michel Foucault (1926–1984) je bil vpliven že za časa življenja, po njegovi smrti pa se je njegov vpliv nše povečal. V zadnjih letih se to izrazito kaže zlasti na področju politizacije seksualne etike in identitete. 

O Foucaultu, razvoju njegove misli in posledicah sta se pogovarjala dr. Camdan Bucey, ki vodi oddaje Christ the Center na Reformed Forumu in dr. Christopher Watkin, predavatelj na univerzi Monash v Melbournu.

12/03/2021

Kje je Božja cerkev?

Kjer koli vidimo, da se oznanja in sliši čista Božja beseda, tam je Božja cerkev, četudi je v njej vse polno napak. 
~ Jean Calvin

11/03/2021

Je krščanstvo pravljica (fake news)?

Mnogi danes trdijo, da je krščanstvo pravljica, oziroma, kot se temu modno reče, "fake news". Temu nasproti obstajajo solidni dokazi, ki podpirajo zgodnja krščanska poročila, in je evangelij, na katerem temelji krščanstvo, od vsega začetka zaupanja vredno  veselo oznanilo. 

O tem govori v svojem predavanju dr. Tomas Bokedal, izredni profesor Nove zaveze na Visoki teološki šoli NLA v Bergnu in predavatelj Nove zaveze na King's Collegeu, Univerze v Aberdeenu.

10/03/2021

Thomas Boston o vzgoji

Dobra vzgoja ni preporod. Dobra vzgoja lahko priklene človeške želje, ne more pa spremeniti njihovih src.
 
~ Thomas Boston

09/03/2021

Samopravičnost

Samopravičnost je kot ponarejen denar.  Kdor koli se zanaša, da ga bo odrešila njegova dobrota, tak bo zagotovo pogubljen. 
~William Plumer

08/03/2021

V nevihtah življenja

Tudi sredi nevihtnih okoliščin obstaja resnični ključ do miru in zadovoljstva. Videti moramo, da je Jezus resnično večji in boljši od vseh težav, s katerimi se soočamo. 
~ Guy Richard
 

07/03/2021

Živeti kot otroci luči

Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu. Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim. Isto velja za kvantanje in nespametno ali prostaško govorjenje; vse to je nespodobno. Rajši se posvečajte zahvaljevanju! Dobro namreč vedite tole: noben nečistovalec ali nečist človek ali lakomnež, kar je toliko kot malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu.
Nihče naj vas ne zavaja s praznimi besedami: kajti vse to kliče Božjo jezo nad sinove neposlušnosti. Zato ne imejte s takimi nič skupnega. Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. 10 Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu! 11 Ne sodelujte pri jalovih delih teme, marveč jih obsojajte. 12 Kar namreč oni počenjajo na skrivaj, je že omenjati sramotno. 13 Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. 14 Kajti vse, kar se razodeva, je luč. Zato je rečeno:
"Prebúdi se, ki spiš,
in vstani od mrtvih
in razsvetlil te bo Kristus." 
(Ef 5,1-14)
 
Obravnavana perikopa je v Slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma razdeljena na dva dela, kar se mi ne zdi za najbolj posrečeno rešitev, ker apostol Pavel v obeh delih spodbuja efeške kristjane in preko njih vse nas  k novemu življenju, k življenju otrok luči.  
 
Na začetku odlomka našega odlomka nas apostol Pavel spodbuja, da posnemajmo Boga, saj smo njegovi ljubljeni otroci (cf. v. 1).  Kot zemeljski otroci smo se najprej učili od svojih telesnih staršev ter jih posnemali. Enako logično je, da kristjani kot posvojeni Božji otroci v svojem življenju posnemamo našega nebeškega Očeta. V vsaki zemeljski družini je logično in prav, da se njeni člani med sabo ljubijo.  Če je tako z zemeljskimi družinami, mora ljubezen  vladati tudi znotraj cerkve, ki je  družina Božjih otrok, saj nam je sam Kristus izkazal največjo ljubezen, ko se je za nas žrtvoval in nam prislužil vstop v Božje kraljestvo (cf. Ef 5,2. Jn 15,12.13. ). 

 V vv. 3 in 4 nas apostol opominja, naj se določeni grehi med kristjani niti ne omenjajo, kaj šele, da bi jih počeli: "Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim.  Isto velja za kvantanje in nespametno ali prostaško govorjenje; vse to je nespodobno." To seveda ne pomeni, da se ti grehi med Božjim ljudstvom niso dogajali.  O tem je dosti govora v 1. pismu Korinčanom. Dejstvo pa je, da kristjan, ki počne karkoli od naštetega, ravna povsem nekonsistentno. Po drugi strani pa je tudi res, da kristjan še vedno živi v "stari embalaži", zaradi česar še vedno greši. Toda Bog je dal kristjanu izhod iz tega stanja:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Da skladno s pregovorom: "Bolje preprečiti, kakor zdraviti,"  ne bi zapadli v takšno stanje, torej v greh, najdemo recept na koncu 4. vrstice Ef 5: "Rajši se posvečajte zahvaljevanju!" Naveza z Bogom, zlasti še zahvaljevanje in zavedanje, kaj je Bog za nas storil,  je najboljše varovalo pred grehom. 

V Ef 5,5 pravi Pavel naslednje: "Dobro namreč vedite tole: noben nečistovalec ali nečist človek ali lakomnež, kar je toliko kot malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu." Je kristjan lahko kaj od navedenega?  Vse je odvisno od tega, kaj razumemo pod besedo kristjan. Če s tem mislimo nekoga, ki pripada vidni cerkvi, potem je odgovor: "Da." V kolikor mislimo nekoga, ki je na novorojeni Božji otrok, potem je odgovor: "Ne." Božji otrok lahko pade v greh, toda greh ni njegovo naravno stanje, zato si bo prizadeval, da se izkoplje iz njega. To je nekako  tako, kot pri ovci. Ovca se ne mara valjati v blatu, ker blato ni njen bivalni prostor. Kljub temu ovca lahko pade v blato, toda prizadevala si bo, da čim prej zleze iz njega. Drugače je s prašičem, ki naravnost uživa v blatni kopeli. Cerkev ni klub popolnih, ampak sanatorij za grešnike. Namen sanatorijev pa je, da se v njih ljudje zdravijo. Jezus je rekel: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." (Mr 2,17)

Pavel pravi v nadaljevanju: "Nihče naj vas ne zavaja s praznimi besedami: kajti vse to kliče Božjo jezo nad sinove neposlušnosti. Zato ne imejte s takimi nič skupnega." (Ef 5,6.7) Skozi celotno zgodovino cerkve so se pojavljali zapeljevalci, ki so trdili, da smejo verni kristjani  še naprej živeti tako življenje, kot so ga v svojem prejšnjem življenju. Bržkone so se taki posamezniki pojavili tudi v efeški cerkvi.  Uživanje v starem nespokorjenem življenju je zelo slaba popotnica, saj dokazuje predvsem to, da naše spreobrnjenje ni bilo pristno. Nepristno spreobrnjenje ima za posledico vztrajanje v starem načinu življenja in vs starem mišljenju, brez želje za poboljšanjem.  Zato pravi dalje: "Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici." (vv. 8.9) Če si luč, je logično, da svetiš. Če si še vedno tema, ne moreš svetiti. Tako preprosto je to. Toda v praksi je marsikaj videti težje, kajti še vedno nosimo s sabo staro embalažo. Ravno zato je edino prav, da se zavemo in zavedamo, kaj smo in kaj nismo, ter da ravnamo skladno s tistim, kar smo. "Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. Kajti vse, kar se razodeva, je luč." (v. 13.14 a)  "Bog je luč," (Jn 1,5b), zato so Božji otroci otroci luči. Grešnik beži proč od luči, ker se v luči razodevajo njegovi grehi. Božji otrok hiti k luči, ker je luč njegovo naravno okolje. V tej luči vidi tudi svoje grehe, se jih sramuje, jih priznava Bogu ter zadobi popolno odpuščanje, saj je Kristusov. Kristus pa je  umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). 

Bogu hvala za  njegov dar odrešenja! 

06/03/2021

Gotovost odrešenja

Pobral sem vsa svoja slaba dejanja in jih dal na kup. Prav tako sem pobral vsa svoja dobra dela in jih dal na isti kup. Nato sem stekel vstran od tega kupa, naravnost v Jezusovo naročje. Umiram v miru.  
~ David Dickson
 
 
Te besede je izrekel škotski teolog David Dickson (okoli 1583 +1662) na smrtni postelji.

05/03/2021

Vztrajnost v veri

Ni se mi treba mučiti s strahom, da bo moja vera odpovedala. Milost me je na začetku privedla k veri in taista milost me bo vse do konca ohranila v veri.  Tako pri začeteku vere kot pri njenem nadaljevanju gre za milostni dar. 
~ J. I. Packer

04/03/2021

03/03/2021

02/03/2021

Ko Bog odpira naša ušesa

Kako velik privilegij je to, da si pravi poslušalec! Tega ne smemo jemati kot samoumevno, ali misliti, da je v nas nekaj, kar nas dela boljše poslušalce Božje besede od drugih. Bog je namreč tisti, ki odpira naša ušesa, da zares slišimo in razumemo evangelij!
~Christina Fox

01/03/2021

Zadni govor obsojenega na grmado

Na današnji dan, torej 1. marca 1546, je bil na grmadi sežgan škotski reformator George Wishart. Zbrano množico je nagovoril z naslednjimi besedami: 
"Radi imejte Božjo besedo in potrpežljivo prenašajte trpljenje. Zagotovo vem, da bo moja duša to noč sedela poleg mojega Gospoda."