Dve zavezi

"Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, 12 je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje. 13 Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje, da se jim očisti meso, 14 koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu.

15 Zato je srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je pretrpel za odkupitev od prestopkov v prvi zavezi, tisti, ki so poklicani, prejeli obljubljeno večno dediščino."

 (Heb 9,11-15)

Nekateri pravijo, da je staro zares dobro, spet drugi, da je zares dobro le to, kar je novo. Včasih imajo bolj prav prvi, včasih drugi. Ko govorimo o stari in novi zavezi, je nova vsekakor boljša, to pa zato, ker so določila stare v veliki meri odpravljena, zaradi česar predstavlja le senco in predpodobo nove zaveze. 

 

 Martin Luther je v zvezi z zgornjo perikopo izjavil, da je za njeno pojasnitev potrebno razumevanje  celotnega Pisma Hebrejcem. V njem  je namreč govora tako o starem kot o novem duhovništvu. Starozavezno duhovništvo je bilo namreč vezano na materialno področje, saj se je nanašalo na uporabo konkretnih predmetov, oziroma materialnih stvari, kot so bili tempelj, oltar, obredno posodje ter na posebne obrede, žrtvene živali in kar je še takega.  Novo duhovništvo je vezano na duhovno stvarnost: nebeški tempelj, nebeški oltar in duhovne žrtve. Nova zaveza ne pozna službe zemeljskega velikega duhovnika (s tem se rimski katoličani najbrž ne bi strinjali, saj je rimski papež po njihovo summus pontifex, ali veliki svečenik). 

Jezusovo delo na križu je edinstveno. On ni stopil v zemeljski tempelj, da bi žrtvoval kozle, vole in druge živali, ki jih je  za žrtvovanje predpisovala starozavezna postava. On je naš edini veliki duhovnik in hkrati žrtveni dar, Božje jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29.36).  Mnogi ljudje se danes pohujšujejo in zgražajo nad mislijo, da je Jezus Kristus s svojo krvjo očistil svoje ljudstvo greha. Toda tasti ljudje se ne pohujšujejo nad krvjo nedolžnih, ki se dnevno preliva ob splavih, ki jih izvajajo v porodnišnicah. Naš oltar je kalvarijski križ, na katerem je umrl naš Gospod, zapuščen od sveta in Boga Očeta. Nanj je bila izlita vsa Božja jeza, ki bi morala po pravici zadeti nas.  Žrtev Bogočloveka Jezusa Kristusa je tako edino zdravilo za naše grehe, ki varuje Božje ljudstvo pred večno kaznijo pekla.

Jezus Kristus je s svojo žrtvijo očistil našo vest mrtvih del, da bi mogli služiti živemu Bogu (cf. Heb 9,14).  On je srednik nove zaveze (cf. Heb 9,15) in  edini srednik med ljudmi in Bogom (cf. 1Tim 2,5).  Po njem prejmejo vsi, ki so poklicani, večno dediščino. Poklicani pa so tisti, ki jih je Bog  že vnaprej poznal, oziroma, kakor je pisano: "Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina[...] Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,29.30)  Da, tako izgleda  red odrešenja (ordo salutis), kot ga je Bog izdelal  v svojem načrtu in ga uresničuje preko enkratne žrtve njegovega Sina: vnaprejšnje poznanje > vnaprejšnja določitev > Božji klic > opravičenje > pobveličanje.  

Še nekaj let, pa  bomo lahko rekli, da so obredi in žrtvovanja stare zaveze že  dve tisočletji mrtvi. Tempelj, znamenje Božje prisotnosti med njegovim ljudstvom je že davno porušen. Vidnega oltarja, aronskega duhovništva, levitov  in starozaveznih obredov ni več.  Živimo v času milosti, ko pričakujemo drugi prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa. Hvala Bogu za obljubljeno dediščino, ki jo je On pripravil vsem, katere je sam poklical in za katere je Kristus dejansko umrl!