Živeti kot otroci luči

Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, 2 in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu. 3 Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim. 4 Isto velja za kvantanje in nespametno ali prostaško govorjenje; vse to je nespodobno. Rajši se posvečajte zahvaljevanju! 5 Dobro namreč vedite tole: noben nečistovalec ali nečist človek ali lakomnež, kar je toliko kot malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu.

6 Nihče naj vas ne zavaja s praznimi besedami: kajti vse to kliče Božjo jezo nad sinove neposlušnosti. 7 Zato ne imejte s takimi nič skupnega. 8 Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, 9 kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. 10 Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu! 11 Ne sodelujte pri jalovih delih teme, marveč jih obsojajte. 12 Kar namreč oni počenjajo na skrivaj, je že omenjati sramotno. 13 Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. 14 Kajti vse, kar se razodeva, je luč. Zato je rečeno:

"Prebúdi se, ki spiš,

in vstani od mrtvih

in razsvetlil te bo Kristus." 

(Ef 5,1-14)

 

Obravnavana perikopa je v Slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma razdeljena na dva dela, kar se mi ne zdi za najbolj posrečeno rešitev, ker apostol Pavel v obeh delih spodbuja efeške kristjane in preko njih vse nas  k novemu življenju, k življenju otrok luči.  

 

Na začetku odlomka našega odlomka nas apostol Pavel spodbuja, da posnemajmo Boga, saj smo njegovi ljubljeni otroci (cf. v. 1).  Kot zemeljski otroci smo se najprej učili od svojih telesnih staršev ter jih posnemali. Enako logično je, da kristjani kot posvojeni Božji otroci v svojem življenju posnemamo našega nebeškega Očeta. V vsaki zemeljski družini je logično in prav, da se njeni člani med sabo ljubijo.  Če je tako z zemeljskimi družinami, mora ljubezen  vladati tudi znotraj cerkve, ki je  družina Božjih otrok, saj nam je sam Kristus izkazal največjo ljubezen, ko se je za nas žrtvoval in nam prislužil vstop v Božje kraljestvo (cf. Ef 5,2. Jn 15,12.13. ). 

 V vv. 3 in 4 nas apostol opominja, naj se določeni grehi med kristjani niti ne omenjajo, kaj šele, da bi jih počeli: "Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim.  Isto velja za kvantanje in nespametno ali prostaško govorjenje; vse to je nespodobno." To seveda ne pomeni, da se ti grehi med Božjim ljudstvom niso dogajali.  O tem je dosti govora v 1. pismu Korinčanom. Dejstvo pa je, da kristjan, ki počne karkoli od naštetega, ravna povsem nekonsistentno. Po drugi strani pa je tudi res, da kristjan še vedno živi v "stari embalaži", zaradi česar še vedno greši. Toda Bog je dal kristjanu izhod iz tega stanja:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Da skladno s pregovorom: "Bolje preprečiti, kakor zdraviti,"  ne bi zapadli v takšno stanje, torej v greh, najdemo recept na koncu 4. vrstice Ef 5: "Rajši se posvečajte zahvaljevanju!" Naveza z Bogom, zlasti še zahvaljevanje in zavedanje, kaj je Bog za nas storil,  je najboljše varovalo pred grehom. 

V Ef 5,5 pravi Pavel naslednje: "Dobro namreč vedite tole: noben nečistovalec ali nečist človek ali lakomnež, kar je toliko kot malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu." Je kristjan lahko kaj od navedenega?  Vse je odvisno od tega, kaj razumemo pod besedo kristjan. Če s tem mislimo nekoga, ki pripada vidni cerkvi, potem je odgovor: "Da." V kolikor mislimo nekoga, ki je na novorojeni Božji otrok, potem je odgovor: "Ne." Božji otrok lahko pade v greh, toda greh ni njegovo naravno stanje, zato si bo prizadeval, da se izkoplje iz njega. To je nekako  tako, kot pri ovci. Ovca se ne mara valjati v blatu, ker blato ni njen bivalni prostor. Kljub temu ovca lahko pade v blato, toda prizadevala si bo, da čim prej zleze iz njega. Drugače je s prašičem, ki naravnost uživa v blatni kopeli. Cerkev ni klub popolnih, ampak sanatorij za grešnike. Namen sanatorijev pa je, da se v njih ljudje zdravijo. Jezus je rekel: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." (Mr 2,17)

Pavel pravi v nadaljevanju: "Nihče naj vas ne zavaja s praznimi besedami: kajti vse to kliče Božjo jezo nad sinove neposlušnosti. Zato ne imejte s takimi nič skupnega." (Ef 5,6.7) Skozi celotno zgodovino cerkve so se pojavljali zapeljevalci, ki so trdili, da smejo verni kristjani  še naprej živeti tako življenje, kot so ga v svojem prejšnjem življenju. Bržkone so se taki posamezniki pojavili tudi v efeški cerkvi.  Uživanje v starem nespokorjenem življenju je zelo slaba popotnica, saj dokazuje predvsem to, da naše spreobrnjenje ni bilo pristno. Nepristno spreobrnjenje ima za posledico vztrajanje v starem načinu življenja in vs starem mišljenju, brez želje za poboljšanjem.  Zato pravi dalje: "Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici." (vv. 8.9) Če si luč, je logično, da svetiš. Če si še vedno tema, ne moreš svetiti. Tako preprosto je to. Toda v praksi je marsikaj videti težje, kajti še vedno nosimo s sabo staro embalažo. Ravno zato je edino prav, da se zavemo in zavedamo, kaj smo in kaj nismo, ter da ravnamo skladno s tistim, kar smo. "Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. Kajti vse, kar se razodeva, je luč." (v. 13.14 a)  "Bog je luč," (Jn 1,5b), zato so Božji otroci otroci luči. Grešnik beži proč od luči, ker se v luči razodevajo njegovi grehi. Božji otrok hiti k luči, ker je luč njegovo naravno okolje. V tej luči vidi tudi svoje grehe, se jih sramuje, jih priznava Bogu ter zadobi popolno odpuščanje, saj je Kristusov. Kristus pa je  umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). 

Bogu hvala za  njegov dar odrešenja!