Zemeljski in nebeški Jeruzalem

Alex Levin: Srečanje nebeškega in zemeljskega
 Jeruzalema.  Vir: Pinterest.

Povejte mi, vi, ki hočete biti pod postavo: ne slišite, kaj pravi postava? 22 Pisano je namreč, da je Abraham dobil dva sinova, enega od dekle in enega od svobodne. 23 Toda sin, rojen iz dekle, se je rodil po mesu, sin pa, rojen iz svobodne, po obljubi. 24 To je povedano v prispodobi: gre namreč za dve zavezi. Ena izvira s Sinajske gore in rodi za sužnost: takšna je Hagára. 25 Hagára je gora Sinaj, ki je v Arabiji: ta se sklada s sedanjim Jeruzalemom, ki je suženj s svojimi otroki vred. 26 Oni Jeruzalem, ki je zgoraj, pa je svoboden in ta je naša mati. 27 Pisano je namreč:

Razveseli se, nerodovitna, ki ne rodiš;

zavriskaj in vzklikni, ki nisi v porodnih bolečinah;

zakaj več je otrok zapuščene,

kakor tiste, ki ima moža.

28 Vi pa, bratje, ste kakor Izak otroci obljube. 29 In kakor je takrat tisti, ki je bil rojen po mesu, preganjal tistega, ki je bil rojen po duhu, tako se dogaja tudi zdaj. 30 Toda kaj pravi Pismo? Odpôdi deklo in njenega sina, kajti sin dekle ne bo dedoval s sinom svobodne. 31 Zaradi tega, bratje, nismo otroci dekle, temveč svobodne.   (Gal 4,21-31)

V srednjem veku so zelo radi upodabljali alegoriji cerkve in sinagoge. Cerkev so upodabljali kot čedno mlado, okronano žensko, ki zre naravnost  predse, sinagogo pa kot mlado lepotico z zavezanimi očmi, ki gleda nekam vstran in proti tlom.  S tem so hoteli poudariti prednost krščanstva pred judovstvom. S sporočilom alegorije se načeloma strinjam, toda srednjeveška cerkev je bila v mnogočem in velikokrat v bistvenih stvareh vsaj toliko slepa, kot  religija, ki jo je predstavljal kip sinagoge. Problem te in mnogih drugih cerkva je bil in je še danes (celo tako imenovanih evangelijskih), da učijo nejasen nauk o milosti in ga mešajo z naukom o posvečenosti, ali pa o potrebnosti del za doseganje milosti. Nič novega torej, kajti to je bil  problem Božje cerkve od vsega začetka.

Cerkev v Galatiji je bila za Pavla precej trd oreh, saj so se Galačani zelo hitro obrnili od vere v Božjo milost, ki rešuje, k "veri", ki zahteva izpolnjevanje del postave. Ta stvar mu je povzročala velike preglavice, saj je šlo pri njej za razvodenitev evangelija, ki ga je oznanjal.  zato se je v  Pismu Galačanom spoprijel ravno s problemom vere in del postave.

Prispodoba, ki jo je uporabil sv. Pavel v tem odlomku, je vzeta iz 1. Mojzesove knjige. Tisti, ki hočejo vztrajati pri delih postave so kot Izmael, ki ga je Abraham spočel s sužnjo Hagaro. Hagara je prispodoba za goro Sinaj, na kateri je bila pozneje predana Izraelcem  postava. Izak je otrok obljube, ki ga je Sara rodila Abrahamu, ko zaradi njune starosti ni bilo več pravega upanja, da bi še sploh  lahko rodila. Toda zgodilo se je, kakor je Bog obljubil. Sara je bila svobodna, zato so tisti, ki živijo iz milosti, otroci svobodne. Mati tistih, ki živijo iz milosti, je Jeruzalem, a ne zemeljski Jeruzalem, ampak, tisti zgoraj,  nebeški. Pavel pravi: "Toda kaj pravi Pismo? Odpôdi deklo in njenega sina, kajti sin dekle ne bo dedoval s sinom svobodne." (Gal 4,30) S tem je hotel povedati, da ne moremo in ne smemo mešati ter pogojevati milosti s postavo. To je pozneje počela srednjeveška cerkev, žal pa delajo isto tudi mnoge cerkve, ki se imajo za evangelijske.  Pri takih se vse začne z Jezusom, evangelijem in vero, konča pa s: "Tega ne smeš! Onega ne smeš! Kristjan ne sme piti vina! Kristjan ne sme kaditi! Kristjan ne sme...!" Iz postave so naredili celo znanost, s tem da so jo "oplemenitili" z mnogimi zapovedmi, ki so si jih sami izmislili, ali kot je nekje zapisal Izaija: "Zapoved na zapoved, zapoved na zapoved, pravilo na pravilo, pravilo na pravilo, malo sèm, malo tja." (Iz 28,10)

Postava ima v cerkvi svoje zelo pomembno mesto, saj ima veliko pedagoško vrednost.  Preko nje namreč pridemo  do spoznanja greha. (Rim 3,20. Ib.7,7ss. 1Kor 15,56) Toda postava ne prinaša opravičenja, enako kot samo poznavanje vzrokov in delovanja bolezni ne prinaša ozdravljenja. Postava je zakonik, le-ta pa ne opravičuje, ampak obsoja.  Zato pravi Pavel na drugem mestu: "[V]emo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa" (Gal 2,16) To je evangelij, veselo moznanilo, da nismo opravičeni po svojem prizadevanju, ampak po veri v Kristusa, ki nam je zadobil popolno odrešitev. Da ne bi še naprej sužnjevali delom postave, pa spodbuja Galačane:  "Zaradi tega, bratje, nismo otroci dekle, temveč svobodne." (Gal 4,31) 

 

Toda poleg pedagoške ima postava tudi didaktično vrednost, saj nas poučuje, kaj Bog pričakuje od nas. Kristjan si prizadeva izpolnjevati postavo, a ne zato, da bi se po njej odrešil, ampak, ker je odrešen. Posvečenost ni privilegij redkih izbrancev, ki se bi se odločili za "posvečeno življenje" in jim v rimski cerkvi pravijo redovnice ter redovniki, ampak stvar vseh pravih vernikov. Posvečenost ni isto kot opravičenje, ampak gre vštric z njim. To seveda žal ne pomeni, da kristjan ne bi več grešil, saj pravi apostol Janez: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.  Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas." (1Jn 1,8.10)  Na svetu ni človeka, ki ne bi grešil, pri čemer ni kristjan nikakršna izjema. Toda pravi kristjan bo prizna(va)l svoje grehe in se trudil živeti v skladu z Božjimi zapovedmi. Toda ta trud ne rešuje, rešuje edino Jezus Kristus.

Edino po milosti smo torej odkupljeni, odrešeni, osvobojeni. Milost nam je prislužil Kristus s svojo smrtjo na križu. In ta nam kaže pot proti nebeškemu Jeruzalemu.  Bogu hvala za ta dar!