To prevečkrat pozabljamo

Če smo kristjani, smo na tem svetu le tujci. Naša domovina je v nebesih. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Pot v nebesa

Pot v nebesa je vse do konca tlakovana z milostjo in usmiljenje. 

~ William Gurnall

Med vnebohodom in binkoštmi

Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik ter Jakobov sin Juda. 14 Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.

15 V tistih dneh je Peter vstal sredi bratov, zbrala se je skupina kakih sto dvajset ljudi, in rekel: 16 "Bratje! Moralo se je izpolniti Pismo, kakor je Sveti Duh napovedal po Davidovih ustih o Judu: postal je vodnik tistih, ki so zgrabili Jezusa. 17 Bil je prištet med nas in deležen naše službe. 18 Z nagrado, ki jo je dobil za svoje umazano delo, je kupil zemljišče; padel je z glavo navzdol, tako da se je razpočil in se mu je izsulo vse drobovje. 19 To se je razvedelo med vsemi, ki prebivajo v Jeruzalemu, tako da se tisto zemljišče zdaj v njihovem jeziku imenuje Hakéldama, kar pomeni 'Njiva krvi'. 20 V knjigi psalmov je namreč pisano:

Njegovo bivališče naj postane puščava,

nihče naj v njem ne prebiva.

In dalje:

Njegovo službo naj prevzame kdo drug.

21 Tu so možje, ki so hodili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus prihajal k nam in odhajal od nas, 22 od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja!" 23 Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Bársaba, z vzdevkom Just, in Matija. 24 Nato so takóle molili: "Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, 25 naj prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda, da je šel na svoj kraj!" 26 In žrebali so, žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom.   (Apd 1,13-26)

Zgornje besedilo je edini vir, ki nam pripoveduje, kaj se je dogajalo z apostoli in drugimi Jezusovimi učenci  v času med vnebohodom in binkoštmi. Iz besedila ni jasno, ali so se zbirali v isti sobi, kjer so z Jezusom obhajali pashalno večerjo in kjer je naš Gospod vzpostavil zakrament svete večerje (cf. Mr 14,15), ali pa morda za sobo v hiši Barnabove tete Marije, matere Janeza Marka (cff. Apd 12,12. Kol 4,10). Hiša je bila verjetno blizu tempeljskega dvorišča, kjer so se zbirale množice judovskih romarjev, ki so prihajali v Jeruzalem (cf. Apd 2,5-12). Enajsterica apostolov je torej teh deset dni vztrajala v molitvi skupaj z Jezusovo materjo Marijo, z njegovimi brati in pobožnimi ženami. 

Edini izrazitejši dogodek v teh dneh je bil izbor Matija in njegova pridružitev k apostolom, s katero so nadomestili Juda Iškarijota, ki je naredil samomor. O Petrovem opisu dogajanja okoli Judovega konca, zlasti vrstici Apd 1,17.18, govorijo mnogi skeptiki, da je v neskladju z opisom istega dogodka v Mt 27,3-10. V Apd 1,18 beremo, da je Juda z denarjem, ki ga je dobil za svoje izdajstvo, kupil njivo, v Mt 27,5-10 pa beremo, da je omenjeni duhovnikom vrnil denar, ki ga je dobil od njih, oni pa so za ta denar kupili njivo. V resnici gre za navidezno nasprotje: njiva je bila kupljena z njegovim denarjem, torej jo je Juda "kupil" na posreden način. V Mt 27,5 beremo, da se je Juda obesil, v Apd 18 pa, da je padel z glavo navzdol in da se mu je razsulo drobovje. Iz tega lahko sklepamo, da je njegovo truplo po obešenju padlo na tla in se pretrgalo ali začelo razpadati. Odvisno, kdaj so ga našli. Gre torej za dve poročili, ki se med sabo dopolnjujeta in si ne nasprotujeta. Juda, ki je kot zadnji omenjen v Apd 1,13, je seveda druga oseba in je tudi znan pod imenom Tadej. 

Glede izbora Matija in njegove pridružitve dvanajsterim nekateri trdijo, da je tu šlo za nekakšno napako, da so se torej apostoli prenaglili s svojim izborom, saj naj bi bil na to mesto določen Pavel. To ni res vsaj iz treh razlogov. Pavel ni bil priča Jezusovega vstajenja (cf. Lk 24,48),  Jožef Bársaba in Matija pa sta bila  od vsega začetka del širšega kroga učencev (cf. Apd 1,21.22). Po drugi strani Pavel sploh ni bil Jezusov, ampak Gamalielov učenec, kjer se je izučil za poznavalca postave (cf. Apd 22,3). Tretji razlog je ta, da je bilo Pavlovo primarno poslanstvo delo s pogani, čeprav je pri svojem delu prihajal tudi v interakcijo z Judi (cf. Apd 9,15. 22,21).  Primarna naloga ostalih apostolov pa je bilo delovanje med Judi. Res je sicer, da Matija pozneje ni veči poimensko omenjen v Novi zavezi, toda pri tem nikakor ni edini.

In zakaj so apostoli, skupaj z Jezusovo materjo Marijo (ki je tukaj zadnjič omenjena v Novi zavezi) in drugimi samo čakali in molili?   Izvrševali so Jezusovo naročilo ob vnebohodu:   "In glejte, jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave." (Lk 24,49)  Ta obljuba je na drugem mestu opisana takole: "Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta." (Apd 1,8)  Teh deset dni med vnebohodom in binkoštmi apostoli še niso bili opolnomočeni za oznanjevanje evangelija, nakar se je vse spremenilo. 

 

Nekdaj plaha skupina učencev je potem pogumno oznanjala po svetu, da je bil  Jezus Kristus usmrčen za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja ter da vsakdo, ki vanj veruje, prejme dar večnega življenja. Ali veruješ  vanj?

Ena od zmot sodobnega evangelikalizma

Nikjer v Novi zavezi ne boste našli trditve, da je odrešenje v tem, da sprejmete Jezusa. Nikjer v Novi zavezi ne boste našli trditve, da je odrešenje v tem, da povabite Jezusa v svoje srce. Nikjer.  Tega tam ni. Vsakič znova in znova pa vam naroča, da se spreobrnete in verujete.

~ Voddie Baucham

Pot v nikamor

Vir slike: Wikipedia

 Pred mnogimi leti, ko sem bil še bruc in preden sem spoznal Gospoda, sva se s prijateljem, ko sva bila pod vplivom neke substance odločila, da se odpeljeva v gore.

Rekel sem: »Pojdiva po tej poti!«

Vprašal me je: »Kam pa vodi?«

Odgovoril sem: »Nikamor.«

On mi je odvrnil: »Ta kraj mi je všeč.« Pa sva šla.

Kot je dobro znano, je tudi mačka Režalka dejala Alici nekaj podobnega: »Če ne veš, kam greš, potem te bo do tja privedla katera koli pot.« To je dokaj dober opis mojega življenja v tistem času.

Sekularizirani svet je temu v mnogočem podoben. Ne ve, od kod prihajamo, zakaj smo tukaj in kam gremo. Toda vseeno hoče vsakogar vzeti s sabo na pot. Ne pozna našega telosa* ali cilja. Stvar je v tem, da če ne poznate cilja, smisla življenja, ali zakaj smo tukaj, kako lahko potem veste za pravo pot? Ali si samo izmišljamo pravila za druge, s katerimi smo? To je tako, kot bi nas nekdo, ki ni čisto pri zdravi, vozil v nikamor. V realnem življenju to nikakor ni dobro.

Jezus je ob neki priložnosti rekel: »Tudi če jaz pričujem o sebi, je moje pričevanje resnično, ker vem, od kod sem prišel in kam grem. [Skeptikom pa je rekel:**] Vi pa ne veste, od kod prihajam in kam grem.« (Jn 8,14) V času mlade cerkve so krščanstvo pogostoma imenovali pot. To je bilo deloma zato, ker je Jezus rekel o sebi: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Jn 14,6)

Čeprav sem bil namenjen v napačno smer, mi je bilo po njegovem velikem usmiljenju odpuščeno, ne da bi si to zaslužil, po Svetem Duhu sem bil čudežno spremenjen in prestavljen iz kraljestva teme v kraljestvo luči. Za to sem resnično hvaležen. Za mano je dolga pot, toda sedaj ima vse svoj smisel: naš izvor, zakaj smo tukaj in naš telos*. Edino v Kristusu so naše plašnice odstranjene in je razodet naš pravi cilj.

 Avtor: N.N.

Prevod: Dizma 

KLIK za dostop do izvirnega besedila >>>

 

*Telos (gr.): cilj, smoter, namen.

** Besedilo v oglatem oklepaju dodal avtor.

Vnebohod

Vnebohod zaznamuje Jezusov odmik od   neposrednega dela z njegovimi učenci na tem svetu in njegov vstop v področje Božjega. V njem je v svojstvu srednika, kot utelešeni Božji Sin, povzdignjen do  vrhovne oblasti nad vsem stvarstvom.

~ Robert Letham

Luther o molitvi

Molitev ni spreminjanje Božjih načrtov, ampak zaupanje ter počitek v njegovi suvereni volji.

~ Martin Luther

Recept za srečno zadnjo uro

Bolje je zaključiti življenje brez vsega, toda s Kristusom, kot z vsem, a brez Kristusa.

~ John Blanchard

Kogar premetava vsak veter nauka

Vsakič ugotavljam, da so posamezniki, ki jih premetava vsak veter nauka, tisti ljudje, ki so preleni, da bi proučevali nauk.

~Martyn Lloyd-Jones

Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!

Pripeljali so apostole in jih postavili pred véliki zbor. In véliki duhovnik jih je zasliševal: 28 "Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v tem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!" 29 Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem! 30 Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili. 31 Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu dal spreobrnjenje in odpuščanje grehov. 32 In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni." 33 Ko so to slišali, so se razsrdili in jih hoteli pobiti. 34 Toda v zboru je vstal farizej z imenom Gamáliel, učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled. Vêlel je, naj apostole za nekaj časa pošljejo ven. 35 Nato je spregovoril: 38 "[R]oke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; 39 če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu." Poslušali so njegov nasvet. 40 Poklicali so apostole, jih dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. 41 In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena. 42 Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu Jezusu.     (Apd 5,27-35a. 38b-42)

Jezus Kristus je bil semeion antilegomenon (znamenje nasprotovanja) v svojem času in je še danes (cf. Lk 2,24). Enako je z evangelijem, po katerem prihaja odrešenje: mnogi so ga zavračali pred dva tisoč leti, mnogi ga zavračajo še danes. Judovske verske voditelje je motilo, da so Jezusovi apostoli oznanjali evangelij v tempeljskih prostorih, zato so jih poklicali pred svoj véliki zbor ali sanhedrin, ki ga je sestavljalo kakšnih sedemdeset mož, v njem pa so bili tako predstavniki saducejev kot farizejev. 

 

Peter in drugi apostoli so v svojih javnih nastopih večkrat  okrivili člane sanhedrina za Jezusovo smrt, kar so lahko slišali mnogi ljudje. To je  zbodlo vélikega duhovnika in je očital apostolom, da hočejo priklicati na véliki zbor Jezusovo kri. Toda Peter in ostali apostoli se niso vdali. Povedali so tisto, kar tako svet kot velik del sodobne vidne cerkve nočeta slišati, torej, da se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. To so argumentirali s konkretnimi dejstvi (Jezusova smrt in vstajenje), ki jim člani sanhedrina niso mogli oporekati. Ker je nasprotnikom zmanjkalo argumentov, so hoteli apostole preprosto pobiti. Zadevo je rešil rabin Gamaliel, ki je bil Pavlov učitelj in po vsej verjetnosti vnuk rabina Hilela, ki je bil vodja ene od dveh judovskih pravnih šol. Ta je bila prizanesljivejša od druge, Šamajeve. Kakorkoli, Gamaliel, ki je predstavljal farizejsko manjšino v sanhedrinu, je imel precejšen vpliv. Predlagal je, naj apostole pustijo pri miru, ker bo njihovo delo, če ni od Boga, vsekakor propadlo, če pa je od Boga, se mu ne bo moč upirati, zato so Petra in tovariše samo pretepli in jim prepovedali govoriti o Jezusovem imenu,  toda apostoli so nadaljevali z oznanjevanjem,  cerkev v Jeruzalemu pa je rasla (cf. Apd 6,1).

 

Rabin Gamaliel je imel prav, kajti Božjega dela se ne da uničiti. Preganjanja so cerkev po eni strani prizadela, po drugi pa ji prinesla nove ude.  Tertulijanov izrek, v katerem pravi:  "Kri mučencev je seme novih kristjanov," nikakor ni iz trte zvit. Apostoli so bili na začetku deležni samo fizičnega kaznovanja, toda represija nad njimi se je stopnjevala? Zakaj?  Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem, ne glede na to, kako visoko ti ljudje kotirajo na oblastni lestvici. Cerkev pa je rasla. Vsi apostoli, razen Janeza, so na koncu plačali ceno evangelija  z življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. Pa ne le oni, ampak tudi tisoči drugih. Mnogi kristjani tudi danes plačujejo ceno evangelija s svojim življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. 

Temu nasproti je danes bogata zahodna cerkev, ki se je v veliki meri popolnoma zlizala s svetom in podpira vse modne muhe tega sveta, ki so pravzaprav odkrit upor proti Bogu, kakršnega je svet od časov Sodome in Gomore verjetno zelo poredkoma videl. Danes živimo v eri sprevrženege jezika, ki izraža nekaj čisto drugega, kot je pomenil, še malo nazaj. Strpnost ni več potrpljenje z osebami, s katerimi se ne strinjaš, ampak dolžnost aktivnega pritrjevanja tistemu, kar ti servirajo ljudje, ki se imajo za krono strpnosti. Spol ni več le moški in ženski, ampak je tako rekoč stvar domišljije, ki se proglaša za znanost. Zakonska zveza, kot je definirana v 1Mz 1,28 in 1Mz 2,24, je sedaj razširjena na vse mogoče kombinacije, celo na zakonsko zvezo s samim ali samo sabo. Najde se tudi kakšen doktor družboslovne stroke, ki označi družino  za osnovno celico fašizma. Podobno  označujejo ti doktorji, ki sami sebe smatrajo in razglašajo za cvet  vrhunske tolerance, nasprotovanje pomoru nedolžnih otrok v maternici.  Vse to  protibožje uporništvo danes blagoslavljajo mnogi deli odpadle, samo  nominalno krščanske cerkve. 

Toda prava cerkev še vedno živi in vztraja pri izvirnem nauku ter oznanja postavo in evangelij. Zakaj? Ker se je treba Bogu pokoravati bolj kakor ljudem. Evangelij rešuje, odpadniške cerkve, ki oznanjajo posvetno filozofijo, so samo krste, ki svoje "vernike" hranijo za pekel. Ves sistem pokvarjene religije, zlizan s svetom, postaja del tistega, čemur pravi Biblija véliki Babilon, ki bo nekega dne uničen, o čemer piše apostol Janez in poziva izvoljene, naj ga zapustijo: "Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge  Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba in Bog se je spomnil njegovih krivic." (Raz 18,4.5)  

Toda resnična "Cerkev živega Boga, steber in opora resnice"  (1Tim 3,15) še vedno stoji, kot je stala v apostolskih časih in še vedno uči, se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem.  To je cerkev, ki priznava, da ni klub popolnih, ampak skupnost grešnikov, odrešena po milosti. Škotski pastor Horatio Bonar, ki je živel v 19. stoletju, je nekoč zapisal: "K Bogu prihajamo s svojimi grehi, saj nimamo nobene lastne stvari, s katero bi lahko prišli predenj." Jezus Kristus vse poziva: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Na drugem mestu pa povzema vsebino evangelija in pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Mnogi sicer trdijo, da je to premalo in radi k temu še kaj dodajali. Toda, kot  že rečeno, Boga je treba poslušati in se mu pokoravati bolj kot ljudem!

Kako lahko vem, kaj misli Bog?

Ne morem brati Božjih misli, lahko pa berem Božjo besedo. 

~ R. C. Sproul

Po milosti

Odrešenje po milosti predpostavlja, da je Bog vzel odrešenje naših duš v svoje lastne roke. To je tudi zagotovilo, da je varnejše v Božjih, kot v naših rokah.

~ John Bunyan

Protestantski pogled na vice

Nauk o vicah ali purgatoriju je zelo pomemben nauk Rimsko - katoliške cerkve, saj je povezan z molitvami in mašami za rajne ter z naukom o odpustkih. V Kompendiju - Katekizmu katoliške cerkve beremo o tem naslednje  (VIR >>):

Kaj so vice?

 Vice so stanje tistih, ki umrejo v božjem prijateljstvu, a čeprav jim je njihovo večno zveličanje zagotovljeno, še vedno potrebujejo očiščenja, da bi vstopili v nebeško blaženost.

 Kako moremo pomagati dušam v vicah pri očiščevanju?

 V moči občestva svetih morejo verniki, ki še potujejo na zemlji, pomagati dušam v vicah tako, da zanje molijo in predvsem darujejo evharistično daritev, pa tudi miloščino, odpustke in spokorna dela.

Če rimskokatoliške apologete vprašamo, od kod je prišel ta nauk, nam bodo povedali, da je  cerkev te stvari verovala od najzgodnejših časov. Ali jih je res? O tem govori v zgornjem videu protestantski teolog dr. Gavin Ortlund.

In še en predlog! O nastanku in  razvoju nauka o vicah si lahko v slovenskem prevodu preberete naslednjo knjigo:  Jacques Le Goff, Nastanek vic. Studia humanitatis, Ljubljana 2009 

Proti toku

Ko je vera v modi, je lahko biti  veren. Toda dokaz močne vere je odločitev, da plavaš proti toku v nebesa in se prikažeš pred Bogom, ko se pred njim nihče drug ne prikaže. 

~ Matthew Henry

Upanje

Upanje lahko tudi skozi najgostejše oblake vidi nebesa. 

~ Thomas Brooks 

Tradicija

Tradicija je vse od časov, kar si ljudje prizadevajo razumeti Sveto pismo, sad poučevalne dejavnosti Svetega Duha. Ni niti nezmotljiva niti nepomembna; toda v kolikor jo zanemarimo, sami sebe osiromašimo.

~ J. I. Packer

Stara - nova zapoved

Ljubi, ne pišem vam nove zapovedi, temveč staro zapoved, tisto, ki jo imate že od začetka. In stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. 8 Pa vendar vam pišem novo zapoved, namreč to, kar je resnično v njem in v vas: tema izginja in resnična luč že sveti. 9 Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. 10 Kdor svojega brata ljubi, ostaja v luči in v njem ni pohujšanja. 11 Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre, ker mu je tema zaslepila oči.

12 Pišem vam, otroci,

ker so vam zaradi njegovega imena odpuščeni grehi.

13 Pišem vam, očetje,

ker ste spoznali njega, ki je od začetka.

Pišem vam, mladi,

ker ste premagali hudiča.

14 Vam, otroci, sem pisal,

ker ste spoznali Očeta.

Vam, očetje, sem pisal,

ker ste spoznali tistega, ki je od začetka.

Vam, mladi, sem pisal,

ker ste močni

in je Božja beseda v vas

in ste premagali hudiča.

15 Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, 16 kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta. 17 Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj. 

(1Jn 2,7-17)

Zgornji odlomek lahko razdelimo na tri dele: prvi del je od 1Jn 2,7-11, drugi del predstavljajo vrstice od 12. do 14., tretji pa vrstice od 15. - 17. 

Zapoved ljubezni je obenem stara in nova. Stara je zato, ker jo najdemo že v Svetem pismu Stare zaveze, kjer ni bila preveč izpostavljena. Del nje se nahaja v 5Mz 6,5: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo!" drugi pa v 3Mz 19,18: "[L]jubi svojega bližnjega kakor samega sebe."  Stara je tudi zato, ker sega že na sam začetek krščanske dobe, saj jo je posebej izpostavil  naš Gospod Jezus Kristus, ko je začel učiti. Nova pa je zato, ker se nenehno obnavlja v dejanjih ljubezni, ki imajo svoj izvir v Kristusu, iz katerega izhaja v njegove učence. Ljubezen pripada kraljestvu luči, ki premaguje kraljestvo teme, ki je svet sovraštva. V tem odlomku  Janez posebej izpostavlja ljubezen do bratov (in sester) v krščanskem občestvu. To je zapoved, o kateri je naš Gospod govoril na večer pred svojim trpljenjem, oziroma pri zadnji večerji  (cff. Jn 13,34.35. 15,17. 17,26). Apostol Janez je, tako kot Jezus, opozoril na ostro ločnico med krščanskim občestvom in sovraštvom, ki vlada "tam zunaj" (cf. Jn 15,18 ss). 

 

V drugem delu Janez govori trem skupinam ljudi, pri čemer gre najverjetneje za eno samo skupino, ki nastopa v treh različnih vlogah. Krščansko občestvo najprej nagovarja kot otroke, saj so bili, ko so bili njihovi grehi odpuščeni, sprejeti, oziroma posvojeni v družino Boga Očeta. Grehi so jim bili odpuščeni v Jezusovem imenu, katerega moč ima osrednje mesto v oznanjevanju zgodnje krščanske cerkve (cff. Jn 17,11.12. Apd 2,38. 3,6. 4,12. Flp 2,9.10). V nadaljevanju jih nagovarja kot očete, kajti njihovo poznavanje Boga v Jezusu Kristusu jim daje zmožnost, da prenašajo to spoznanje na naslednje rodove. Pravi jim tudi "mladi", saj je šlo pri njihovi odločilni zavrnitvi Hudobnega za zmago,  podobno Jezusovi zmagi nad skušnjavcem v puščavi, na začetku javnega delovanja našega Gospoda (cf. Mt 4,1-11).

V tretjem delu našega odlomka spodbuja Janez verne, naj ne ljubijo sveta, kajti svet je minljiv. pa ne le to. V svojem evangeliju svojih pismih  označuje Janez z izrazom svet celoten sistem uporništva in napuha, ki si prizadeva izriniti Boga in njegovo vladavino. To je sistem, ki ni od Očeta in ga je Bog  že davno določil za obsodbo ter uničenje. Tisti, ki niso del tega sistema, oziroma niso od sveta, sprejemajo  od Jezusa Očetovo besedo, njihov pozitivni odgovor na Božji klic pa dokazuje, da so izvoljeni za odrešenje in večno življenje. 

Izpolnjevanje zapovedi ljubezni je nekaj, kar mora biti posebej izpostavljeno v slehernem  krščanskem občestvu,  pa ne le zato, ker je tako zapovedano, ampak predvsem zato, ker je Jezus rekel: "Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen." (Jn 13,35)

Ena od možnih definicij vere

Vera je popoln obup nad vsem, razen nad tem, da je Kristus naša pravičnost, odrešenje in večno življenje. 

~ Joel Beeke 

Bolj krščansko, kot bi si mislili

 

Riba, ki plava v vodi, ne vidi vode okoli sebe. Tudi mi ne vidimo zraka, ki je okoli nas. Enako se danes mnogi ne zavedajo, da je okolje, v katerem živimo Evropejci in drugi zahodnjaki, bolj krščansko, kot bi si mislili. O tem so pripovedovali ateisti Slavoj Žižek, Douglas Murray in Tom Holland. 

Njihove izjave sta v zgornjem videu komentirala Glen Scrivener in Paul Feesey. 

Skušnjave in priložnosti

Skušnjave in priložnosti ne dajo ničesar  v človeka, ampak samo potegnejo iz njega tisto, kar je že v njem. 

~ John Owen

Soočenje z Božjo svetostjo je neizogibno

Pred Božjo svetostjo se ne da zbežati. Na neki točki se boste morali  z njo soočiti. 

~ R. C. Sproul

Sodobni lažnivi prerok

Lažnivi prerok je človek, ki v svojem evangeliju nima širokih vrat ali ozke poti.  Ničesar nima, kar bi bilo neprijetno za naravnega človeka. Takšen ugaja vsem. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Cf. Mt 7,13.14.  

Prerojeni za živo upanje

Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, 4 za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, 5 katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. 6 Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, 7 da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. 8 Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, 9 ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš. 10 To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. 11 Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju.   

(1Pt 1,3-11)

Obravnavani odlomek, ki predstavlja začetek 1. Petrovega pisma, se  začenja z zahvalo Bogu, ki je podaril vernikom novo življenje in jim, ob vseh preizkušnjah vere,  zagotavlja bodočo slavo. 

Odrešenje ni človeška zasluga, ampak stvar Božjega usmiljenja, milosti in suverenosti. Bog je tisti, ki daje grešnikom novo rojstvo in novo življenje. Tega smo deležni po vstajenju našega Gospoda Jezusa Kristusa, kajti vsi, ki vanj verujemo, smo z njim zedinjeni v  njegovem vstajenju. On je naše živo upanje, upanje v bibličnem smislu pa ni nekaj meglenega in negotovega, ampak zaupno pričakovanje izpolnitev Božjih obljub. 

Omenjeno upanje je opisano kot dediščina, izraz, s katerim označuje Stara zaveza obljubljeno deželo in Izraelovo mesto v njej. Ta starozavezni izraz je predpodoba za večjo dediščino, ki je nepropadljiva, saj se nahaja v nebesih, ne na našem spremembam podvrženem planetu. Takšne dediščine ne more nobena stvar zasenčiti ali uničiti. 

Naše upanje in naša dediščina sta v nadaljevanju omenjeni kot odrešitev, ki je po veri. Sv. Peter usmerja misli bralcev k tistemu, kar se bo razodelo v poslednjem času. Vernim  zagotovljen  delež v prihodnjem odrešenju, saj jih bo Bog varoval s svojo močjo, tako da bo do konca podpiral njihovo vero. 

Veselje kristjanov v Mali Aziji, katerim je bilo tedak namenjeno to pismo, so kalile različne preizkušnje. Namen takih preizkušenj je v prvi vrsti krepitev vere. Trpljenje ni namenjeno samo sebi, niti temu, da bi nas Bog hotel mučiti, ampak očiščenju naše vere. Celo pesnik Cene Vipotnik, ki ni bil kristjan, je v svoji Pesmi svitanici zapisal: "[K]ar je velikega, rodi trpljenje." Kadar nam gre dobro, zelo radi duhovno zadremamo, zato nam Bog pošilja preizkušnje. 

Naši nasprotniki nam radi očitajo, da si kristjani projiciramo svojo torto v nebesa, namesto da bi jo uživali na zemlji. To je le polresnica, kajti nekateri kristjani res delujejo kot kup žalosti, kar je seveda narobe. Apostol Peter namreč pravi, da veselje ni rezervirano le za svetlo bodočnost, ampak se smemo veseliti že tukaj in zdaj. Že na tej zemlji našega Gospoda ljubimo, vanj verujemo in se v njem veselimo. Tega veselja nam nihče ne more vzeti (cf. Jn 16,22).

 

Starozavezni preroki niso točno vedeli, kako se bodo njihove prerokbe izpolnile, a so vseeno napovedali Kristusovo trpljenje in poveličanje, saj jih je pri tem vodil in navdihoval Sveti Duh.  Mi imamo danes to prednost, da imamo dostop do celotnega Božjega razodetja, zapisanega v Svetem pismu Stare in Nove zaveze. Kristus nam je odkril tisto, kar je bilo svetnikom Stare zaveze prikrito. 

Ker nas je Kristus prerodil za živo upanje, imamo dovolj razlogov za veselje in hvaležnost. Bogu hvala na veke za njegov neopisljivi dar (cf. 2Kor 9,15)!

Pravi mir

Od sveta pričakuješ mir, toda pravi mir je v Kristusu. Ne reci: "Mir, mir!" ampak:  "Križ, križ!

~ Martin Luther 

Kako Hollywood kristjanom pere možgane

 

Hollywoodska filmska industrija je zagotovo najvplivnejša na svetu. Preko Hollywooda širijo svoj vpliv najrazličnejše progresistične družbene skupine, ki uporabljajo film, televizijo itn. za uresničevanje svoje agende. Kot pravi Voddie Baucham v zgornjem videu, poteka ta stvar skozi tri faze:

1. Desenzibilizacija: v tej fazi je treba ublažiti in nevtralizirati negativen odnos ljudi do določenega pojava, ki je v nasprotju s sprejetimi moralnimi standardi, na primer svetopisemskimi. 
2. Pritisk, oziroma privijanje: tu gre za smešenje, obsojanje in lažnivo obtoževanje  ljudi, ki se nočejo vdati progresistični agendi, ampak vztrajajo pri tradicionalnih standardih, kot so svetopisemski. Ponekod gre pri določenih primerih celo za kazenski pregon. 
3. Spreobrnjenje: to je ciljna faza. 

Več o tem lahko izveste iz zgornjega videa. 

 

Začetek reformirane teologije

Reformirana teologija se začne z Bogom, ne s človekom.

~ James White

Temelj naše gotovosti

Ne iščimo nobenega drugega temelja za našo  gotovost, kot je Božje lastno  pričevanje! 

~ Jean Calvin

Napačno pričakovanje

Ali pričakuješ priznanje od sveta, ki je križal tvojega Gospoda?

~ Charles Spurgeon 

Naš odvetnik

Otroci moji, to vam pišem zato, da ne bi grešili! Če pa že kdo stori greh, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega. 2 On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet. 3 Da smo ga spoznali, spoznavamo po tem, če se držimo njegovih zapovedi. 4 Kdor pravi: "Poznam ga," pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice. 5 V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna. Po tem spoznavamo, da smo v njem. 6 Kdor pravi, da ostaja v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on. 

(1Jn 2,1-6)

Odpuščanje grehov, ki smo ga deležni po Kristusu, ne odpravlja naših dolžnosti do izpolnjevanja Božjih zapovedi. Poznati Jezusa Kristusa pomeni tudi prizadevati si biti njemu podoben. Biblični izraz "poznati nekoga" je več kot le bežno poznavanje, saj vključuje ljubezen in tesno vez s to osebo. 

V takšno osebno poznavanje Jezusa Kristusa je vključeno tudi to, da se držimo njegovih zapovedi, oziroma njegove besede. Rezultat takega poznavanju Kristusa je popolna ljubezen v posamezniku; ta nas sicer ne naredi  brezgrešne, ampak  je  vtisnjena v tistih, ki po njej živijo. Kdor koli si domišlja, da je od Boga prejel odpuščanje, a zavrača dar poslušnosti v ljubezni kot nepotreben, je po besedah apostola lažnivec. Takšna oseba si je izdelala za odrešenika  ponarejenega "kristusa", ki je brezbrižen do pravičnosti. Poslušnost zapovedim nas ne opravičuje pred Bogom, je pa zunanji dokaz, da smo nanovo rojeni. 

V našem odlomku torej apostol Janez opominja kristjane k poslušnosti zapovedim, a se obenem zaveda, da je v nas še vedno prisotna stara grešna narava. Zato nas spodbuja, da se ne oziramo toliko vase, ampak se obrnemo na našega nebeškega odvetnika Jezusa Kristusa, ki je s svojo popolno žrtvijo na križu dosegel spravo med Bogom in izvoljenimi z vsega sveta. Njegova žrtev ne potrebuje nobenega dopolnila ali dodatka. On nas zagovarja pred Bogom nebeškim Očetom, zato se lahko po njem  ob vsakem času bližamo Božjemu prestolu. Zatorej "uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere." (Heb 12,2)  Osredotočimo svoj pogled nanj, ne v našo notranjost. Ob vsakem času pristopajmo k prestolu milosti, kjer nas čaka pomoč! On je bil usmrčen za naše grehe in je s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik.  Jezus je naš popolni odvetnik in zagovornik. Njemu slava na veke!