Prigodna misel ob dnevu reformacije

Nasprotoval sem odpustkom in vsem papežnikom, a nikoli s silo. Jaz sem samo  poučeval, pridigal in zapisoval Božjo besedo, sicer nisem počel ničesar. Medtem ko sem spal, ali s svojima prijateljema Filipom in Amsdorfom pil wittenberško pivo, je Beseda tako oslabila papeštvo, da mu še nikoli noben knez ali cesar ni prizadejal tolikšne škode. Jaz nisem naredil ničesar, Beseda je naredila vse.

~ Martin Luther

Zlata veriga odrešenja

 

Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? 25 Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo. 

26 Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. 27 In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo. 28 Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. 29 Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. 30 Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.  (Rim 8,24-30)

Kristjani smo med drugim ljudje upanja. Živimo v blaženem upanju na vnovični prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Takrat, ko bo Jezus prišel, ne bomo več upali, ampak gledali. In to je tisto, kar pričakujemo s potrpežljivostjo (cf. Rim 8, 24.25).

Naše molitve so slabotne, velikokrat jecljajoče in tresoče se. Mnogokrat nit ne vemo, za kaj,  kako in kaj moliti. Zato nastopa v vseh   naših slabotnostih Sveti Duh, ki nas krepča in posreduje za nas. Sveti Duh ni le neka abstraktna sila, ampak oseba svete in nedeljive Trojice. On ve bolje kot mi, česa potrebujemo, zato je najbolj kompetenten, da prosi za nas in daje našim molitvam pravo vsebino in obliko (cf. Rim 8,26.27). 

Vrstice Rim 8,28-30 predstavljajo zlato verigo odrešenja. Ta veriga se sestoji iz petih členov: iz vnaprejšnjega poznavanja,  vnaprejšnje določitve, učinkujočega klica, opravičenja in poveličanja. Pa si na kratko poglejmo  vsakega od členov:

1. Kristjan je vnaprej poznan. Apostol Pavel pravi, da je Bog nekatere ljudi "vnaprej poznal". Namesto tega bi lahko tudi rekli, da jih je naprej predvidel. V grškem izvirniku je uporabljen izraz proginosko. Omenjeni termin se nanaša na pristno ter osebno poznavanje neke osebe in lahko pomeni tudi izbor. Ne gre torej za poznavanje golih dejstev o tej osebi (FERGUSON 100-101). 
2. Kristjan je vnaprej določen (predestiniran) in izvoljen. V nadaljevanju piše Pavel, da je Bog tiste, ki jih je vnaprej poznal, tudi "vnaprej določil". Vnaprejšnja določitev je torej posledica vnaprejšnjega poznavanja. V pismu Efežanom piše naslednje: "[P]red stvarjenjem sveta nas je (Bog; op. Dizma) izvolil v njem (v Kristusu; op. Dizma)." (Ef 1,4) V 2Tes 2,13 pa pravi: "Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja." Izvolitev je torej Božje delo, ne človeška izbira. Vnaprejšnja določitev in izvolitev sta najtesneje povezani, torej gre za dve dejanji, ki potekata istočasno.
3. Kristjan je poklican. Pri tem ne gre za eno vrsto klica, ampak dve: eden je splošni klic, ki so ga deležni mnogi, drugi je dejavni ali učinkujoči klic, ki deluje na tiste, ki se nanj odzovejo in se spreobrnejo. Jezus je poslal svoje apostole z besedami: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha  in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a) Tukaj gre  za evangelizacijo, oziroma sejanje evangelija po širnem polju tega sveta. Pri tem se  nekaj prime, vzklije in obrodi sadove, nekaj pa ne (cf Lk 8,5-15).  Dejavnega ali učinkujočega klica so deležni tisti, v katerih se zgodi preporod, ki je posledica delovanja Svetega Duha v posamezniku. Temu pravimo tudi novo rojstvo ali rojstvo od zgoraj. Bog je tisti, ki preporodi duhovno mrtvega. Človek je v svojem naravnem stanju mrtev za Boga. Vinko Ošlak pravi, da je  človek po naravi cepljen proti Bogu.  Pavel pravi v pismu Titu: "(Bog; dod. Dizma) nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu." (Tit 3,5) Tu je jasno napisano, da nismo prerojeni zaradi svojih zaslug, kot so nekateri zmotno prepričani, ampak zaradi Božjega usmiljenja. Dejavni klic je torej tisti, ki učinkuje na človeka in  ga pripravi k spreobrnitvi. Vsi ki slišijo evangelij in so torej deležni splošnega klica, se ne spreobrnejo. Jezus je rekel: "Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih." (Mt 12,14) Ne spreobrnejo se torej vsi poklicani, ampak le izvoljeni.
4. Kristjan je opravičen. Tisti, ki se spreobrnejo, so tudi opravičeni. Opravičenje pride po milosti, ne zaradi del. Opravičenje je Božje suvereno delo, s katerim Bog razglasi izvoljeno osebo za nedolžno. Kdor je opravičen, je rešen Božje jeze: "Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo." (Rim 5,9) Opravičenje je torej posledica Jezusove žrtvene smrti na križu. Gre za dejanje, s katerim nam je Božji edinorojeni Sin Jezus Kristus prislužil opravičenje, ki ga s svojimi deli nikakor in nikdar nismo zmožni zaslužiti.
5. Kristjan živi v pričakovanju poveličanja. Tukaj imamo opraviti z eshatološkim finalom. Gre za pričakovanje tistega, kar se bo nekega dne zgodilo. Ne glede na to, kaj pravijo naši nasprotniki, smo    predokusa eshatološke prihodnosti deležni že tukaj in zdaj. Pavel se je tega radoval z besedami: "Kajti sedanja kratka in lahka stiska naša nam napravlja nad vse obilno večno množino slave." (2Kor 4,17) Na drugem mestu pa pravi: "Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. In na drugem mestu: "Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu." (Rim 8,37-39) Kristjan je oseba, ki je "v Kristusu". Reformator Martin Luther je ob neki priložnosti izjavil: "Pred kom naj bom zaskrbljen? Kdor je z Bogom, ima večino." Ne glede na to, koliko ovir in nasprotovanja smo deležni, velja za kristjana naslednje: "Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi." (2Kr 6,16) Satan sicer lahko obtožuje Božje otroke in to tudi počne, ne more pa jih iztrgati iz Kristusove roke, ker so odkupljeni z njegovo dragoceno  krvjo. Nasprotovanja in preganjanja sicer lahko pridejo, ne morejo pa omajati vere izvoljenih, to pa zato, ker je Bog za nas.

Ko premišljujemo vsebino vrstic zlate verige odrešenja, se zavemo, da je odrešenje v celoti Božje, ne naše delo. To nas dela skromne in hvaležne pred Bogom, saj mu v resnici nismo možni dati ničesar, on pa nam daje vse. Njemu bodi hvala na veke!

Razlaga glagola "proginosko" je narejena po: S. Fergusson, Kršćanska vjera i život, Izvori. Zagreb-Osijek, 1986.

Glavna oseba bibličnega sporočila

Sveto pismo moramo brati z izrecnim namenom, da v njem najdemo Kristusa.

~ Jean Calvin

Najskrivnostnejši atribut Božje narave

Ljubezen svetega Boga do grešnikov je najskrivnostnejši atribut Božje narave.

~ Charles Hodge

Kristus spremeni vse

Neverni prepoznavajo svoj greh kot svojo svobodo. Verni prepoznavajo svoj greh kot svojo usužnjenost. Kristus spremeni vse.

~ Dustin Benge

Mir z Bogom

Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, 2 po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. 3 Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, 4 potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. 5 Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. 6 Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. 7 Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. 8 Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. 9 Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo. 10 Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave. 11 Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo.  (Rim 5,1-11)

Danes zelo pogosto slišimo besedi mir in sprava, miru in sprave v svetu pa ni od nikoder. Svet očitno išče mir in spravo na napačnem mestu. Že več kot trinajst let je minilo od tega, ko mi je padel v roke označevalec strani za knjige, na katerem je bila misel, ki jo je napisal katoliški duhovnik Franc Sodja, in se glasi takole: "Sprava s seboj. Najprej to. Potem sprava z ljudmi. In triumf: sprava z Bogom." To spravno zaporedje je zelo lep humanizem, a zelo slabo krščanstvo. Kot je razvidno iz odlomka Pavlovega pisma Rimljanom 5,1-1, je temelj resnične sprave sprava z Bogom. Ta nas logično privede do sprave s sabo. Sprava z ljudmi je že bolj zahtevna in ni vedno odvisna od nas. Ampak dovolj o tem.

Apostol Pavel pravi, da nam opravičenje iz vere zagotavlja mir z Bogom. V mnogih življenjskih situacijah nam je to dejstvo težko razumljivo. To se zgodi zlasti takrat, kadar nam spodrsne. Zato je tolikanj bolj pomembno, da si v takih primerih oznanimo evangelij. Kristjan je opravičen iz vere in po veri. Tu seveda ne gre za vero v karkoli ali kogarkoli, ampak za trdno zanašanje na Kristusa in na njegovo na križu dovršeno delo. Mi k temu ne moremo ničesar dodati niti odvzeti. Kristjan torej stoji opravičen pred Bogom, zato ne živi v strahu pred sodbo in obsodbo (cf. Rim 5,1.2). Tu ne gre za subjektivni občutek, ampak za objektivno resničnost, saj nam Bog to zagotavlja v svoji besedi. 

Ker je tako, se kristjan ponaša s stiskami, pa ne zato, ker bi v njih užival, ampak zaradi bodoče slave, ki jo na nek način napovedujejo te preizkušnje (cf. ibid. 3.4). Kdor misli, da bo zato, ker je kristjan, rešen vseh težav, se moti.  Burk Parsons je izjavil: "Tisti, ki pravijo: 'Če postaneš kristjan, bo tvojih težav konec,' nimajo pojma o tem, kaj pomeni postati kristjan. Prava vojna se takrat šele začne." Res je, toda tudi tega bo enkrat konec. Preizkušnje kalijo značaj. Resničnim vernikom se ni treba bati ponižanja na sodni dan, saj pripadajo Bogu. Vedo tudi, da so prejeli Božjo ljubezen, saj jo je vanje izlil Bog Sveti Duh (cf. ibid. v. 5).  

Najlepši pasus tega odlomka in zame eden najlepših novozaveznih pasusov predstavljajo vrstice 6-8. Božja ljubezen do nas odkupljenih grešnikov je nekaj najčudovitejšega. Po svoji naravi smo bili Bogu sovražni. Nismo bili Božji otroci, kot pravi papež Bergoglio, ampak otroci Božje jeze (cf. Ef 2,3). V Božjih očeh smo bili zli in brezbožni. In ravno za take je umrl Kristus. Ni umrl za tiste, ki  imajo sami sebe za pravične, ampak za brezbožne, hudobne in grešnike (cf. Lk 5,32)! Le kdo bi bil pripravljen umreti za takega? Kristus pa je umrl za nas, ko smo bili njegovi sovražniki! Ker smo opravičeni z njegovo dragoceno krvjo, smo rešeni Božje jeze (cf. Rim 5,9)  Kristus je iz Božjih sovražnikov naredil Božje otroke. Če smo bili po Kristusovi smrti odrešeni, ko smo bili še sovražniki, bomo toliko bolj rešeni Božje jeze po njegovem življenju (cf. ibid. v. 10). To je sad resnične sprave, ne tiste, o kateri govori svet.

 

Bogu hvala za spravo, po kateri nas je On sam spravil s sabo!

Kolizija

Marsikatera pot se človeku zdi prava, njen konec pa so poti smrti. (Prg 16,25)

Opomba: pri  trčenju na sliki  je šlo za simulacijo trčenja  vlaka v prazen avtobus.  Vir >> 

Namen Svetega pisma

 Sveto pismo nam ni bilo dano z namenom, da bi ga zaprli v knjige,  ampak zato, da bi ga vtisnili v svoja srca .

~ Janez Zlatoust

En dober nasvet

Če bi preživljali več časa ob branju Svetega pisma, kot ga preživljamo ob spremljanju novic, bi bili bistveno manj prevarani s strani propagande.

~ Erwin W. Lutzer

Kaj lahko damo Bogu?

Bogu ne moremo dati ničesar, kajti vse je že Njegovo; in vse, kar imamo, prihaja od Njega. Damo mu lahko le hvalo, zahvalo  in čast.

~ Martin Luther

Indoktrinacija: kako je woke zavzel učilnice

Bistri italijanski komunist Antonio Gramsci je v obdobju med obema vojnama napovedal dolgi pohod marksistov skozi institucije.  Stvari so do danes močno napredovale, najprej v ZDA, od tam pa so se širijo preko ostalega sveta. V Veliki Britaniji je danes preko 70 % učiteljev  levo usmerjenih, kar pomeni, da podpirajo ideologijo LGBT+, woke, ideologijo intersekcionalnosti in sorodne izume tako imenovanega kulturnega marksizma. 

Oddaja v zgornjem videu pripoveduje o stanju in kurikulumu v britanskih šolah. Učitelji, ki se z aktualnim kurikulumom ne strinjajo, so utišani, ali pa odpuščeni. Zadeva močno spominja na socialistične čase "moralnopolitične neoporečnosti" v naših domačih logéh. Kot vsaka takšna zgodba se lahko nekaj podobnega  kmalu ponovi tudi pri nas. Začetki so že tu...  

Oddajo vodi temnopolti  Calvin Robinson, ki je delal kot srednješolski učitelj, trenutno pa je politični komentator in  novinar, ki ga v  uradni (established) večinski anglikanski cerkvi niso hoteli sprejeti v kleriški stan, zato je bil ordiniran za diakona v Svobodni cerkvi Anglije (Free Church of England).

Upanje

Upanje je potrpežljivo pričakovanje trenutne Božje pomoči v vseh stvareh, ki prihajajo.

~ William Perkins

Prihod Gospodovega dne

Ljubi, to je že drugo pismo, ki vam ga pišem. V obeh sem skušal s tem, da sem vas spominjal, dramiti vaše iskreno razumevanje. 2 Pomnite besede, ki so jih že prej povedali sveti preroki, in tudi zapoved Gospoda in Odrešenika, ki so jo posredovali vaši apostoli. 3 Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih 4 in govorili: "Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja." 5 Sami hočejo, da jim ostane skrito, da je nebo obstajalo že zdavnaj in da zemlja po Božji besedi obstaja iz vode in prek vode. 6 Po teh prvinah je bil tedanji svet preplavljen z vodo in tako pokončan. 7 Sedanje nebo in zemljo pa ista beseda hrani za ogenj, ohranja ju za dan sodbe in pogubljenja brezbožnih ljudi. 

8 Tega, ljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. 9 Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje. 10 Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat. Tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju razkrojile, zemlja in dela na njej pa bodo razkrita. 11 Kako prav je torej, da živite sveto in res pobožno, če se bo vse to razkrojilo, 12 da čakate in pospešujete prihod Božjega dne, zaradi katerega bo nebo zaplamenelo in prešlo in se bodo prvine razžarjene topile. 13 Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost.

(2Pt 3,1-13)

Apostol Peter je v pričujočem odlomku poudaril, da bo Gospodov dan nekoč zagotovo napočil. Iz vsebine je razvidno, da so kristjani, na katere je bilo naslovljeno to pismo razpravljali o tem, kdaj naj bi se naš Gospod vrnil. To je tudi glavna tema tega odlomka.

Na začetku (2Pt 3,1) omenja Peter, da je to drugo pismo, ki je bilo naslovljeno na to občestvo. Iz tega je jasno razvidno, da je bilo tudi 1. Petrovo pismo namenjeno taistemu krogu kristjanov. Naslovnikom pravi "ljubi" (orig. gr. agapetos), s čimer je izrazil veliko skrb zanje, ko jim je razlagal skrivnost Gospodovega drugega prihoda. 

Posebej jih je opozoril na besede starozaveznih prerokov in apostolov ter samega Gospoda Jezusa, ki se nanašajo na njegov drugi prihod.  Enako kot drugi novozavezni pisci ter krščanska cerkev do današnjega dne, je bil tudi Peter prepričan, da živimo v poslednjih dneh. Gre za podaljšan čas, čas novozavezne cerkve, med križanjem na Golgoti  in Gospodovo vrnitvijo. Peter je lepo napovedal nastop posmehljivcev, ki živijo v skladu s svojimi poželenji in se norčujejo iz Gospodovega drugega prihoda in iz tistih, ki ga pričakujemo. Konec koncev, sonce že dva tisoč let vzhaja in zahaja, ljudje se ženijo in možijo, nič takega se ne dogaja, če seveda ne odštejemo poplav, potresov, epidemij in nenehnih vojn med ljudmi. Toda Bog ni vezan na čas, ker biva izven časa in prostora. Zanj je tisoč, ali pa deset tisoč let, kakor en dan. Ti posmehljivci so samovoljno spregledali, da je Bog enkrat že posredoval in sodil zemlji preko vode (cf. 1Mz 6.-10. poglavje).  Naslednjič pride sodit z ognjem (cf. 1Pt 3,7.12. Sof 1,18), ko bo sodil brezbožne in posmehljivce, za katere je pripravljena poguba. 

Navidezno Božje odlašanje ni z njegovega stališča nobena počasnost, ker Bog ni vezan na čas.  Za razliko od nas, ima on na razpolago neskončno časa. Gre le za potrpežljivost, ker hoče, da bi vsi izvoljeni dosegli spreobrnjenje. Koliko je teh, ne ve noben človek, niti angel.  Toda ta vmesni čas, podaljšan čas ali poslednji dnevi, kakor koli že temu pravimo, vse to ne bo večno trajalo. Kristusov drugi prihod bo nenaden, kakor tat. Nebo bo prešlo in nebesna telesa se bodo raztalila in razpadla. Nobenega zaklonišča ali skrivališča ne bo na voljo. Tisti, ki zaničujejo Božji glas in ravnajo nepostavno, se prihoda tega dne  ne morejo veseliti, kajti: "Glas Gospodovega dneva bo turoben, tam bo stokal celo junak. Tisti dan bo dan jeze, dan stiske in tesnobe." (Sof 1,1,14b.15a)  Za razliko od teh ima Božje ljudstvo  zelo dober  razlog, da z radostnim srcem pričakuje ta dan, kajti Bog bo tedaj vse prenovil in vzpostavil nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost: "In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo." (Raz 21,4)

Ste pripravljeni na ta dan? V kolikor niste, je še vedno čas: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b) Ko je ječar iz Filipov vprašal apostola Pavla in Barnaba, kaj naj stori, da bo rešen, sta mu odgovorila: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!" (Apd 16,31) Isto pravilo velja za vse ljudi. Naj Bog vsem nakloni to vero!

Krivi prerok

Krivi prerok je človek, ki v svojem evangeliju nima "širokih vrat" in "ozke poti". Tak nima ničesar, kar bi lahko prizadelo naravnega človeka. Ugajati hoče vsem. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Cerkvena zgodovina

Proučevanje [cerkvene] zgodovine ni kar neka vrsta nostalgije, oziroma občutka, ki pravi: "Oh, v preteklosti so vse stvari delali bolje."  Ne, ampak nam govori: "Glej, v preteklost lahko sežemo,  da bi  obogatili sedanjost".

~ Alister E. McGrath

Varno zavetje

Edino varno zavetje je v Božjem usmiljenju, kot se je razodelo v Kristusu, v katerem je dovršen sleherni del našega odrešenja.

~ Jean Calvin

Na kratko o Svetem pismu

Sveto pismo ima en glas - Božji glas, en cilj - Božjo slavo, enega heroja - Božjega Sina, eno poslanstvo - reševanje grešnikov.

~ Josh Buice 

Bog je suveren

Pri reševanju posameznikov in pri klicanju narodov deluje Bog kot Suveren in nikomur 

ne odgovarja glede svojih zadev.

~ J. C Ryle

Ne Peter, ne Pavel, ne Apolo, ampak Jezus!

Bratje, nisem vam mogel govoriti kot duhovnim, ampak kot zgolj mesenim bitjem, kot nedoraslim v Kristusu. 2 Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete. 3 Še ste namreč meseni. Mar niste še vedno meseni in zgolj ljudje, dokler sta med vami nevoščljivost in prepir? 4 Mar ne ravnate zgolj po človeško, če kdo pravi: "Jaz sem Pavlov," drugi pa: "Jaz sem Apolov"? 5 Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je je komu dal Gospod. 6 Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, 7 tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog. 8 Kdor pa sadi in kdor zaliva, sta eno. Vsak bo prejel svoje plačilo po svojem naporu. 9 Božja sodelavca sva, vi pa ste Božja njiva in Božja zgradba.   (1Kor 3,1-9)

Korintska cerkev je bila, kot sem že večkrat omenil, pravi cvetnik najrazličnejših nepravilnosti in zlorab. Ena od takih nepravilnosti so bile delitve na različne frakcije. O tem pripoveduje Pavel že na začetku 1. pisma Korinčanom, ko pravi: "V mislih imam to, da ta ali oni izmed vas pravi: 'Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.'  Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Mar ste bili krščeni v Pavlovo ime?"  (1Kor 1,12.13)  Sklicevanje na Pavla, Kefa (Petra) in Apola je bilo morda posledica, da so različni posamezniki sprejeli krščanstvo od enega od njih. Podobno se imajo danes nekateri v največji cerkvi za Marijine. Toda ne Pavel, ne Peter, ne Apolo, ne Marija, ne kdor koli od svetnikov ni bil križan za nas, niti nismo (bili) krščeni v njegovo ali njeno ime. 

Zato uporablja apostol Pavel za Korinčane dva krat izraz meseni. V 1Kor 1,1 uporablja izraz sarkinos, ki dobesedno pomeni, "tisti, ki jih karakterizira meso", v 1Kor 3,3 pa malce drugačen izraz sarkikos, ki pomeni "tisti, ki so narejeni iz mesa".  Z obema navedenima terminoma je izrazil razočaranje nad obnašanjem Korinčanov. Izraz meso, mesenost ima v Svetem pismu več pomenov, Pavel pa ga najpogosteje uporablja za neodrešeno človeško naravo z vsemi njenimi željami in s tem povezanim značilnim obnašanjem. Čeprav je v korintskih kristjanih bival Sveti Duh, niso ravnali kot duhovni, ampak enako kot neverni svet okoli njih. Zato Pavel ne vidi za primerno, da bi jih poučeval kaj več kot začetne lekcije vere, saj za kaj več niti niso zreli (cf. 1Kor 3,2). 

Vloga oznanjevalca je, da ljudem posreduje evangelij, ostalo pa je Božje delo (cf. 1Kor 3, 6). Tisti, ki posreduje evangelij in tisti, ki v cerkvi še naprej vzdržuje evangeljski nauk, sta samo Božja služabnika in nič več. Bog je zaslužen da posejano seme tudi zraste in rodi sadove (cf. Ef 2,10). Na koncu bo vsak oznanjevalec dobil povračilo. Božji blagoslov in povračilo v življenju kristjana je odvisno od tega, kako zvesto izvršuje zaupane mu naloge (cf. 1Kor 3,8). Krščanski delavci so Božji sodelavci v smislu, da svetu prinašajo evangelij, graditelj občestva vernikov pa je Bog, saj tako občestvo kot njegovi pastirji pripadajo Bogu. 

Kristusova cerkev ne pripada nobenemu zemeljskemu pastirju, ampak samo Bogu, zato so  prepiri, komu kdo pripada znotraj nekega občestva, slaba popotnica.   Naloga pastirja je vestno in zvesto oznanjevanje neponarejene Božje besede, kot je zapisana v Svetem pismu in podeljevanje zakramentov. Božja stvar pa je, kako bo potem to raslo v srcih kristjanov.

Največja nesreča

 Človekova največja nesreča je, da se kljub globini svojih potreb, sramote in bede izogiba Edinega,  ki mu lahko zares pomaga.

~ Martyn Lloyd-Jones

Je Jezusu všeč sleherna vključevalnost in raznolikost?

Jezusa ne zanima vključevalnost, ki vključuje lažne nauke, niti raznolikost, ki dopušča različne poglede na malikovalstvo in spolno nemoralo. Možno je biti preveč odprt in sprejemajoč (Raz 2,20).

~ Kevin DeYoung

Krivi preroki

Če ti  pridiga nekdo, ki prejema direktna sporočila od Boga, beži!

~ John MacArthur

Enostavnost evangelija

Evangelij je tako enostaven, da tisti, ki ga zapletajo, opravljajo hudičevo delo.

~ Burk Parsons

Življenje kristjana ni nedeljski sprehod

Tisti, ki pravijo: "Če postaneš kristjan, bo tvojih težav konec," nimajo pojma o tem, kaj pomeni postati kristjan. Prava vojna se takrat šele začne.

~ Burk Parsons

Dediščina svetih

Ulica v današnjem Efezu. Vir slike: Wikipedia

Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. 16 Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, 17 da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, 18 in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, 19 kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči, 20 ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, 21 nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. 22 In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, 23 ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje.           (Ef 1,15-23)

Efez je bil bogato in imenitno pristaniško mesto ob egejski obali Male Azije ter v 1. stoletju po Kr.  glavno mesto rimske province Azije. Danes leži v turški provinci Izmir, nanj pa spominjajo le še razvaline, ki se jih splača videti. Če obiščete grški otok Samos, vam priporočam izlet na to arheološko lokacijo. Efez pa je tudi močno povezan z začetki krščanstva. Apostol Pavel je se je v tem mestu zadrževal dva krat, in sicer v času svojega drugega in tretjega misijonskega potovanja.  Prvič  je tukaj prebil le krajši čas (cf. Apd 18,19-21), drugič pa je v njem več kot  dve leti  oznanjal evangelij in organiziral krajevno krščansko cerkev (cf. Apd 19,1-20,1). Efez je bil torej pomembno evangelizacijsko središče današnje zahodne Anatolije. 

Sv. Pavel je po vsej verjetnosti napisal Pismo Efežanov v času svojega hišnega pripora v Rimu (cff. Ef 3,1. 6,20), v letih 60 - 62, to je približno pet let po svojem drugem bivanju v tem mestu. V vmesnem  času se je število vernih v Efezu in okolici že povečalo. O njihovi veri do Jezusa Kristusa in ljubezni do vseh svetih  je slišal Pavel, kot pravi v Ef 1,15. Z besedo "sveti" Pavel ni mislil svetnikov, kot si jih danes (zlasti v katoliškem svetu) radi predstavljamo, ampak kristjane nasploh.   Odnos naslovnikov do Kristusa in sovernikov ga je navdal z zahvalo in s spominjanjem v njegovih molitvah (cf. ibid. v. 16). Slavljenje in zahvaljevanje je nasploh pomembna značilnost Pisma Efežanom. 

V v. 17 prosi Pavel Boga, da bi dal naslovnikom duha modrosti in razodetja v pravem spoznanju Boga (kar malce spominja na  Trubarjevo prošnjo na začetku Katekizma iz leta 1550). Sveti "Duh  namreč preiskuje vse, celo Božje globine".  (1Kor 2,10)  V naslednji (18.) vrstici pa prosi, da bi se verni ovedli (kar velikokrat pozabljamo), kakšno upanje je pred nami in kakšnega bogastva in  dediščine smo deležni. 

V vrsticah, ki sledijo, je Pavel vpletel v svojo molitev novozavezni nauk o Kristusovem vstajenju od mrtvih in  njegovem poveličanju ter ustoličenju na desnici Boga Očeta.  Iz besedila lahko izluščimo dve  dejstvi, ki sta pomembni za razumevanje povezave med Jezusovim vstajenjem in statusom vernikov. 

1. Taista moč in zmožnost, ki je obudila Jezusa od mrtvih, deluje tudi v njegovih  vernikih.
2. Jezus uživa svoj položaj tistega, ki je nad vsakršnim vladarstvom silo in oblastjo, v korist cerkve. On ne uživa le najvišjega položaja v vesoljstvu, ampak pri tem tudi predstavlja  svoje verno ljudstvo. On po eni strani vlada, po drugi pa služi svojim vernim, torej cerkvi. Njegova mogočna oblast je v funkciji služenja.   Isti princip velja tudi za cerkev, čeprav je naša človeška narava  bolj nagnjena h gospodovanju kot k služenju, kar pa je s krščanskega stališča narobe. Oblast nikakor ni sama sebi namen, ampak je  njen pravi cilj  služenje, zato mora biti Jezusova raba moči in oblasti  zgled za kristjane. 

Kristjani se prevečkrat premalo zavedamo, kakšno bogastvo predstavlja naš Gospod Jezus Kristus in kaj premoremo v njem. Zato je prav, da to védenje v sebi redno obnavljamo. Martin Luther je izjavil:  "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Ravno evangelij pa nas uči, kaj vse je Jezus storil za nas ter namesto nas in kaj vse nam je zadobil s svojim brezgrešnim življenjem v poslušnosti nebeškemu Očetu ter s svojo smrtjo na križu in vstajenjem. Poleg tega je on naš edini srednik in priprošnjik (cff. 1Tim 2,5. Heb 9,15). Njemu slava na veke!

Naše vse

Kristus mora biti vse: začetek, sredina in konec našega odrešenja.

~ Martin Luther