Vnebohod je bil na nek način nujen zaključek vstajenja, ima pa tudi svoj neodvisen pomen. O njem imamo dve poročili, in sicer v Evangeliju po Luku 24,50.53 in v Apostolskih delih 1,6-11. Pavel ga omenja v Pismu Efežanom 1,20., 4,8-10 in v 1Tim 3,16, Pismo Hebrejcem pa poudarja njegov pomen v 1,3., 4,14., 6,20. in 9,24. Srednik se je v skladu s svojo človeško naravo vidno vzdignil z zemlje v nebesa, z enega mesta na drugo. To dejanje vključuje nadaljnje poveličanje Kristusove človeške narave [...] Kristus, kot naš véliki duhovnik, je s svojim vnebohodom vstopil v notranje svetišče, da bi Očetu predstavil svojo žrtev in začel opravljati svoje sredniško delo pred Božjim prestolom (Rim 8,34. Heb 4,14. 6,20. 9,24). Šel je v nebesa, da bi nam tam pripravil prostor (Jn 14,1-3). Z njim smo že postavljeni v nebeška področja, kajti s svojim vnebohodom nam zagotavlja prostor v nebesih (Ef 2,6. Jn 17,24).
Iz: Louis Berkhof, A Summary of Christian Doctrine. The Banner of Truth Trust, Edinburgh 2013. S. 78. Poslovenil: Dizma
Ni komentarjev:
Objavite komentar