To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: 'Odhajam in pridem k vam.' Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče." (Jn 14, 15-31a)
Pri zadnji večerji je Jezus v svojem govoru apostolom, ki ga navaja apostol in evangelist Janez, na več mestih obljubil, da bo poslal Svetega Duha. Toda, kot je razvidno iz zapisanega, apostoli ob tisti priložnosti niso zares razumeli, kaj jim hoče povedati njihov Učitelj. Zadnji večerji je sledilo nekaj dramatičnih stvari: njihov Gospod je bil aretiran, obsojen na smrt, toda tretji dan je vstal od mrtvih. To jim je bilo v veliko tolažbo. Ob vnebohodu jim je naročil, "naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, 'o kateri ste slišali od mene; zakaj Janez je krščeval z vodo, vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu'". (Apd 1,4b.5) Ta obljuba se je izpolnila čez tri dni, na binkoštni dan, ko je nebeški Oče nanje poslal Svetega Duha. Izraz Tolažnik, s katerim pri nas tradicionalno prevajajo grški izraz Parakletos, ni najbolj posrečeno izbran. Ustreznejši izrazi bi bili morda Zagovornik, Odvetnik, Pomočnik ali Srednik.
Sveti Duh ni nekakšna božanska energija, kot nekateri, na primer Jehovove priče in drugi zanikovalci Božje troedinosti, zmotno mislijo in trdijo, ampak tretja oseba Svete Trojice. Namerno poudarjam, da gre za osebo, ne božansko moč ali energijo. V Bibliji ga prvič srečamo v Stari zavezi, pri stvarjenju sveta v 1Mz 1,2. Božja beseda ga med drugim imenuje Duh razodetja (cf. Iz 61,1-3). Posameznikom daje zmožnost za opravljanje določene naloge (cf. 2Mz 31,2-6. Sod 15,14). Sveti Duh nas prenavlja od znotraj (cf. Ps 51,12-14. Ez 35,25-27). Nova zaveza ga razodeva kot osebo, ki je v istem rangu z Očetom in Sinom. Sveti Duh je tisti, ki govori (cf. Apd 1,16. 8,29), uči (Jn 14,26), pričuje (cf. Jn 15,26) preiskuje (cf. 1Kor 12,11) in celo posreduje, oziroma prosi za nas (cf. Rim 26.27).
V odlomku Jn 14,15-31a je Jezus razločno povedal apostolom, po čem je moč prepoznati pristno ljubezen do njega: Jezusa ima rad tisti, ki se drži njegovih zapovedi. Vsakega, ki ima rad Jezusa, pa ima rad tudi Bog Oče. Kdor Jezusa ne ljubi, se požvižga na njegove besede. Svet ne more prejeti Svetega Duha, ker je Jezusu odtujen in ne mara Jezusa. Jezus se morda zdi svetu simpatičen, a nič bolj kot Buda, Gandhi ali Alfred Nobel. Če bi svet res imel rad Jezusa, bi vanj veroval.
Bog Oče je ob binkoštnem prazniku poslal na apostole Svetega Duha. Duh je nato apostole spomnil in učil vsega, kar jim je Jezus povedal. Vodil jih je v vso resnico (cf. Jn 16,13). Apostolov danes ni več, so nam pa zapustili Božjo besedo, zapisano v Svetem pismu Nove zaveze. Rimski katoličani verjamejo, da Sveti Duh še dandanes razodeva cerkvi verske resnice in uvaja cerkveni magisterij, na čelu s papežem in škofi, v vso resnico. Na osnovi tega zmotnega prepričanja razglašajo nove dogme. Liberalne protestantske denominacije se pri svojem zagovarjanju nebibličnih in grešnih novotarij, ki jih uvajajo v svoje cerkve, bogokletno sklicujejo na razodetja, ki naj bi jih prejeli od Svetega Duha, ki da preko sveta uvaja cerkev v novo resnico. Toda to je v nasprotju s tistim, kar je zapisal apostol Juda, ki pravi: "Ljubi, ko sem se resno pripravljal, da bi vam pisal o našem skupnem odrešenju, se mi je zdelo potrebno, da vam pišem tole in vas opomnim: bojujte se za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej." (Jud 1,3) Vera je bila torej izročena svetim enkrat za vselej. Jezusovi učenci prve generacije so vse, kar je pomembno za naše odrešenje, zapisali v Svetem pismu. Sveti Duh tudi ne govori preko sveta, saj pravi Pismo ravno nasprotno: "Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta." (1Jn 2,15.16) Izraz svet pomeni v tem kontekstu posvetno mišljenje in vse, kar izhaja iz tega. Naš najvišji standard vere in morale, oziroma najvišja avtoriteta v tem pogledu, je Sveto pismo, ne nenehno se spreminjajoče muhavosti tega sveta.
V odlomku Jn 14,15-31a je Jezus razločno povedal apostolom, po čem je moč prepoznati pristno ljubezen do njega: Jezusa ima rad tisti, ki se drži njegovih zapovedi. Vsakega, ki ima rad Jezusa, pa ima rad tudi Bog Oče. Kdor Jezusa ne ljubi, se požvižga na njegove besede. Svet ne more prejeti Svetega Duha, ker je Jezusu odtujen in ne mara Jezusa. Jezus se morda zdi svetu simpatičen, a nič bolj kot Buda, Gandhi ali Alfred Nobel. Če bi svet res imel rad Jezusa, bi vanj veroval.
Bog Oče je ob binkoštnem prazniku poslal na apostole Svetega Duha. Duh je nato apostole spomnil in učil vsega, kar jim je Jezus povedal. Vodil jih je v vso resnico (cf. Jn 16,13). Apostolov danes ni več, so nam pa zapustili Božjo besedo, zapisano v Svetem pismu Nove zaveze. Rimski katoličani verjamejo, da Sveti Duh še dandanes razodeva cerkvi verske resnice in uvaja cerkveni magisterij, na čelu s papežem in škofi, v vso resnico. Na osnovi tega zmotnega prepričanja razglašajo nove dogme. Liberalne protestantske denominacije se pri svojem zagovarjanju nebibličnih in grešnih novotarij, ki jih uvajajo v svoje cerkve, bogokletno sklicujejo na razodetja, ki naj bi jih prejeli od Svetega Duha, ki da preko sveta uvaja cerkev v novo resnico. Toda to je v nasprotju s tistim, kar je zapisal apostol Juda, ki pravi: "Ljubi, ko sem se resno pripravljal, da bi vam pisal o našem skupnem odrešenju, se mi je zdelo potrebno, da vam pišem tole in vas opomnim: bojujte se za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej." (Jud 1,3) Vera je bila torej izročena svetim enkrat za vselej. Jezusovi učenci prve generacije so vse, kar je pomembno za naše odrešenje, zapisali v Svetem pismu. Sveti Duh tudi ne govori preko sveta, saj pravi Pismo ravno nasprotno: "Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta." (1Jn 2,15.16) Izraz svet pomeni v tem kontekstu posvetno mišljenje in vse, kar izhaja iz tega. Naš najvišji standard vere in morale, oziroma najvišja avtoriteta v tem pogledu, je Sveto pismo, ne nenehno se spreminjajoče muhavosti tega sveta.
Sveti Duh danes praviloma deluje, kadar beremo ali poslušamo Božjo besedo. On nam besedo osvetljuje. Seveda pa obstajajo tudi izredni načini njegovega delovanja, na primer preko sanj in videnj, kar se dogaja tam, kjer je Božja beseda težko dosegljiva. V muslimanskem svetu se dogaja, da se k Jezusu spreobračajo ljudje, ki niso še nikoli imeli v roki Svetega pisma ali slišali v njem zapisane besede. Sveti Duh nima omejitev, ampak veje kjer hoče in kakor hoče (cf. Jn 3,8), toda ljudi vedno vodi h Kristusu.
On ne oznanja samega sebe, ampak Jezusa Kristusa. On prihaja od Očeta v Jezusovem imenu, da bi izvoljene usmerjal k Jezusu in jih po poti stanovitnosti vodil v nebeško kraljestvo. To je njegova naloga. Zato prosim našega nebeškega Očeta, naj da vsem Svetega Duha!
Ni komentarjev:
Objavite komentar