Zmagovalec

"Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno.

To sem vam govoril v prispodobah. Pride ura, ko vam ne bom več govoril v prispodobah, ampak vam bom o Očetu jasno oznanjal. Tisti dan boste prosili v mojem imenu, in ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas. Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga. Izšel sem od Očeta in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu." Njegovi učenci so rekli: "Poglej, zdaj govoriš jasno in ne uporabljaš nobene prispodobe. Zdaj vemo, da vse veš in da ti ni potrebno, da te kdo kaj vpraša. Zato verujemo, da si prišel od Boga." Jezus jim je odgovoril: "Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal" (Jn 16,23b-33)

Tudi perikopa v tradicionalnem lekcionarju, namenjena za peto nedeljo po veliki noč, je vzeta iz Jezusovega poslovilnega govora pri zadnji večerji. 

Na začetku našega odlomka je naš Gospod obljubil, da bo dal nebeški Oče njegovim  učencem vse, za kar ga bodo prosili v Jezusovem imenu (cf. vv. 23b.24). Še več, Jezus jim je obljubil, da jim Oče tega ne bo dal zato, ker bi ga Jezus prosil, ampak zato, ker jih ima nebeški Oče rad  cf. (vv. 26.27). Danes nekateri te besede razlagajo tako, kot da nam je nebeški Oče pripravljen dati vse, karkoli ga prosimo v Jezusovem imenu, seveda edino pod pogojem, če to tudi trdno verjamemo. Toda v resnici ni čisto tako. Bog uslišuje tiste prošnje svojega ljudstva, ki so njegovim ljudem v resnično korist, ne pa tistih, ki bi jim lahko s stališča večnosti kakorkoli  škodovale. 

Obljubo, da pride dan, ko Jezus učencem ne bo več govoril o prispodobah (v. 25) so navzoči razumeli tako, kot da je ta ura že napočila. Izrecno so tudi izrazili vero, da je Jezus prišel od Boga (vv. 29.30). Toda Jezus jim je odvrnil, da ne verjame v trdnost njihove vere: "Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega." (v. 31b.32a) Zelo razločno jim je povedal, da ga  bodo v odločilnem trenutku vsi zapustili in se razkropili, kar se je kasneje tudi dejansko uresničilo. Janez je bil edini med njimi, ki se je v družbi  matere našega Gospoda in še nekaterih žena pojavil pod Jezusovim križem. 

Toda kljub tej napovedi, ki ni bila nič kaj spodbudna, Jezus ni obupal nad učenci. Še več, obljubil jim je, da bodo  sredi spreminjajočega se in sovražnega sveta uživali njegov mir ter jih spodbudil, naj bodo pogumni. Ni jim obljubil lahkega življenja, ugodja in bogastva, kot ga obljubljajo teleevangelisti in podobni karizmatiki. Pravzaprav jim je obljubil stisko. Toda Jezus Kristus je tisti, ki je svet premagal (cf. v. 33).  Apostol Janez je napisal: "[V]se, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera." (1Jn 5,4) Objekt naše vere pa je Jezus Kristus (cf. 1Jn 5,5), ki je premagal svet. Le kaj je narobe s svetom? Janez odgovarja: "Poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja." (1Jn 2,16b) Gre za stvari, ki jih ima svet rad, to so "vrednote" sveta, ki pa niso od Očeta! (cf. 1Jn 2,16c) 

Toda v vsem tem je Jezus zmagovalec, z njim vred in po njem pa tudi, vsi, ki s(m)o Jezusovi, oziroma, kot je rekel sv. Pavel: "Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil." (Rim 8,37. Hvala Bogu za zmago, ki nam jo daje po svojem Sinu Jezusu Kristusu!