Prišel je klicat grešnike

Spet je odšel k jezeru. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil. 14 Spotoma je zagledal Levija, Alfejevega sina, ki je sedèl pri mitnici, in mu rekel: "Hôdi za menoj!" In ta je vstal in šel za njim. 15 In ko je bil pri mizi v njegovi hiši, je veliko cestninarjev in grešnikov sedelo z Jezusom in njegovimi učenci; bilo jih je namreč veliko in so hodili za njim. 16 Ko so pismouki med farizeji videli, da jé z grešniki in cestninarji, so rekli njegovim učencem: "Kako to, da jé s cestninarji in grešniki?" 17 Jezus je to slišal in jim rekel: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike."    (Mr 2,13-17)

Levi, ki se je  imenoval tudi Matej, ni bil tiste vrste oseba, ki bi bila pogodu večini takratnih Rimljanov in Judov. Rimljani ga niso marali, ker je bil Jud, Judje pa zaradi njegovega poklica. Bil je namreč cestninar, pobiralec davkov, oziroma dacar, kakor pač hočete. Za osovraženost tega poklica sta bila dva razloga: prvi je bila provizija, ki so jo ti ljudje jemali, ko so pobirali davke, mitnine in cestnine. Ta je znala biti zelo visoka, kar je bilo v nasprotju s postavo, ki prepoveduje oderuštvo znotraj Izraela (cf. 3Mz 25,35.36). Po drugi strani so bili ti ljudje v službi rimskega okupatorskega režima, zato so jih Judje obravnavali kot  okupatorjeve sodelavce. Toda Jezus se je zaustavil ravno pri tem človeku in ga pozval, naj mu sledi.

Matej je šel za Jezusom in mu priredil veliko gostijo, na katero je povabil svoje prijatelje. Le kdo so lahko bili cestninarjevi prijatelji? Pošteni in pobožni Judje zagotovo ne, ampak ljudje Matejeve sorte, torej cestninarji in grešniki vseh vrst. Ko so poklicni poštenjaki to videli, so se seveda  pravičniško  zgražali nad    Jezusovim ravnanjem. Toda Gospod jim je povedal pomembno resnico, da ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni, in da ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.

Pri tem  se nam porodi vprašanje, kdo je sploh grešnik. V očeh povprečnega človeka so grešniki vedno "oni drugi". Tako so razmišljali tudi farizeji in drugi ugledni ljudje. Od nekdaj velja pravilo, da ljudje, ki se imajo za pravične, ne čutijo potrebe po odrešeniku. Toda Bog, ki vidi v srca in ima vpogled v skrite misli in motive, se s tem ne bi  strinjal. Že Job je spoznal naslednje: "Glej, on ne zaupa svojim svetim, v njegovih očeh še nebesa niso čista." (Job 15,15) Prerok Izaija pa pravi:  "Glej, ti si se srdil in mi smo grešili, če bi se vedno držali tvojih poti, bi bili rešeni. Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka."  (Iz 64,4b.5) Bog je svet, mi nismo. On je pravičen, mi nismo. Če bi se vedno držali Božjih poti, bi bili rešeni, pa se ne. Zato potrebujemo odrešenika.  Človekova grešnost je zelo močna stvar. Kánoni dodrechtske sinode govorijo o popolni pokvarjenosti. Tega ne smemo razumeti v kvantitativnem, ampak v kvalitativnem smislu. Greh, ki je v posameznem človeku, popolnoma zadostuje za večno pogubljenje. Citat iz 1Jn 4,9b: "Bog je ljubezen," ki ga nekateri navajajo s tolikšno lahkotnostjo (med njimi se najde celo kakšna visoko pozicionirana političarka), tu ne pomaga.  Za odrešene pomeni Božja ljubezen nebeško osvežitev, za pogubljene pa peklenski ogenj. Isaac Ambrose, angleški teolog iz 17. stoletja, je zapisal: "Uboga duša, ki tarnaš,  kako veliki so tvoji grehi! Morda so res, toda Božje usmiljenje in Kristusovo zasluženje sta še veliko večja!" V njegovem času se je veliko duš obremenjevalo s težo greha.  Žal je danes zavedanje greha nadvse šibko, nauk o njem pa zelo nepopularen, a zato ni nič manj resničen kot pred 400 ali 2000 leti. Greh je kot močan strup, ki ubija v zelo majhnih količinah. Vseeno je, ali smo od njega prejeli enojno ali stoterno smrtno dozo, tako kot je nepomembno, ali te je pičila ena črna mamba ali sto teh kač. 

Jezus Kristus je tisti, ki je prišel klicat grešnike. Na zemlji je živel popolno in brezgrešno življenje,  v popolni poslušnosti Očetovi volji, bil je usmrčen za naše grehe in  obujen za naše opravičenje.  On je popoln Odrešenik. Ko je poklical Levija ali Mateja, je popolnoma preusmeril tok njegovega življenja. Matej  je postal Kristusov apostol in evangelist. Zgodilo se je tisto, kar se je prej zdelo popolnoma nemogoče. Jezus podarja novo življenje. Kadar in kogar On kliče, tedaj in tega zares kliče. Ste bili deležni njegovega klica in večnega življenja, ki ga podarja?

Njemu, edinemu Odrešeniku, naj bo slava na veke! 

Petrova vloga

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" 14 Rekli so: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov."  15 Dejal jim je: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" 16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: "Ti si Mesija,Sin živega Boga." 17 Jezus pa mu je dejal: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. 18 Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. 19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'"  (Mt 16,13-19)

 Pričujoči  odlomek iz Matejevega evangelija velja v rimsko-katoliški cerkvi kot kronski dokaz za papeško prvenstvo, oblast in vse tisto, kar iz tega izhaja. Danes sicer namesto pojma oblast  radi poudarjajo tako imenovano petrinsko službo, a to ne spremeni bistva. 

 Pa si poglejmo to stvar malo bolj podrobno. Dogodek, o katerem je govora, navajajo vsi trije sinoptiki, poleg  Mateja tudi Marko v Mr 8,27 -30, Luka pa v Lk 9, 18-21. Iz njune pripovedi se lahko prepričamo, da Marko in Luka sploh ne omenjata Jezusovega nagovora Petru, ki ga najdemo v Mt 16,17-19. Iz tega smemo sklepati, da se jima to ni zdelo ravno pomembno. Če res obstaja kakšen primat rimskega škofa kot naslednika apostola Petra, je to nadvse čudno dejstvo, saj gre za eno temeljnih dogem rimske cerkve. 

Dogodek, opisan v Mt 16,13-19, se je odvijal na področju mesta Cezareja Filipova, ki je ležala severno od Galilejskega jezera. Ta kraj se omenja že v Jozuetovi knjigi, ko je bilo v njem Baalovo svetišče. V času Selevkidov so tam uredili  svetišče boga Pana, kralj Herod pa je dal v mestu sezidati tempelj v čast cesarja Avgusta. Kraj je dobil ime deloma po tetrarhu Filipu, deloma pa po Cezarju Tiberiju. Gre za eno od najbolj severnih točk Jezusovega delovanja, kjer so se mešale različne kulture in religije: judovska, grško-rimska in orientalske. Če dobro pogledamo, gre za  multikulturno družbo, podobno današnji. In ravno tam je Jezus zastavil apostolom ključno vprašanje o sebi: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (Mt 16,13b)

Dobil je precej raznolike odgovore: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov." (v.14) Roko na srce, tudi danes bi bili odgovori  zelo pestri, najbrž še bolj kot v tistem času. Nato jim je Jezus še enkrat zastavi ključno vprašanje, ki pa se je nanašalo izključno na apostole: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v.15)  Peter je izstrelil odgovor kot iz katapulta: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." (v.16)  Pri njegovem odgovoru gre za prvo zapisano izpoved vere v Jezusa Kristusa, ki jo je v imenu ostalih apostolov podal neučakani Peter. Šlo je za tako pomembno izpoved, da ga je Jezus pohvalil, zraven pa dostavil: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (v.17) S temi besedami mu je povedal, da Peter ni mogel iz svoje lastne človeške moči in intelektualnega ali religioznega napora priti do takega zaključka, temveč mu je bilo to dano od nebeškega Očeta. Šlo je torej za izvolitev, ne za nekakšno Petrovo svobodno voljo ali osebni napor.

Toda sama izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga,"  je pomembna tudi zaradi tega, ker dokazuje, da so učenci  doumeli najpomembnejšo lekcijo v Jezusovi šoli. Kar je potem sledilo, je bil le še zaključni del: zadnji meseci delovanja, cvetna nedelja, zadnja večerja, obsodba, križev pot, Kristusova žrtvena smrt na križu in vstajenjski finale z vnebohodom. Res je, da gre tudi pri teh dogodkih za pomembne mejnike odrešenjske zgodovine, ki pa so vsi anticipirani v Petrovi izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." V skladu s starozaveznimi prerokbami in z judovskim verovanjem je/naj bi bil Mesija hkrati prerok, duhovnik in kralj. Petrova izpoved vere v Jezusa pa nekako ne gre v kontekst predstave o nekom, ki bi bil prerok, duhovnik in kralj. Duhovniki in še manj kralji po navadi niso  vandrali naokoli, obdani s skupinico nepomembnih učencev in govorili o Božjem kraljestvu... Kakorkoli, učenci so obvladali lekcijo, seme Kristusove Cerkve se je prijelo, s čimer je Jezusova učiteljska pot dosegla svoj glavni cilj.

Zdaj pa sledi odlomek, ki je najbolj pri srcu rimskim katoličanom in z njim osmišljajo svoje posebne avtorske pravice do Kristusovega evangelija: "Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.  Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'" (vv.18-19) Na teh dveh (in še nekaterih drugih) stavkih utemeljujejo primat rimskega škofa in posebno "apostolskost" rimskega "svetega" sedeža. Pri tem seveda  pozabljajo, ali pa nočejo vedeti: 

1. da je lahko neka cerkev toliko apostolska, kolikor zvesto sledi nauku apostolov; 
2. da je apostolska doba in služba že davno minila;  
3. da apostolska služba za razliko od prezbiterske (starešinske) in škofovske (predstojniške) ni bila omejena na nek določen kraj, kot je npr. Rim, ampak je šlo pri njej za službo potujočih misijonarjev; 
4.  da je Peter utemeljil ali pomagal utemeljiti mnoge cerkve (Jeruzalem, Antiohija), med katerimi zagotovo ni bilo rimske, saj je obstajala že pred njegovim prihodom v omenjeno mesto. 

Kakšna je torej Petrova vloga v tem odlomku? Izpovedal je tisto, kar so verovali apostoli. Zakaj ravno on? Bil je pač najhitrejši in tudi najbolj zaletav govorec med vsemi. O njegovi zaletavosti se lahko prepričamo že nekaj vrstic pozneje, ko je Jezus govoril o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čaka (prim Mt 16,20). Peter je spet izstrelil kot iz katapulta: "Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!" (v. 22) Tokrat ni sledila pohvala, temveč zelo stroga graja: "Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško." (v.23) Kot pravi Zondervanov svetopisemski priročnik, "Boga ne obvezuje vsaka Petrova beseda. Vse, kar je učenec naredil v skladu s Kristusovo voljo, pa ima trajno vrednost." (s.566) Trajno vrednost pa ima zagotovo njegova znamenita izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga."

Pri utemeljevanju domnevnega prvorazrednega pomena apostola Petra, pri čemer naj bi bili ostali apostoli tako rekoč drugorazredni (kar demantira sv. Ciprijan, ki pravi v svojem spisu Edinost katoliške cerkve: "To so bili kajpada tudi drugi apostoli, kar je bil Peter, opremljeni z enakim deležem časti in oblasti..." *), se pojavljajo določena vprašanja:

1. Če je bil sv. Peter res Kristusov namestnik na zemlji in posledično tako zelo pomemben, zakaj se zadnjikrat pojavi v 15. poglavju Apostolskih del, v preostalih 13 poglavjih pa ni več ne duha ne sluha o njem? 28. poglavje Apostolskih del govori o Pavlovem bivanju v Rimu, o Petrovem pa nič.
2. V Apd 8,14 beremo: "Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela Božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza." Bi lahko  v časniku Osservatore Romano prebrali kaj takega: "Škofje, ki živijo v Rimu, so slišali, da je Kuvajt sprejel Božjo besedo; zato so tja poslali  Frančiška in Franca Rodeta?"  Prej bi se lahko zgodilo, da bi Kuvajt sprejel Božjo besedo, kot ono drugo! Rodeta bi najbrž lahko poslali, ne pa Frančiška. Papež  je tisti, ki pošilja druge, ne drugi njega. 
3. 15. poglavje Apostolskih del nam pripoveduje o jeruzalemskem koncilu. Peter se pojavlja kot eden od poročevalcev (Apd 15,7-11). Za njim sta govorila Barnaba in Pavel (ib. v. 12), zaključno besedo pa je imel apostol Jakob, ki je tudi povzel sklepe (ib. 13-21), ki so jih nato vnesli v pismo antiohijski cerkvi. Pismo pa se začenja z besedami: "Mi, apostoli in starešine, vaši bratje..." (ib. v.23) Peter tu ne igra nobene posebne vloge velikega svečenika in nezmotljivega Kristusovega namestnika. Je le eden od apostolov, starešin, bratov.

Res je, da so med apostoli nekateri uživali večji ugled, kar potrjuje tudi sv. Pavel, ko pravi: "[K]o so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico v znamenje občestva; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane." (Gal 2,9) Peter je bil torej eden od treh apostolov, ki so veljali za stebre cerkve, poleg njega sta uživala enak ugled tudi Jakob in Janez. Toda med uživanjem ugleda in posedovanjem posebnih pooblastil je velika razlika.

Da, Peter je bil resnično eden od najpomembnejših apostolov, ni pa posedoval današnjih papeških pristojnosti. Te so si rimski škofje uzurpirali skozi stoletja, ki so sledila... 

*Svetega Cecilija Cipriana izbrani spisi, drugi del, Ljudska knjigarna, Ljubljana 1943-XXI. S.104.

Božja beseda za obupane

Božja beseda ne govori, da bi moral biti kristjan nenehno nasmejan in dobre volje, kot da je pravkar pobegnil z naslovnice Stražnega stolpa. Nasprotno. Govori tudi o obupu in depresiji, ki se lahko polastita našega življenja. O tem in o rešitvi iz te situacije govori tudi Božja beseda  v 3. poglavju Žalostink.  O tem govori pastor Erick Sorensen v zgornjem videu.   

Zmaga v Kristusovi moči

Kristjan  ne dosega zmage nad grehom z močjo svojih odločitev, niti s čistostjo in močjo moralnih motivov, niti s katero koli stvarjo znotraj sebe. Gleda na Jezusa Kristusa in zmaguje v Njegovi moči.   

~ Charles Hodge

Božja zvestoba

Bog je resničen in zvest. On ne more zanikati samega sebe, resnica pa bo vedno ostala nepremagljiva.   

~ Heinrich Bullinger

Ob dnevu državnosti

Danes, 25. junija 2024, praznuje naša zemeljska domovina, Republika Slovenija, dan državnosti.  

 

Ob takih in podobnih priložnostih izrečejo politiki in drugi pomembni ljudje velike in slovesne besede. Ker pa nisem ne politik ne pomembna oseba, si bom izposodil misel in molitveno željo pomembnega moža, ki je nas Slovence davnega leta 1550  nagovoril z naslednjimi besedami: 

Za vse Slovence prosim

milosti, miru, usmi-

ljenja in pravega spoznanja Boga

po Jezusu

Kristusu*

Ob tej priložnosti se pridružujem zgoraj zapisani prošnji in prosim Boga za vse  Slovence ter vse državljanke in državljane naše domovine, naj jim podeli vse, za kar je nekoč prosil Trubar, predvsem pa pravega spoznanja Boga!  Naj Božji blagoslov počiva nad nami in nad našo domovino!  

 

 

______________________________________

*Primož Trubar, Katekizem (1550). Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec 2009. S.9.

Bog je nespremenljiv

Živimo v svetu, ki se neprestano spreminja, toda slednjega ne moremo reči za Boga.  

~ R. C. Sproul

Eno je potrebno

Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. 

39 Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, 40 Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: "Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!" 41 Gospod ji je odgovoril: "Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, 42 a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet." (Lk 10,38-42)

Betanija je kraj, ki leži malo več kot tri kilometre vzhodno od Jeruzalema in se danes imenuje Al-Eizariya in je pod nadzorom palestinskih oblasti na ozemlju Cisjordanije. Arabsko ime kraja izhaja iz imena Lazar, kajti tukaj so v Jezusovem času živeli Lazar ter njegovi sestri Marta in Marija (Jn 11,1.ss. 12,1 ss).  

V zgornjem dogodku nastopata sestri Marta in Marija, Lazar pa ni omenjen. Morda je bil tedaj odsoten, ali pa se ne omenja, ker v njem ni odigral neke pomembnejše vloge. Marta je bila podjetna ženska, spominja na pridno ženo iz Knjige pregovorov 31,10-31. Ona je bila tista, ki je sprejela v svoj dom našega Gospoda in učence, nato pa se je motala med lonci in skledami ter si dala veliko opravka s postrežbo. Marija je bila njeno pravo nasprotje: namesto da bi pomagala sestri, je sedla k Jezusovim nogam in ga poslušala. Ko se mu je Marta pritožila čez njo, je Jezus pohvalil Marijo, ne Marte. Res je, da je bila Marta pridna in odlična gostiteljica, toda Marija je bila tista, ki si je izbrala boljši del.  Teolog Adam Clarke je  k temu podal naslednji komentar: "Marto so istočasno mučile različne skrbi in opravila, nekaj jo je vleklo na eno, nekaj na drugo stran, kar je sicer ustrezen opis posvetnega razmišljanja. Toda v njeno korist je treba po pravici reči, da je bila njena zaskrbljenost posledica tega, da je hotela ustrezno in pravočasno pogostiti Jezusa in učence. Niti najmanj ne smemo pripisovati pozemskega mišljenja ženski, katere značajska integriteta v evangeliju je brezhibna, in ki je s služenjem Kristusu ter njegovim učencem in velikodušno postrežbo v popolnosti dokazala, da jo vodita velikodušnost in dobrohotnost, ne skopost ali pohlep."*  Toda ne glede na dobre namene, ki so vodili Marto, to ni bilo tisto, kar od od nje in vseh nas na prvem mestu pričakuje Gospod.

In kaj je bil boljši del, ki ga je izbrala Marija? Marija je bila, za razliko od svoje zelo praktične in aktivistične sestre, bolj umirjena in razmišljujoča.  Sedla je k nogam našega Gospoda in vpijala Božjo besedo iz njegovih ust, tako da je vmes pozabila, da bi bilo dobro pomagati pri strežbi. Toda na Martin očitek  je Jezus odgovoril, da je tisto, s čimer se ona obremenjuje, sekundarno, postransko, potrebno pa je le eno. O tem enem je slavni evangelizator George Whitefield povedal naslednje: "Kratko rečeno, to 'eno, ki je potrebno', je 'skrb za dušo', kot nasprotje tistemu, kar vidimo v besedilu, torej pretirani skrbi za telo, na kar je Marto obzirno spomnil naš Gospod. Skrb za dušo vključuje pripravljenost za poslušanje Kristusove besede, da skupaj z Marijo sedemo k njegovim nogam in sprejmemo  iz njegovih ust tako postavo kot evangelij. To pomeni, da se od tega božanskega učitelja poučimo o vrednosti naših duš, o nevarnostih in zdravilu zanje in da postanemo nad vse skrbni v stvareh, ki se tičejo njihovega zveličanja."** Zadovoljevanje telesnih potreb ni slabo, ne sme pa imeti prednosti pred stvarmi, od katerih je odvisno naše odrešenje. 

V končni fazi je potrebna samo ena stvar, to je zveličanje duše.  Jezus Kristus je edini in popoln Odrešenik. Apostol Peter pravi o njem: "V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili." (Apd 4,12) Sedimo torej skupaj z Marijo k podnožju njegovih nog, poslušajmo njegovo besedo in se mu popolnoma predajmo!

* Church History Study Bible (ESV), Crosway, Wheaton, Il 2023. S. 1538.

**Ibid. Ss. 1538-1539.

Večno življenje: ali - ali

Večno življenje ima smer: "Pridite k meni..." Ali: "Proč od mene..."  

~ Bryan Wolfmueller

Na krilih krščanstva

Krščanstvo ne ponuja mirnega leta, zagotavlja pa varen pristanek.

~ Ray Comfort

Evangelij je več kot povabilo

Evangelij ni le povabilo, ampak razglas. Razglas, ki govori o Kristusu. Je resničen, najsi mu ljudje verjamejo ali ne. 

~ A. W. Pink

Milost

Doktrina milosti ustvarja kulturo milosti,  v kateri se dobro dogaja slabim ljudem. Milostna cerkvena kultura dokazuje, da je Jezus sveti, ki odpušča grešnikom, kralj, ki prijateljuje s sovražniki, modri, ki svetuje zgubam.   

~ Ray Ortlund

Ubožčevo bogastvo

Bogastvo ubogega kristjana je v tem, da biva za Boga, ki mu resda ni dal enkrat za vselej zemeljskega bogastva, a ki mu vsak dan daje vsakdanji kruh.  

~ Søren Kierkegaard

Iz: Søren Kierkegaard, Krščanski (na)govori, Celjska Mohorjeva družba, Celje-Ljubljana 2014. S. 17. 

Bog ima nadzor

Tudi ko neurje in valovi zajamejo ladjo, naš Bog ne spi. On je za krmilom. 

~ Ezekiel Hopkins

Koliko izgubljenih sinov?

Rembrandt: Vrnitev izgubljenega sina. Vir slike:Wikipedia

In rekel je: "Neki človek je imel dva sina. 12 Mlajši med njima je rekel očetu: 'Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!' In razdelil jima je imetje. 13 Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. 14 Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. 15 Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. 16 Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. 17 Šel je vase in dejal: 'Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. 18 Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. 19 Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.' 20 In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. 21 Sin mu je rekel: 'Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.' 

22 Oče pa je naročil svojim služabnikom: 'Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! 23 Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! 24 Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.' In začeli so se veseliti.

25 Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. 26 Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: 'Kaj je to?' 27 Ta mu je rekel: 'Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.' 28 Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. 29 On pa je očetu odgovoril: 'Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. 30 Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.' 31 On pa je rekel: 'Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. 32 Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.'" (Lk 15,11-32)

Zgornja prilika je zadnja od treh prilik, ki jih najdemo v 15. poglavju Evangelija po Luku. Pred njo sta prilika o izgubljeni ovci in o izgubljeni drahmi, nauk vsake od omenjenih prilik pa je isti. 

V glavnih vlogah naše tokratne prilike nastopajo oče ter mlajši in starejši sin. Mlajši je sploh velika pokora, saj že za časa očetovega življenja zahteva zase svoj delež dediščine. S tem je hote ali  nehote nakazal, da si želi očetove smrti, zato je bilo to  za takratno bližnjevzhodno kulturo skrajno zavržno dejanje, fant pa bi si zaslužil krepko kazen. Toda ta oče je bil povsem drugačen od drugih očetov. Sinovoma je razdelil dediščino, mlajši sin pa jo je z denarjem mahnil na tuje, kjer je vso svojo dediščino zapravil za hotnice in uživaško življenje. Ko je ostal brez vsega, se je pri nekem posestniku udinjal za svinjskega pastirja, kar je za za judovsko kulturo nekaj najnižjega, kar se mu je lahko pripetilo. Takrat se je v njem nekaj premaknilo: spomnil se je očetovega doma in se zavedel, da živi slabše kot očetovi hlapci. Odločitev, da se skesan vrne domov in zaprosi, da ga oče vzame v službo kot enega svojih najemnikov, najbrž ni bila lahka. Mislim, da je je bila celo negotova, saj ni mogel vedeti, kako se bo nanjo odzval oče. Toda oče je reagiral v popolnem nasprotju s pričakovanji. Ko je sina zagledal od daleč, je jadrno stekel k njemu. Tudi to je bilo v Jezusovem času nekaj nezaslišanega, kajti za stare in dostojanstvene gospode se ni spodobilo, da bi  tekali naokoli kot otroci. Toda oče iz prilike je ravnal popolnoma drugače od pričakovanega. Ne le, da je stekel k sinu, ampak ga je celo poljubil, naročil zanj najboljše oblačilo, prstan in obutev, za zaključek pa še organiziral veselo pojedino. 

Potem pa vstopi v našo zgodbo starejši brat, ki je  priden fant, vedno uboga očeta, je varčen,  ne privošči si nobene zabave... Ko pa oče sprejme skesanega mlajšega sina nazaj, povrhu vsega pa še priredi gostijo, starejši odločno protestira, moralizira, obsoja. Iz njegovih besed posebej izstopata dvoje. Najprej občutek, da očetu služi. On svojega sinovstva ni doživljal kot veselje, ampak kot dolžnost, službo. Vse kar je delal, je delal iz dolžnosti. Verjetno si je potihoma celo želel očetove smrti, da bi potem on prevzel celotno gospodarstvo. Drugo, kar tu izstopa, je, da je v pogovoru z očetom svojega mlajšega brata očitajoče poimenoval: "Tvoj sin." Očetu je vrgel pod nos mlajšega sina, češ: "Kakršen oče, takšen sin."  Pri tem je pozabil, da je tudi on očetov sin. Toda oče spet ni reagiral v skladu s pričakovanji. Na očitke ni odgovoril z očitki, ampak je  sinove očitke mirno pobil z argumentiranim odgovorom, ne da bi ga pri tem obsojal.

Očetje tega sveta seveda ne ravnajo na način očeta iz prilike, kajti le-ta   nam v resnici predstavlja nebeškega Očeta. Tako mlajši kot starejši sin sta se pregrešila zoper očeta. V bistvu sta bila oba izgubljena, tako vzorni starejši, kot mlajši, ki  predstavlja  slabega fanta, ki se je najprej izgubil v svetu, potem pa se zavedel, kako daleč je zabredel. Toda ta se je zavedel še nečesa, torej, da Bog odpušča grehe. Tak se je skesan vrnil k Očetu, od katerega prejme popolno odpuščanje. Starejši, vzorni sin,  predstavlja človeka, ki uživa ugled "dobrega fanta", živi na zunaj vzorno krščansko življenje, do pičice skuša izpolniti vse predpise in zapovedi, toda vse to doživlja kot dolžnost in breme, zaradi česar je sam v sebi nezadovoljen z nebeškim Očetom in je oropan veselja skupnosti z Bogom. Povrh vsega je nevoščljiv "porednim fantom", ki jim je tako na hitro odpuščeno. Toda v resnici sta tako prvi kot drugi brat  Bogu odtujena, oziroma, kot piše Pavel: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,23) Oba odtujena, oba izgubljena,  pri čemer se je eden zavedel svoje odtujenosti in izgubljenosti, drugi pa ne.  

Toda ne glede na redakcijski naslov v Slovenskem standardnem prevodu, ki se glasi Prilika o izgubljenem sinu, izgubljeni sin ni glavni junak prilike. Isto velja za starejšega sina. Glavni junak prilike je  oče, ki mu pokojni teolog, apologet in pastor Timothy Keller pravi razsipni oče in predstavlja nebeškega Očeta. Bog je pobudnik našega odrešenja.  Isto velja za obe predhodni priliki v Lk 15.  V prvi priliki simbolizira Boga pastir, ki poišče izgubljeno  ovco  (Lk 15,1-7), v drugi pa ženska, ki najde izgubljeno drahmo (Lk 15,8-10). Izgubljenega sina je spodbudil k vrnitvi spomin na očeta, pri katerem je bilo vsega v izobilju. Pavel pravi: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje."  (Flp 2,13)  Ko Bog nekoga pokliče v skladu s svojim načrtom, se poklicani  tudi odzove. Prilika nam ne pove, kako se je starejši sin pozneje odzval na očetovo prigovarjanje. To očitno tudi ni pomembno in ni del nauka prilike.

Bog opravičuje brezbožne in grešnike vseh vrst, tiste, ki so mu (navidezno) blizu, kot tudi tiste, ki so daleč.  Bog je poslal svojega edinega Sina Jezusa Kristusa v svet, da je v nasprotju z obema bratoma iz zgornje prilike, v polnosti izvršil vso Očetovo voljo. On je rekel o sebi:  "Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju." (Jn 10,10b)  Zavoljo naših grehov je umrl mučne in sramotne smrti na križu ter s svojim vstajenjem potrdil, da je resnično Odrešenik sveta. Po veri vanj imamo popolno odpuščanje vseh grehov:   "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.   (Jn 3,16) Bogu hvala za to!  

Naša beda in Božje usmiljenje

Globine naše bede niso  nikoli  globlje od globin Njegovega usmiljenja.  

~ Richard Sibbes

Preizkušnje

Preizkušnje so božanski kiparji: odklešejo nam naš napuh ter nas oblikujejo v skromne posode Božje milosti.  

~ John Knox

Nauk iz jeze ali stiske

Tisti, ki za svojo jezo in nepotrpežljivost krivijo ljudi, ki jih prizadenejo, ali pa stisko, govorijo neumnosti. Stiska ne naredi  ljudi  nepotrpežljivih, ampak dokazuje, da niso potrpežljivi. Iz stiske se lahko vsakdo nauči, kako deluje njegovo srce.  

~ Martin Luther

Kesanje

Kesanje  ni dejanje enega dne, ampak celega življenja. 

~ Thomas Boston

O evangeliju

Evangelij je Božji evangelij. Evangelij izvira iz Boga, pripada Bogu in se nanaša na vse, kar je Bog preko Kristusa in po Svetem Duhu naredil za svoje ljudstvo. Ker je to Njegov evangelij, se ne smemo z njim igračkati, ga vodeniti, spreminjati ali zapletati.  

~ Burk Parsons

O zasebnih razodetjih

Mnoge fanatike sem slišal govoriti, da jim je Sveti Duh razodel to ali ono.  To se je zdaj javno razodelo kot nesmisel. Sveti Duh ne razodeva ničesar novega.  Prinaša nam stare stvari, da bi se jih spominjali.  

~ Charles Spurgeon

Povabilo na banket

"Neki človek je priredil veliko večerjo in jih je mnogo povabil nanjo. 17 Ko je bil čas za večerjo, je poslal svojega služabnika povabljenim povedat, naj pridejo, ker je že vse pripravljeno. 18 Vsi pa so se začeli v en glas opravičevati. Prvi mu je rekel: 'Njivo sem kupil in si jo moram iti ogledat; prosim te, imej me za opravičenega!' 19 Drugi je dejal: 'Pet jarmov volov sem kupil in jih grem preizkusit; prosim te, imej me za opravičenega!' 20 Spet drugi mu je rekel: 'Oženil sem se in zato ne morem priti.' 21 Služabnik se je vrnil in to sporočil svojemu gospodarju. Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in dejal svojemu služabniku: 'Pojdi brž na mestne ceste in ulice in pripelji sem uboge in pohabljene, slepe in hrome.' 22 Služabnik je rekel gospodarju: 'Gospod, zgodilo se je, kar si naročil, in še je prostor.' 23 Tedaj je gospodar rekel služabniku: 'Pojdi na pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša. 24 Kajti povem vam: Nobeden izmed onih povabljenih mož ne bo okusil moje večerje.'"  (Lk 14,16b-24)

Zgornjo  priliko  najdemo zapisano tudi v Matejevem evangeliju 22,1-14, vendar je pri Mateju zapisana v malo daljši obliki.

Z gostijami smo ljudje  od nekdaj proslavljali mejnike, oziroma prehode  v našem življenju, pa tudi spremembe v medsebojnih  odnosih. Tako je tudi sedaj, saj mnoge prelomne dogodke, slavnostne obiske državnikov, podpise mednarodnih pogodb, pa tudi bolj skromne zadeve končamo s kakšnim slavnostnim banketom.

V Svetem pismu najdemo več vrst obrednih pojedin. Pojedina, kot izraz in dejanje gostoljubnosti, spremeni tujca v gosta (cf. 1Mz 19,3 ss.), sovražnika pa v prijatelja in zaveznika (cf. 1Mz 26,26-31; 2Sam 3,20). Jezus Kristus se je pri zadnji večerji poslovil od najožjega kroga svojih učencev in hkrati spremenil obredno pashalno večerjo v gostijo, ki dejavno simbolizira njegovo žrtveno smrt na križu, tako da kolikorkrat uživamo zakramentalni kruh in pijemo kelih, oznanjamo Gospodovo smrt, dokler ne pride (cf. 1Kor 11,26), uživalci te večerje pa smo tudi dejansko deležni Kristusovega telesa in krvi (1Kor 10,16). 

Obravnavana  prilika nam pripoveduje o  prihodu Božjega kraljestva, ki je dejansko nastopilo s prihodom Jezusa Kristusa na svet.  To sicer še ne pomeni  kraljestva, ki bo nastopilo v prihodnjem veku, ampak  njegov predokus v tem veku. Jezus je poskrbel, da smo lahko že tukaj in zdaj deležni radostnega občestva z Bogom, ki se bo v polnosti uresničilo  v prihajajočem veku. Besedilo  Lk 14,16 se nanaša na prvo vabilo na pojedino. Gre za povabilo bolj ali manj uglednim pripadnikom izraelskega ljudstva. Bog je skozi celotno obdobje Stare zaveze pripravljal svoje ljudstvo na prihajajoče kraljestvo. Tik pred začetkom gostije, ko je bilo že vse pripravljeno,  je sledil drugi klic (v. 17), na katerega pa se povabljeni niso odzvali. Na prvem mestu jim je bila skrb za zemeljske dobrine in radosti: eden je ravnokar kupil njivo, drugi par volov, tretji se je pravkar oženil  (vv. 18-20)...

Gospodar se je nato razsrdil in dal poklicati na večerjo ljudi z mestnih ulic in cest: uboge, pohabljene, slepe, hrome (v. 21), torej ljudi, na katere so ostali, bolj ali manj ugledni, pripadniki  družbe gledali zviška. Ljudje z mestnih ulic in trgov predstavljajo v tej priliki neugledne in izobčene ude izraelskega ljudstva. Ker prostor še vedno ni bil napolnjen, je dal gospodar poklicati tudi tiste na potih in vzdolž ograj, torej ljudi, ki izvirno niso bili iz njegovega  mesta (v. 23). Tu so mišljeni pripadniki poganskih ljudstev, kamor sodi velika večina med nami. 

Tako se je na koncu zgodilo, da tisti, ki so bili prvi povabljeni, niso bili deležni njegove večerje, kajti: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Tako danes žal večina prvotnega Božjega ljudstva tava v temi.

Gospodar nebes in zemlje tudi danes vse vabi na svojo gostijo: ugledne, manj ugledne in neugledne, ljudi iz  vseh ras, narodov, ljudstev, jezikov in socialnih skupin, lepe in manj lepe, pravične in krivične, leve, desne in sredinske.  Zatorej:  "Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src." (Heb 3,15)   

Kako se boste  odzvali na njegovo povabilo?

Zavajajoča, a žal pogosta fraza

"Bog sovraži greh, ljubi pa grešnika."  Ta "grešnik" naj vam ne bo v preveliko uteho, kajti Bog ne bo poslal v pekel greha, ampak grešnika.

~ R. C. Sproul 

Edina potešitev duše

Uživanje v Bogu je edina sreča, ki lahko poteši naše duše.  

~ Sv. Avguštin

Sekularizem : krščanstvo

Sekularizem nas uči, da moramo biti usmerjeni na ta svet.  Krščanstvo nas uči,  da je popolna priprava na prihodnji svet najboljši način za urejanje tega sveta. 

~ Charles Spurgeon

Sveto pismo o evtanaziji / samomoru s pomočjo

Kaj pravi Sveto pismo o evtanaziji / samomoru s pomočjo?

Evtanazija, ki ji včasih rečejo »uboj iz usmiljenja«, zna biti težko vprašanje. Po eni strani ne želimo vzeti človeškega življenja v svoje roke in ga prehitro končati. Po drugi strani pa ne želimo podaljšati procesa umiranja dlje, kot je potrebno – to pomeni, želimo ohraniti življenje, ne podaljšati smrti. Na kateri točki preprosto dovolimo človeku, da umre, in ne ukrepamo, da bi podaljšali njegovo življenje?

S tem povezana tema je samomor s pomočjo. V bistvu človek, ki prosi za samomor s pomočjo, prosi za evtanazijo samega sebe s pomočjo druge osebe, da bi si zagotovil, da bi bila smrt hitra in brez bolečin. Človek, ki pomaga pri samomoru, pospeši smrt, tako da pripravi in priskrbi potrebno opremo; vendar je človek, ki si želi smrti, tisti, ki dejansko sproži proces. S tem, ko sam nima direktnega pristopa k smrti, se pomočnik skuša izogniti obsodbi za umor. Zagovorniki skušajo samomor s pomočjo predstaviti pozitivno, tako da uporabljajo izraze, kot je »dostojanstvena smrt«. Vendar je »dostojanstvena smrt« še vedno smrt, »pomoč pri samomoru« še vedno samomor, samomor pa je napačen.

Živimo v kulturi, ki jo včasih opisujemo kot »kultura smrti«. Desetletja se izvajajo splavi. Nekateri resno predlagajo detomor. Evtanazijo zagovarjajo kot primerno sredstvo za reševanje različnih socialnih in finančnih problemov. Ta osredotočenost na smrt kot odgovor na svetovne probleme je popolnoma obratna od svetopisemskega modela. Smrt je naš sovražnik (Prvo pismo Korinčanom 15,26). Življenje je sveti dar od Boga (Prva Mojzesova knjiga 2,7). Kadar je na izbiro življenje in smrt, je Bog naročil Izraelu: »Izberi življenje« (Peta Mojzesova knjiga 30,19). Evtanazija potepta ta dar in sprejme prekletstvo.

Najpomembnejša resnica, da je Bog suveren, nas pripelje do sklepa, da sta evtanazija in samomor s pomočjo napačna. Vemo, da je telesna smrt neizogibna za nas smrtnike (Psalm 89. 49; Pismo Hebrejcem 9,27). Vendar je samo Bog suveren nad tem, kdaj in kako bo človek umrl. Job pričuje v vrstici Job 30,23: »Saj vem, da me poganjaš v smrt, v zbirno hišo vseh živih.« Pridigar 8,8 pravi: »Noben človek nima oblasti nad dihom, da bi mogel zadržati dih življenja, in nihče nima oblasti nad dnevom smrti.« Bog ima zadnjo besedo nad smrtjo (glej Prvo pismo Korinčanom 15,26.54–56; Pismo Hebrejcem 2,9.14–15; Razodetje 21,4). Evtanazija in pomoč pri samomoru sta človekova poskusa, da bi se polastil Božje oblasti.

Smrt je naraven pojav. Včasih Bog dovoli, da človek dolgo časa trpi pred smrtjo; drugič je človekovo trpljenje relativno kratko. Nihče ne uživa v trpljenju, vendar to še ne pomeni, da je prav, da se določi, da naj bi človek umrl. Pogosto se Božji nameni razodenejo skozi trpljenje. »Ob dnevu sreče bodi dobre volje, ob hudem dnevu pa pomisli: tudi to, kakor ono, je naredil Bog, tako da človek nikakor ne more dognati, kaj ga čaka« (Pridigar 7,14). Pismo Rimljanom 5,3 nas uči, da kristjanom stiske prinašajo potrpljenje. Bog skrbi za tiste, ki kličejo smrt, ker si želijo končati svoje trpljenje. Bog daje namen v življenju vse do konca. Samo Bog ve, kaj je najboljše, in njegov čas, celo v primeru smrti, je popoln.

Nikoli ne bi smeli skušati prezgodaj končati življenje, prav tako pa se ne zahteva od nas, da umetno in v neskončnost ohranjamo življenje. Aktivno pospešiti smrt je napačno; pasivno odbiti terapijo je tudi lahko napačno; dovoliti naravno smrt na smrt bolnega človeka pa ni nujno napačno. Kdorkoli se srečuje s takšnim primerom, naj moli k Bogu za modrost (Jakobovo pismo 1,5). Vsi pa bi se morali spominjati besed nekdanjega glavnega kirurga, C. Everetta Koopa, ki je posvaril, da izvajanje medicine »ne more biti tako naš zdravitelj kot naš ubijalec« (iz KOOP, The Memoirs of America's Family Doctor [Spomini ameriškega družinskega zdravnika]; C. Everett Koop, M.D., Random House, 1991).   

Besedilo je kopirano s spletne strani Got Questions. Uredil sem povezave do bibličnih citatov na spletni strani SSP.  Op.: Dizma.