Koliko izgubljenih sinov?

Rembrandt: Vrnitev izgubljenega sina. Vir slike:Wikipedia

In rekel je: "Neki človek je imel dva sina. 12 Mlajši med njima je rekel očetu: 'Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!' In razdelil jima je imetje. 13 Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. 14 Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. 15 Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. 16 Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. 17 Šel je vase in dejal: 'Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. 18 Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. 19 Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.' 20 In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. 21 Sin mu je rekel: 'Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.' 

22 Oče pa je naročil svojim služabnikom: 'Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! 23 Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! 24 Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.' In začeli so se veseliti.

25 Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. 26 Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: 'Kaj je to?' 27 Ta mu je rekel: 'Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.' 28 Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. 29 On pa je očetu odgovoril: 'Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. 30 Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.' 31 On pa je rekel: 'Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. 32 Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.'" (Lk 15,11-32)

Zgornja prilika je zadnja od treh prilik, ki jih najdemo v 15. poglavju Evangelija po Luku. Pred njo sta prilika o izgubljeni ovci in o izgubljeni drahmi, nauk vsake od omenjenih prilik pa je isti. 

V glavnih vlogah naše tokratne prilike nastopajo oče ter mlajši in starejši sin. Mlajši je sploh velika pokora, saj že za časa očetovega življenja zahteva zase svoj delež dediščine. S tem je hote ali  nehote nakazal, da si želi očetove smrti, zato je bilo to  za takratno bližnjevzhodno kulturo skrajno zavržno dejanje, fant pa bi si zaslužil krepko kazen. Toda ta oče je bil povsem drugačen od drugih očetov. Sinovoma je razdelil dediščino, mlajši sin pa jo je z denarjem mahnil na tuje, kjer je vso svojo dediščino zapravil za hotnice in uživaško življenje. Ko je ostal brez vsega, se je pri nekem posestniku udinjal za svinjskega pastirja, kar je za za judovsko kulturo nekaj najnižjega, kar se mu je lahko pripetilo. Takrat se je v njem nekaj premaknilo: spomnil se je očetovega doma in se zavedel, da živi slabše kot očetovi hlapci. Odločitev, da se skesan vrne domov in zaprosi, da ga oče vzame v službo kot enega svojih najemnikov, najbrž ni bila lahka. Mislim, da je je bila celo negotova, saj ni mogel vedeti, kako se bo nanjo odzval oče. Toda oče je reagiral v popolnem nasprotju s pričakovanji. Ko je sina zagledal od daleč, je jadrno stekel k njemu. Tudi to je bilo v Jezusovem času nekaj nezaslišanega, kajti za stare in dostojanstvene gospode se ni spodobilo, da bi  tekali naokoli kot otroci. Toda oče iz prilike je ravnal popolnoma drugače od pričakovanega. Ne le, da je stekel k sinu, ampak ga je celo poljubil, naročil zanj najboljše oblačilo, prstan in obutev, za zaključek pa še organiziral veselo pojedino. 

Potem pa vstopi v našo zgodbo starejši brat, ki je  priden fant, vedno uboga očeta, je varčen,  ne privošči si nobene zabave... Ko pa oče sprejme skesanega mlajšega sina nazaj, povrhu vsega pa še priredi gostijo, starejši odločno protestira, moralizira, obsoja. Iz njegovih besed posebej izstopata dvoje. Najprej občutek, da očetu služi. On svojega sinovstva ni doživljal kot veselje, ampak kot dolžnost, službo. Vse kar je delal, je delal iz dolžnosti. Verjetno si je potihoma celo želel očetove smrti, da bi potem on prevzel celotno gospodarstvo. Drugo, kar tu izstopa, je, da je v pogovoru z očetom svojega mlajšega brata očitajoče poimenoval: "Tvoj sin." Očetu je vrgel pod nos mlajšega sina, češ: "Kakršen oče, takšen sin."  Pri tem je pozabil, da je tudi on očetov sin. Toda oče spet ni reagiral v skladu s pričakovanji. Na očitke ni odgovoril z očitki, ampak je  sinove očitke mirno pobil z argumentiranim odgovorom, ne da bi ga pri tem obsojal.

Očetje tega sveta seveda ne ravnajo na način očeta iz prilike, kajti le-ta   nam v resnici predstavlja nebeškega Očeta. Tako mlajši kot starejši sin sta se pregrešila zoper očeta. V bistvu sta bila oba izgubljena, tako vzorni starejši, kot mlajši, ki  predstavlja  slabega fanta, ki se je najprej izgubil v svetu, potem pa se zavedel, kako daleč je zabredel. Toda ta se je zavedel še nečesa, torej, da Bog odpušča grehe. Tak se je skesan vrnil k Očetu, od katerega prejme popolno odpuščanje. Starejši, vzorni sin,  predstavlja človeka, ki uživa ugled "dobrega fanta", živi na zunaj vzorno krščansko življenje, do pičice skuša izpolniti vse predpise in zapovedi, toda vse to doživlja kot dolžnost in breme, zaradi česar je sam v sebi nezadovoljen z nebeškim Očetom in je oropan veselja skupnosti z Bogom. Povrh vsega je nevoščljiv "porednim fantom", ki jim je tako na hitro odpuščeno. Toda v resnici sta tako prvi kot drugi brat  Bogu odtujena, oziroma, kot piše Pavel: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,23) Oba odtujena, oba izgubljena,  pri čemer se je eden zavedel svoje odtujenosti in izgubljenosti, drugi pa ne.  

Toda ne glede na redakcijski naslov v Slovenskem standardnem prevodu, ki se glasi Prilika o izgubljenem sinu, izgubljeni sin ni glavni junak prilike. Isto velja za starejšega sina. Glavni junak prilike je  oče, ki mu pokojni teolog, apologet in pastor Timothy Keller pravi razsipni oče in predstavlja nebeškega Očeta. Bog je pobudnik našega odrešenja.  Isto velja za obe predhodni priliki v Lk 15.  V prvi priliki simbolizira Boga pastir, ki poišče izgubljeno  ovco  (Lk 15,1-7), v drugi pa ženska, ki najde izgubljeno drahmo (Lk 15,8-10). Izgubljenega sina je spodbudil k vrnitvi spomin na očeta, pri katerem je bilo vsega v izobilju. Pavel pravi: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje."  (Flp 2,13)  Ko Bog nekoga pokliče v skladu s svojim načrtom, se poklicani  tudi odzove. Prilika nam ne pove, kako se je starejši sin pozneje odzval na očetovo prigovarjanje. To očitno tudi ni pomembno in ni del nauka prilike.

Bog opravičuje brezbožne in grešnike vseh vrst, tiste, ki so mu (navidezno) blizu, kot tudi tiste, ki so daleč.  Bog je poslal svojega edinega Sina Jezusa Kristusa v svet, da je v nasprotju z obema bratoma iz zgornje prilike, v polnosti izvršil vso Očetovo voljo. On je rekel o sebi:  "Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju." (Jn 10,10b)  Zavoljo naših grehov je umrl mučne in sramotne smrti na križu ter s svojim vstajenjem potrdil, da je resnično Odrešenik sveta. Po veri vanj imamo popolno odpuščanje vseh grehov:   "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.   (Jn 3,16) Bogu hvala za to!