Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" 14 Rekli so: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov." 15 Dejal jim je: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" 16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: "Ti si Mesija,Sin živega Boga." 17 Jezus pa mu je dejal: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. 18 Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. 19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'" (Mt 16,13-19)
Pričujoči odlomek iz Matejevega evangelija velja v rimsko-katoliški cerkvi kot kronski dokaz za papeško prvenstvo, oblast in vse tisto, kar iz tega izhaja. Danes sicer namesto pojma oblast radi poudarjajo tako imenovano petrinsko službo, a to ne spremeni bistva.
Pa si poglejmo to stvar malo bolj podrobno. Dogodek, o katerem je govora, navajajo vsi trije sinoptiki, poleg Mateja tudi Marko v Mr 8,27 -30, Luka pa v Lk 9, 18-21. Iz njune pripovedi se lahko prepričamo, da Marko in Luka sploh ne omenjata Jezusovega nagovora Petru, ki ga najdemo v Mt 16,17-19. Iz tega smemo sklepati, da se jima to ni zdelo ravno pomembno. Če res obstaja kakšen primat rimskega škofa kot naslednika apostola Petra, je to nadvse čudno dejstvo, saj gre za eno temeljnih dogem rimske cerkve.
Dogodek, opisan v Mt 16,13-19, se je odvijal na področju mesta Cezareja Filipova, ki je ležala severno od Galilejskega jezera. Ta kraj se omenja že v Jozuetovi knjigi, ko je bilo v njem Baalovo svetišče. V času Selevkidov so tam uredili svetišče boga Pana, kralj Herod pa je dal v mestu sezidati tempelj v čast cesarja Avgusta. Kraj je dobil ime deloma po tetrarhu Filipu, deloma pa po Cezarju Tiberiju. Gre za eno od najbolj severnih točk Jezusovega delovanja, kjer so se mešale različne kulture in religije: judovska, grško-rimska in orientalske. Če dobro pogledamo, gre za multikulturno družbo, podobno današnji. In ravno tam je Jezus zastavil apostolom ključno vprašanje o sebi: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (Mt 16,13b)
Dogodek, opisan v Mt 16,13-19, se je odvijal na področju mesta Cezareja Filipova, ki je ležala severno od Galilejskega jezera. Ta kraj se omenja že v Jozuetovi knjigi, ko je bilo v njem Baalovo svetišče. V času Selevkidov so tam uredili svetišče boga Pana, kralj Herod pa je dal v mestu sezidati tempelj v čast cesarja Avgusta. Kraj je dobil ime deloma po tetrarhu Filipu, deloma pa po Cezarju Tiberiju. Gre za eno od najbolj severnih točk Jezusovega delovanja, kjer so se mešale različne kulture in religije: judovska, grško-rimska in orientalske. Če dobro pogledamo, gre za multikulturno družbo, podobno današnji. In ravno tam je Jezus zastavil apostolom ključno vprašanje o sebi: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (Mt 16,13b)
Dobil je precej raznolike odgovore: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov." (v.14) Roko na srce, tudi danes bi bili odgovori zelo pestri, najbrž še bolj kot v tistem času. Nato jim je Jezus še enkrat zastavi ključno vprašanje, ki pa se je nanašalo izključno na apostole: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v.15) Peter je izstrelil odgovor kot iz katapulta: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." (v.16) Pri njegovem odgovoru gre za prvo zapisano izpoved vere v Jezusa Kristusa, ki jo je v imenu ostalih apostolov podal neučakani Peter. Šlo je za tako pomembno izpoved, da ga je Jezus pohvalil, zraven pa dostavil: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (v.17) S temi besedami mu je povedal, da Peter ni mogel iz svoje lastne človeške moči in intelektualnega ali religioznega napora priti do takega zaključka, temveč mu je bilo to dano od nebeškega Očeta. Šlo je torej za izvolitev, ne za nekakšno Petrovo svobodno voljo ali osebni napor.
Toda sama izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga," je pomembna tudi zaradi tega, ker dokazuje, da so učenci doumeli najpomembnejšo lekcijo v Jezusovi šoli. Kar je potem sledilo, je bil le še zaključni del: zadnji meseci delovanja, cvetna nedelja, zadnja večerja, obsodba, križev pot, Kristusova žrtvena smrt na križu in vstajenjski finale z vnebohodom. Res je, da gre tudi pri teh dogodkih za pomembne mejnike odrešenjske zgodovine, ki pa so vsi anticipirani v Petrovi izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." V skladu s starozaveznimi prerokbami in z judovskim verovanjem je/naj bi bil Mesija hkrati prerok, duhovnik in kralj. Petrova izpoved vere v Jezusa pa nekako ne gre v kontekst predstave o nekom, ki bi bil prerok, duhovnik in kralj. Duhovniki in še manj kralji po navadi niso vandrali naokoli, obdani s skupinico nepomembnih učencev in govorili o Božjem kraljestvu... Kakorkoli, učenci so obvladali lekcijo, seme Kristusove Cerkve se je prijelo, s čimer je Jezusova učiteljska pot dosegla svoj glavni cilj.
Zdaj pa sledi odlomek, ki je najbolj pri srcu rimskim katoličanom in z njim osmišljajo svoje posebne avtorske pravice do Kristusovega evangelija: "Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'" (vv.18-19) Na teh dveh (in še nekaterih drugih) stavkih utemeljujejo primat rimskega škofa in posebno "apostolskost" rimskega "svetega" sedeža. Pri tem seveda pozabljajo, ali pa nočejo vedeti:
- da je lahko neka cerkev toliko apostolska, kolikor zvesto sledi nauku apostolov;
- da je apostolska doba in služba že davno minila;
- da apostolska služba za razliko od prezbiterske (starešinske) in škofovske (predstojniške) ni bila omejena na nek določen kraj, kot je npr. Rim, ampak je šlo pri njej za službo potujočih misijonarjev;
- da je Peter utemeljil ali pomagal utemeljiti mnoge cerkve (Jeruzalem, Antiohija), med katerimi zagotovo ni bilo rimske, saj je obstajala že pred njegovim prihodom v omenjeno mesto.
Kakšna je torej Petrova vloga v tem odlomku? Izpovedal je tisto, kar so verovali apostoli. Zakaj ravno on? Bil je pač najhitrejši in tudi najbolj zaletav govorec med vsemi. O njegovi zaletavosti se lahko prepričamo že nekaj vrstic pozneje, ko je Jezus govoril o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čaka (prim Mt 16,20). Peter je spet izstrelil kot iz katapulta: "Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!" (v. 22) Tokrat ni sledila pohvala, temveč zelo stroga graja: "Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško." (v.23) Kot pravi Zondervanov svetopisemski priročnik, "Boga ne obvezuje vsaka Petrova beseda. Vse, kar je učenec naredil v skladu s Kristusovo voljo, pa ima trajno vrednost." (s.566) Trajno vrednost pa ima zagotovo njegova znamenita izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga."
Pri utemeljevanju domnevnega prvorazrednega pomena apostola Petra, pri čemer naj bi bili ostali apostoli tako rekoč drugorazredni (kar demantira sv. Ciprijan, ki pravi v svojem spisu Edinost katoliške cerkve: "To so bili kajpada tudi drugi apostoli, kar je bil Peter, opremljeni z enakim deležem časti in oblasti..." *), se pojavljajo določena vprašanja:
Pri utemeljevanju domnevnega prvorazrednega pomena apostola Petra, pri čemer naj bi bili ostali apostoli tako rekoč drugorazredni (kar demantira sv. Ciprijan, ki pravi v svojem spisu Edinost katoliške cerkve: "To so bili kajpada tudi drugi apostoli, kar je bil Peter, opremljeni z enakim deležem časti in oblasti..." *), se pojavljajo določena vprašanja:
- Če je bil sv. Peter res Kristusov namestnik na zemlji in posledično tako zelo pomemben, zakaj se zadnjikrat pojavi v 15. poglavju Apostolskih del, v preostalih 13 poglavjih pa ni več ne duha ne sluha o njem? 28. poglavje Apostolskih del govori o Pavlovem bivanju v Rimu, o Petrovem pa nič.
- V Apd 8,14 beremo: "Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela Božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza." Bi lahko v časniku Osservatore Romano prebrali kaj takega: "Škofje, ki živijo v Rimu, so slišali, da je Kuvajt sprejel Božjo besedo; zato so tja poslali Frančiška in Franca Rodeta?" Prej bi se lahko zgodilo, da bi Kuvajt sprejel Božjo besedo, kot ono drugo! Rodeta bi najbrž lahko poslali, ne pa Frančiška. Papež je tisti, ki pošilja druge, ne drugi njega.
- 15. poglavje Apostolskih del nam pripoveduje o jeruzalemskem koncilu. Peter se pojavlja kot eden od poročevalcev (Apd 15,7-11). Za njim sta govorila Barnaba in Pavel (ib. v. 12), zaključno besedo pa je imel apostol Jakob, ki je tudi povzel sklepe (ib. 13-21), ki so jih nato vnesli v pismo antiohijski cerkvi. Pismo pa se začenja z besedami: "Mi, apostoli in starešine, vaši bratje..." (ib. v.23) Peter tu ne igra nobene posebne vloge velikega svečenika in nezmotljivega Kristusovega namestnika. Je le eden od apostolov, starešin, bratov.
Res je, da so med apostoli nekateri uživali večji ugled, kar potrjuje tudi sv. Pavel, ko pravi: "[K]o so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico v znamenje občestva; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane." (Gal 2,9) Peter je bil torej eden od treh apostolov, ki so veljali za stebre cerkve, poleg njega sta uživala enak ugled tudi Jakob in Janez. Toda med uživanjem ugleda in posedovanjem posebnih pooblastil je velika razlika.
Da, Peter je bil resnično eden od najpomembnejših apostolov, ni pa posedoval današnjih papeških pristojnosti. Te so si rimski škofje uzurpirali skozi stoletja, ki so sledila...
Da, Peter je bil resnično eden od najpomembnejših apostolov, ni pa posedoval današnjih papeških pristojnosti. Te so si rimski škofje uzurpirali skozi stoletja, ki so sledila...
Ni komentarjev:
Objavite komentar