Nekdo iz množice mu je rekel: "Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj." 14 On pa mu je dejal: "Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?" 15 In rekel jim je: "Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja." 16 Povedal jim je priliko: "Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, 17 zato je v sebi razmišljal: 'Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?'18 Rekel je: 'Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. 19 Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.' 20 Bog pa mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?' 21 Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom." (Lk 12,13-21)
Vsak človek ima svojo lastno hierarhijo prioritet. "Nekdo iz množice", ki si je želel, da bi mu Jezus pomagal pri delitvi dediščine z bratom, je imel najbrž zelo rad denar, oziroma materialne dobrine nasploh. Pravila dedovanja, so (bila) sicer zapisana v 21. poglavju 5. Mojzesove knjige, v spornih primerih so probleme pogostokrat reševali rabini. Mož iz Našega odlomka očitno ni želel pravične razsodbe, ampak, da bi se njegov primer razrešil njemu v prid. Pavel ni zastonj zapisal, da je korenina vsega zla pohlep po denarju (1Tim 6,10). Denar sam po sebi ni ne dober ne slab. Slab je pohlep po denarju, oziroma bogastvu. V takem primeru dobi denar božanske atribute in postane malik. Pred te vrste malikovalstvom svari Jezus v priliki o nespametnem bogatašu, s katero je komentiral željo, ki jo je izrazil mož iz množice.
Bogataš iz prilike se ni zanašal na Boga, ampak na svoje premoženje, uspaval se je v svojem bogastvu. Bogati ljudje si sicer lahko plačajo boljše življenjske razmere in boljšo zdravstveno oskrbo. Toda na koncu bodo morali umreti enako kot tisti, ki si tega ne morejo privoščiti. Kar imamo, nam ne bo ob smrti prav nič koristilo. Lahko načrtujemo in obračamo, kolikor hočemo, toda zadnja beseda zagotovo ne bo naša.
Na mesto bogastva iz prilike lahko postavimo tudi kako drugo stvar: ugled, kariera, oblast, spolnost, ali beg v omamo... Vse to so stvari, ki zlahka obvladujejo ljudi. Ko te obvladuje katera od teh reči, postanejo to tvoji bogovi, tvoji maliki. Stvar je v prioritetah. Če je Bog moja prioriteta, potem sem s srcem pri Bogu, če je moja prioriteta nekaj drugega, potem sem s srcem pri tisti stvari, naj si bo to bogastvo, denar ali karkoli drugega, skratka, malik. Malikovanje ni le čaščenje lesenih, kamnitih ali kakršnih koli drugih podob. Tisto, na kar sem navezan, je moj malik. Calvin ni zaman dejal, da je človeško srce izdelovalnica malikov, sv. Janez pa je opomnil že prve kristjane: "Otroci, varujte se malikov." (Jn 5,21) Življenjska filozofija tega sveta nas uči: "Jejmo in pojmo, saj bomo jutri umrli." (1Kor 15,32b. Cf. Iz 12,13b) Ta jutri sicer ne mislijo povsem dobesedno, kdaj naj bi sicer uživali? Smisel življenja lahko postane poležavanje na plaži, ali pa "seks, droge in rokenrol".
Vladajoči, ki se imajo za absolutno poklicane, da nam "lepšajo" življenje, sicer pa so skregani z Bogom, na vse pretege propagirajo lažji dostop do splava in marihuane, če pa komu zmanjka volje do življenja, bi mu radi omogočili medicinsko usmrtitev, oziroma asistirani samo(u)mor. To zadnjo stvar evfemistično olepšujejo z govorjenjem o dostojanstveni smrti, ne vem pa, kaj bi bilo lahko pri smrti tako dostojanstvenega. Dostojanstveno lahko umre tisti, ki umre v Božji milosti, v peklenskem ognju ni čisto nič dostojanstvenega.
Mož iz Jezusove prilike je zgrinjal materialne dobrine z namenom, da bi užival. Njegov cilj torej niso bile dobrine kot take, ampak uživanje. Tudi cilj zasvojene osebe ni droga, ampak užitek, ki naj bi mu ga omogočila. Če je naša prioriteta Bog in njegovo kraljestvo, potem nam stvari kot lakomnost, uživaštvo za vsako ceno, nebrzdana spolnost, droge, evtanazija in podobno ne morejo biti nekaj, kar bi lahko odobravali.
Toda pozor! Bog rešuje tako raznolik spekter ljudi, da je to s človeškega stališča videti kot nekaj povsem nemogočega. Toda Bog ni človek, zato pravi Jezus: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče." (Mr 10,27) Ne rešuje ne bogastvo, niti revščina, niti moralno življenje. Jezus Kristus je prišel na svet odrešit grešnike! On se je družil s cestninarji, teroristi, prostitutkami, farizeji in sploh z ljudmi iz vseh družbenih slojev. Po njem Bog rešuje grešnike vseh vrst. Jezus Kristus je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje. Kdor vanj veruje, ima večno življenje. Takemu se podre njegova stara hierarhija prioritet. Sveti Duh ustvari v njem novo življenje in nove prioritete. Naj da Bog vsem prave prioritete!
Ni komentarjev:
Objavite komentar