Argumenti za protestantizem

 

 Protestantizem je deležen mnogih očitkov in kritik s strani rimskokatoliške, vzhodno pravoslavne in orientalno ortodoksnih cerkva. Na primer glede tega, kako deluje princip sola Scriptura, očitki o 30.000 in več denominacij in glede mnogih drugih stvari. 

O tem in o novi knjigi Gavina Ortlunda, What it means to be Protestant, se je z omenjenim avtorjem knjige pogovarjal Javier Perdomo. 

Pogovor traja skoraj dve uri. 

Največji problem današnje cerkve

Največji problem v današnji cerkvi je, da ne vemo, kdo je Bog, in da ne vemo, kdo smo mi.

~ R. C. Sproul

Najslavnejši človek

"[N]obenega dvoma ni, da je Jezus iz Nazareta najslavnejši človek, ki ga je svet poznal. Toda Jezus ni imel na voljo nikakršne infrastrukture. Podpirala ga ni nobena vlada. On in njegovi učenci so bili odvisni od miloščine drugih, da so dobili hrano in zavetje, in imeli niso nobene organizacije razen ducata zvestih privržencev. V človeški zgodovini ni nihče drug dosegel svetovne slave brez  kakršnih koli virov in sredstev."

 

Iz: Bill O'Reilly/Martin Dugard, Jezusova zgodba. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 2014. 

 

Ko gre vse narobe...

Čeprav se zdi, da so stvari izven nadzora, obstaja v zakulisju Bog, ki se ni odrekel svoji avtoriteti.

~ A. W. Tozer

Ko Bog deluje

Nobena stvar ne naredi grešnikovega srca bolj ponižnega in strtega kot Božje usmiljenje in ljubezen.

~ Thomas Brooks

Resnični ti?

Jezus ne pravi: "Bodi samo resnični ti." On pravi: "Moraš se na novo roditi."

~ Greg Morse

Usmiljeni Samarijan

Prilika o usmiljenem Samarijanu sodi skupaj s kontekstom, v katerega je umeščena, med najbolj znane Jezusove prilike, in je zapisana v Lukovem evangeliju 10,25-37.

Neki učitelj postave je Jezusu zastavil vprašanje, kaj mora storiti, da bi dosegel večno življenje. Toda tega vprašanja  ni postavil zato, ker bi se hotel poučiti, ampak da bi skušal Jezusa.  (v. 25) Ker bil mož izvedenec v postavi, in ker  je Jezus hitro ustrezno ocenil njegovo (ne)iskrenost, mu je zastavil protivprašanje: "Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?" (v. 26) Za našega Gospoda je bilo tisto, čemur pravimo danes Stara zaveza nezmoten temelj vere in ravnanja. Oni mu je seveda odgovoril: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe."  (v. 27) Naš pismouk je torej  odlično obvladal lekcijo na teoretičnem nivoju, saj je bil izvedenec  v Mojzesovi postavi, kjer lahko najdemo omenjeno besedilo.  (cf. 5Mz 6,5. 3Mz 19,18)   "Ljubi Gospoda..." pa ne vključuje le čustvenega področja, temveč tudi vero ter voljno in miselno področje. Kakorkoli, Jezus  je  potrdil pravilnost pismoukovega odgovora in dodal:  "[T]o delaj in boš živel." (v. 28) Toda delati ni tako preprosto, kot govoriti. 

Da učitelj postave pri spraševanju ni bil iskren, potrjuje   njegovo naslednje vprašanje: "In kdo je moj bližnji?"  (v. 29)  S pravilnim odgovorom na Jezusovo vprašanje, je dokazal, da je spraševal samo zato, da bi Jezusa preizkušal. Zdaj je moral opravičili samega sebe, zato je  zastavil Jezusu novo vprašanje. 

Gospod mu je nato povedal priliko, v kateri nastopajo:  "neki človek", razbojniki, duhovnik, levit, Samarijan in gostilničar. Glavni junak zgodbe je predzadnji s seznama. Torej, "neki človek" se je podal na nevarno pot iz Jeruzalema v Jeriho, na kateri so tedaj redno prežali razbojniki. Ti so "nekega človeka" napadli, oropali in pošteno zdelali, tako da je obležal ob poti. Mimo sta prišla predstavnika judovskega versko-političnega establišmenta, ki se nista zmenila za ranjenca. Potem  je prišel mimo pripadnik samarijanskega ljudstva, ki ni bilo v tistem času pri Judih niti najmanj v čislih. O, glej to čudo, Samarijan je oskrbel  ranjenca, ga  spravil do prvega gostišča in  gostilničarju plačal za njegovo nadaljnjo oskrbo. (cf. Lk 10,29-35) Kaj takega si v tistem času nihče ni mogel predstavljati! Na koncu je Jezus zastavil učitelju postave vprašanje, kdo od onih treh na cesti je bil bliže ranjencu. Učitelj je le s težkim srcem odgovoril, kateri. Po čem sklepamo, da s težkim srcem? Mož kar ni mogel izdaviti besede Samarijan, zato mu  je dal opisni odgovor: "Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje."  Jezus mu je nato velel, naj tudi on tako ravna. (v. 37)

Ker sem o tej priliki nekoč  pisal z drugega zornega kota, želim v tem sestavku na kratko izpostaviti dve  stvari: Jezusov odnos do tujcev in njegov odnos do tistih, ki niso iskreni pri zastavljanju vprašanj. 

Starozavezno cerkev ali Božje ljudstvo so sestavljali le pripadniki enega samega ljudstva, to so bili Izraelci, pozneje Judje. Mojzesova postava sicer govori o tem, da je treba tujce, ki so živeli med Božjim ljudstvom obravnavati enako kot domačine: "Če pri tebi biva tujec v vaši deželi, ga ne zatirajte! Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga kakor sebe, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi; jaz sem GOSPOD, vaš Bog." (3Mz 19,33.34) Po drugi strani se Izraelci niso smeli ravnati po običajih sosednjih ljudstev in tistih, ki so pred njimi živela v Palestini:  "Izpolnjujte torej, kar sem ukazal izpolnjevati; ne ravnajte se po gnusnih zakonih, kakor so počeli pred vami, da se ne onečistite z njimi; jaz sem GOSPOD, vaš Bog." (3Mz 18,30) In: "Dajte zdaj hvalo GOSPODU, Bogu vaših očetov, in izpolnite njegovo voljo. Ločite se od ljudstev dežele in od tujih žena!" (Ezr 10,11) V Jezusovem času so dajali Judje absolutno prednost negativnemu odnosu do tujcev, kar pa Jezus zavrača. On je na drugem mestu zelo razločno povedal, da on ni le judovski Mesija, ampak Mesija sveta: "Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir." (Jn 10, 16) Jezus je dal že takrat na znanje, da bodo novozavezno Božje ljudstvo sestavljali Judje in pogani in seveda Samarijani, ki so bili nekje vmes.

Zdaj pa še nekaj besed o Jezusovem ravnanju z neiskrenim spraševalcem. Kljub očitno nepoštenim namenom  spraševalca ga Jezus ni grobo zavrnil, ampak mu je odgovoril z novim vprašanjem. Ko mu je pismouk pravilno odgovoril, mu je Jezus pritrdil. Ko se je začel mož  izmikati s podvprašanjem, kdo naj bi bil njegov bližnji, mu je Jezus odgovoril s priliko in ga tako privedel do ustreznega odgovora. Nobene grobosti, nobenega zavračanja, poniževanja ali česa podobnega. Predvsem je pokazal veliko mero potrpežljivosti, pa tudi ljubezni do človeka, četudi slednji ni ravno kazal znakov  iskrenosti. 

Torej, kot pravi komentar v Angleški standardnem prevodu Biblije (ESV se pravo vprašanje ne glasi: "Kdo je moj bližnji?" ampak: "Kako biti drugemu bližnji?"  Odgovor najdemo v Jezusovem odnosu in ravnanju s tujci ter ljudmi, ki zastavljajo vprašanja, pa pri tem nimajo čistih namenov.

Moč evangelija

Zanesljivo je, da so vsi ljudje  neukrotljivi, dokler jih Kristus ne obvlada z evangelijem.

~ Jean Calvin

Nepopularna stvar

Vsakršna želja po tem, da bi bili zraven, da bi bili moderni, da bi bili posodobljeni in tako naprej, je vedno od hudiča. Nikoli nas ne sme obvladovati moda tega sveta. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Molitev za grešnike

Kadar slišiš za notoričnega grešnika, ne misli,  da bi se bilo dobro jeziti, ampak prosi Jezusa Kristusa, da ga spreobrne in ga naredi za spomenik svoje brezplačne milosti.

~ George Whitefield

Dobra novica

Naš Odrešenik je s svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem premagal naše sovražnike in nam po svojem Svetem Duhu podaril delež v tej zmagi. 

~ R. C. Sproul

Odrešenje je...

Odrešenje niso tvoja dobra  dela,  religija ali obredi, ampak Božje delo na križu. 

N. N. 

Česa si cerkev ne sme privoščiti

Ne moremo  si privoščiti, da bi samo zato nižali naše krščanske standarde, da bi vzbujali zanimanje ljudi, ki rinejo v pekel, hočejo pa še vedno pripadati cerkvi. 

~ A. W. Tozer

Pomagaj moji neveri!

Ko so prišli k učencem, so zagledali veliko množico okrog njih in pismouke, ki so razpravljali z njimi. 15 Takoj ko je množica opazila Jezusa, je ostrmela, odhitela k njemu in ga pozdravljala. 16 Vprašal jih je: "Zakaj 

razpravljate z njimi?" 17 Nekdo iz množice mu je odvrnil: "Učitelj, k tebi sem pripeljal svojega sina. Obsedel ga je nemi duh. 18 Kjer koli ga napade, ga vrže na tla, da se peni, škriplje z zobmi in odreveni. Prosil sem tvoje učence, naj ga izženejo, pa ga niso mogli." 19 Odgovoril jim je: "O neverni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Pripeljite ga k meni!" 20 In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je takoj stresel dečka, da je padel na tla, se valjal in penil. 21 Jezus 

je vprašal njegovega očeta: "Koliko časa se mu to že dogaja?" Rekel je: "Od otroških let. 22 Večkrat ga je vrgel celo v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal. Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!" 23 Jezus mu je dejal: "Glede tega 'če moreš' pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje." 24 Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: "Verujem, pomagaj moji neveri!" 25 Ko je Jezus videl, da množica teče skupaj, je zapretil nečistemu duhu: "Nemi in gluhi duh, ukazujem ti: Pojdi iz njega in ne vstopi več vanj!" 26 Duh je zavpil, dečka močno stresel in šel iz njega. Deček je obležal kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: "Umrl je." 27 Jezus pa ga je prijel za roko, ga vzdignil in deček 

je vstal. 28 Ko je prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem spraševali: "Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?" 29 Rekel jim je: "Ta rod se lahko izžene le z molitvijo."    (Mr 9,14-29)

Zgornji odlomek ima v Slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma redakcijski naslov Ozdravljenje božjastnega dečka, o čemer se lahko prepričate tukaj. Naslov torej ni izvirno biblijski, ampak so ga dodali prevajalci. Toda iz celotnega konteksta je razvidno, da ni šlo le za božjast gluhost in nemost, ampak za nekaj več. Ta bolezen je imela  duhovno ozadje. 

Zla in uničujoča duhovna sila je bila tako trdovratna, da je tudi Jezusovi učenci niso mogli izgnati iz dečka. Ko je dečkov  oče Jezusu pripovedoval o poteku bolezni, je na koncu zaprosil Gospoda: "Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!" (Mr 14,22b) Jezus je bil tako rekoč njegovo zadnje upanje. Naš Gospod mu je na to odgovoril: "Glede tega 'če moreš' pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje." (ibid. v. 23b)  On ni rekel: "Kdor ne veruje, ne more ozdraveti,"  ampak, da je vse mogoče tistemu, ki veruje. Pred časom sem na tem blogu pisal o primeru, ko je Jezus ozdravil nekega človeka, v kopeli Betezda, ki ni  kazal znakov vere, saj Jezusa sploh ni poznal. Gospod je suveren, on lahko ozdravi vsakogar, toda vse  je mogoče tistemu, ki veruje. Dečkov oče je nato iskreno izpovedal svojo šibkost, ko je rekel: "Verujem, pomagaj moji neveri!" (ibid. 24b) V nadaljevanju je Jezus izgnal duha in deček je ozdravel.

Vera, ki jo imamo, ni nekaj konstantnega.  Ko gremo skozi najrazličnejše preizkušnje, se nam zazdi, kot da nam je je zmanjkalo. Mnogokrat si zaželimo: "O, da bi imel več vere!"  V preizkušnjah preveč radi pozabljamo, da je v takih trenutkih manj pomembna kvantiteta naše vere, kot to, da imamo na svoji strani mogočnega Odrešenika. Mož, o katerem govori zgoraj omenjeni odlomek, je prosil Jezusa: "Verujem, pomagaj moji neveri!"  Jezus je njegovi neveri pomagal tako, da je izpolnil moževo predhodno prošnjo za pomoč. Kadar hodimo v duhu po globeli smrtne sence (cf. Ps 23,4), je prav, da zavpijemo: "Verujem, pomagaj moji neveri!" Morda imamo šibko vero, vsekakor pa imamo Odrešenika, ki je močan in mogočen. Apostol Janez je napisal naslednjo spodbudno misel: "Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu." (1Jn 4,4) Martin Luther pa nam daje moder nasvet za temne trenutke:

Ko ti torej hudič vrže v obraz tvoje grehe  in razglasi, da si zaslužiš smrt in pekel, mu povej tole: "Priznam, da si zaslužim smrt in pekel, pa kaj? Toda poznam Njega, ki je trpel in  namesto mene opravil zadostitev. Njegovo ime je Jezus Kristus, Božji Sin, in kjer je On, tam bom tudi jaz!"

Preprosto zavedanje tega, da je Kristus, ki je v nas (cf. Kol 1,27), močnejši od vseh peklenskih sil, in da bomo tam, kjer je On, nam da moč, da zdržimo v stiskah in skušnjavah.  Lahko   uporabimo to ali kakšno podobno prošnjo: "Verujem,  pomagaj moji neveri!"  Ne glede na večje ali manjše dimenzije naše vere je najpomembnejše to, da imamo mogočnega Odrešenika. 

Sklenil hoditi sem za Gospodom. Res?

 

 Sklenil hoditi sem za Gospodom (originalni naslov: I Have Decided To Follow Jesus) je ljubka duhovna pesmica, ki jo najdemo v pesmarici Pojte Gospodu novo pesem pod številko 591. Sliši se sicer zelo lepo, celo bahavo, toda, ali je res, da smo MI tisti, ki smo se odločili, da bomo sledili Gospodu in katere so posledice  takšnega načina razmišljanja? O tem govori Eric Sorensen v zgornjem videu. 

Najodličnejši nauk

Nobena doktrina ni odličnejša in nujnejša, da se jo oznanjuje in proučuje, kot Jezus Kristus, in sicer križani!

~ John Flavel

Ob velikem šmarnu

 

Spet je tu rimskokatoliški praznik Marijinega vnebovzetja, ob katerem redno objavljam zgodovinska in teološka dejstva, ki so povezana z njim, zato tudi letos ne bom povedal nič novega. 

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Po navadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke celo obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo zagotovo odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kaj naj bi točno odgovorili.  

Na spletni strani slovenske škofovske konference se je več let zapored pojavljal zapis (letos ga nisem opazil),  sklicujoč se na različne vire, ki naj bi dokazovali resničnost tega, da naj bi bila Marija v trenutku, ko bi morala umreti, z dušo in telesom vzeta v nebesa (Vir). Poglejmo si ga!

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.  

Zdaj pa poglejmo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da ni o njeni smrti nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju za navedenima slavnima predhodnikoma ponovil, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je ta prišel ta Gregor po vsej verjetnosti  do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in krožila  spisa  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Pij XII. je leta 1950 proglasil Marijino vnebovzetje   za  dogmo Rimskokatoliške cerkve.  S stališča dogme  o papeški nezmotljivosti, sprejete na 1. vatikanskem koncilu leta 1870, se poraja vprašanje, kdo od papežev se je glede tega motil: Gelazij in Hormizd, ali Pij XII.  Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje določene spise, čeprav ni čisto jasno, če je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci ali zgodnji cerkveni očetje brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je zanesljivo znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno tega verovala, kakor trdi Rim. V tem pogledu zgodovina ni ravno na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh  značilnost rimske in še nekaterih drugih cerkva (pravoslavnih in orientalnih). Zato zaključujem z mislijo, ki jo je ob neki priložnosti zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba."  Res je, Jezus je Zveličar, on rešuje.

Nekaj, kar hoče Bog

Bog hoče, da odstranimo vse z našega seznama skrbi in to preložimo na naš molitveni seznam.

~ H. B. Charles, ml. 

Semper reformanda

Cerkev mora biti vedno "pod [Božjo]* besedo" in se mora ves čas reformirati v skladu z njo.

~ Martyn Lloyd-Jones

*Dodano

Ko so temelji razrušeni

[K]o so temelji razrušeni, kaj more storiti pravični?" (Ps 11,3) 

Živimo v času razrušenih temeljev. Kar je bilo včeraj, ali trideset let nazaj sveto, je danes zasmehovano. Kar je bilo pred tridesetimi leti nezamisljivo, je danes "nova normalnost", ki ima bolj malo skupnega z normalnostjo. 

Pred manj kot dvajsetimi leti so s svojo kritiko (predvsem krščanske) religije prebudili zaspani krščanski svet štirje jezdeci "znanstvenega ateizma", Richard Dawkins, Christopher Hitchens, Daniel Dennett in Sam Harris. Pravzaprav niso bili edini, bilo jih je še kar nekaj. Kristjane jim je uspelo prebuditi iz Trnjulčicinega spanja, tako da smo se znova začeli bolj zavzeto ukvarjati z apologetiko.  V vmesnem času sta  Hitchens in Dennett umrla, Dawkinsu pa ne povzročajo problemov kristjani, ampak nova volčja, oziroma voknjena (woke) religija s svojim izključevanjem vsega in vseh, ki se z njo ne strinjajo.  Tako je zdaj doživel tudi to, da so mu na začetku tega meseca brez obrazložitve ukinili Facebookov račun. Verjetno je  s svojega racionalističnega stališča objavil kakšno resnico v zvezi s transpolnimi osebami, ki voknjenim administratorjem ni bila povšeči. 

Ta nova normalnost je videti tako, da če pripadnik črne rase izjavi, da vsa življenja štejejo, potem ga obtožijo belskega rasizma. Drugi primer, imigrant v Veliki Britaniji, pripadnik religije miru, je posilil trinajstletno deklico, sodišče pa ga je oprostilo, ker je rekel, da ni vedel, da se to ne sme delati, aretirajo pa ljudi, ki opozarjajo na te nepravilnosti. Tretji primer, predstavniki organizacije CitizenGO, ki so se vozili po Parizu z avtobusom, na katerem je bil napis: "Ustavite napade na kristjane," (Stop Attacks on Christians), je policija aretirala, pripadnike religije miru, ki javno opravljajo svoje ceremonije na trgih in  ulicah, tako da ohromijo promet, pa pustijo lepo pri miru. In še in še. 

V letošnjem velikonočnem intervjuju je Dawkins izjavil, da je Velika Britanija krščanska dežela in da je krščanstvo, v primerjavi z nekaterimi drugimi, spodobna religija. Po drugi strani pa si želi, da bi ljudje opustili krščansko vero. Imel bi torej deželo s krščansko kulturo, a brez krščanstva. To je nekaj takega kot telečja pečenka brez mesa. Ko so temelji razrušeni...

V Knjigi psalmov 2,1-3 beremo naslednje:

Zakaj hrumijo narodi

in ljudstva razmišljajo prazne reči?

 Kralji zemlje so se dvignili,

oblastniki se skupaj posvetujejo

proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu:

 "Pretrgajmo njihove spone,

njihove vezi vrzimo s sebe."

 Danes sicer ni  več veliko kraljev, so pa drugi oblastniki, ki sprejemajo zakone, ki so v popolnem nasprotju z Božjimi zakoni, kajti ti slednji baje preveč stiskajo ljudi. Seveda se to ni zgodilo naenkrat, ampak ima že zelo dolgo brado. Začelo se je v filozofiji, iz nje je prešlo v teologijo in na koncu smo dobili krščanstvo, ki je le še samo sebi namen in seveda tistim, ki od tega živijo. Takega krščanstva nihče ne potrebuje. Iz racionalizma smo se odpeljali v prosvetljenstvo in v njegove izrastke, na koncu pa smo pristali pri beli krivdi in pri volčji, oziroma voknjeni  (woke) ideologiji ter pri ne vem koliko spolih in podobnih modrovanjih.  Krščanstvo v svoji izvirni obliki je izjemno nevarno za ideologijo voknjenosti, zato je tako osovraženo. Ko so ob neki priložnosti vprašali Petra Hitchensa (brata zgoraj omenjenega Christopherja): "Katera tako imenovana nevarna ideja ima po vašem mnenju moč, da bi, v kolikor bi jo izvedli v praksi,  spremenila svet na bolje?"  je odvrnil: "Najnevarnejša ideja v človeški zgodovini in filozofiji ostane vera, da je bil Jezus Kristus Božji sin in da je je vstal od mrtvih. To je najnevarnejša ideja, s katero se boste kdaj koli srečali."* Ko je bil vprašan, zakaj je najbolj nevarna, je nadaljeval: "Zato ker spreminja celotno človeško obnašanje in vso našo odgovornost. Vesoljstvo preobrača iz brezpomenskega kaosa v načrtovan prostor, v katerem sta pravičnost in upanje, zato imamo vsi dolžnost, da odkrivamo naravo te pravičnosti in delamo v smislu upanja. To nas vse spreminja. Če to zavračamo, nas tudi spreminja. To je neverjetno nevarno. Zato  mnogi ljudje nastopajo proti temu."*  Bog ustvarja iz kaosa red, hudič pa dela ravno obratno. Svet ni nujno nekaj romantično lepega, ker ga je človek, ki je poslušal hudiča,  pokvaril s svojim grehom. Zato pravi apostol Janez: "Mi vemo, da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu." (1Jn 5,19) Zanašanje na tako ali drugačno politiko, ki bi vse spremenila, nima smisla. Konservativci niso doslej še ničesar konservirali, torej ohranili. Edino to je, da capljajo deset let ali malo več za progresisti. 

Toda Božja beseda sporoča vsem, ki bi se radi "osvobodili" Božjih spon: "Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje." (Ps 2,4)  Na drugem mestu (Ps 11,4-6) pa pravi:

Gospod je v svojem svetem templju,

Gospod ima svoj prestol v nebesih;

njegove oči gledajo,

njegov pogled preizkuša človeške otroke.

Gospod preizkuša pravičnega in krivičnega,

tistega, ki ljubi nasilje, sovraži njegova duša.

Na krivične bo dal deževati zanke,

ogenj, žveplo in hudo nevihto,

to je delež njihove čaše.

Tisti, ki pravijo, da ima Bog vse ljudi enako rad, lažejo. Če bi bilo tako, ne bi nihče prišel v pekel. Zahod je danes v veliki nevarnosti, ker so temelji razrušeni. Ideologija teh novih "liberalcev" hoče zatreti vsako idejo, drugačno od njihove, pri čemer silijo v lastno zanko in pogubo, s sabo pa bi potegnili še milijone ljudi. To je demonski načrt. 

Toda Božji evangelij kvari ta načrt, ko pravi, da je Jezus  mesto nas živel popolno življenje, bil umorjen za naše grehe in s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik, ki nam daje po veri  popolno opravičenje od naših grehov. Oziroma, kot sam pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To je za svet demonov in kaosa zelo nevarna ideja! 

* Vir

P.s. Bomo videli, kako dolgo bo ta zapis zdržal na Bloggerju. 

Odpuščeno, ampak zakaj?

Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. 37 In glej, ko je neka žena, ki je bila v mestu grešnica, izvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja 38 in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. 39 Ko je to videl farizej, ki ga je povabil, je sam pri sebi dejal: "Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica." 40 In Jezus mu je odgovoril: "Simon, nekaj ti moram povedati." On pa mu je rekel: "Učitelj, povej." 41 "Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. 42 Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?" 43 Simon je odgovoril: "Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil." On pa mu je rekel: "Prav si presodil." 44 In obrnil se je k ženi in rekel Simonu: "Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. 45 Poljubil me nisi; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel. 46 Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. 47 Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi." 48 Njej pa je rekel: "Odpuščeni so tvoji grehi!" 49 Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: "Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?" 50 On pa je rekel ženi: "Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!"  (Lk 7,36-50)

Simonov problem iz svetopisemskega odlomka na zgornji povezavi, ni le nek partikularni osebni problem, ampak splošni človeški problem, ki je znan že od edenskega vrta. Reče se mu greh. Tudi grešnica, ki se je prikradla k Jezusu (v preteklosti so jo zmotno radi zamenjevali z Marijo Magdaleno),  je imela isti problem. Razlika med obema osebama je ta, da se je ona zavedala svojega problema, farizej Simon pa ne. Roko na srce, tudi danes hodi po našem planetu veliko podobnih Simonov, najbrž žal veliko več kot grešnic iz zgornjega dogodka.

Simon je bil vzoren človek, ugleden član skupnosti, očitno mu je bil Jezus simpatičen, saj ga v nasprotnem primeru  najbrž ne bi povabil obedovat v svojo hišo. Vestno je izpolnjeval vse zahteve postave, kot so to zahtevala bolj ali manj stara pravila rabinov, ki so se imeli za njene izvrstne razlagalce. Ko je  v svoji hiši zagledal razvpito grešnico, mu je bilo, kot je razvidno iz teksta, zelo neprijetno. To, da je Jezus, ko mu je začela s solzami močiti noge, mu jih brisati z lasmi in maziliti z oljem, ni nagnal, se mu je zdelo nekaj nezaslišanega: "Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica." (Mt 7,39) Toda, ker je hotel biti vljuden, je raje molčal. Toda Jezus je prebral njegove misli in začel se je dvogovor. Tudi Jezus je bil uvideven in je  farizeju zastavil naslednje vprašanje: "Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset.   Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?" (Ibid. vv. 41.42) Simon je pravilno odgovoril, da tisti, ki mu je bilo več odpuščeno. Tedaj je Jezus to priliko apliciral na aktualni primer, pri čemer je prisotnim pojasnil, da mu je razvpita grešnica izkazala večjo ljubezen kot Simon. Na koncu je podal nauk: "Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi,"  (Ibid. v. 47)  njej pa je podal zagotovilo: "Odpuščeni so ti tvoji grehi." (Ib. v. 48)  Te besede so prisotne zmotile, češ, kdo je ta, ki si drzne lastiti pravico do odpuščanja grehov? Jezus je nato rekel ženi: "Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!" (Ibid. v. 50)

Ob neki drugi priložnosti je Jezus rekel farizejem: "Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo."  (Mt 21,31) Le zakaj? Pravičnežem, kot je bil Simon in drugi farizeji, se je, kot se za pravičneže spodobi, zdelo, da je njihovo življenje dovolj dobro in popolno, da si s tem zaslužijo vstopnico v Božje kraljestvo. Morda je kdo rekel: "No, ja, nisem ravno čisto popoln, sicer pa, le kdo je popoln? Se pa trudim,  prizadevam si za izpolnjevanje predpisov, ves čas delam za Božjo stvar, opravljam predpisane molitve in druge pobožnosti, plačujem desetino, dajem miloščino," in podobno. So tudi taki, ki pravijo, da ne potrebujejo Boga in cerkve, ker so verniki itak sami hudobni ljudje. Usodni problem vseh teh je, da ne poznajo ali nočejo poznati svojega dejanskega problema. K Jezusu so se rinili in se še rinejo obstranci vseh vrst  (cf. Lk 15,1), ki so se zavedali, oziroma se zavedajo, svojega problema. Kako je že rekel Jezus neimenovani grešnici?  "Tvoja vera te je rešila!" (Lk 7,50)  Taka vera še vedno rešuje! Treba je tudi dodati, da  iskrena vera ni nikoli pasivna.  Ker je ženska verovala, je poiskala Jezusa na Simonovem domu, kjer se je potem odvijal ves dogodek. Dejanska vera vedno rodi sadove. Ženina ljubezen, o kateri govori Jezus,  je bila posledica, sad njene vere.  Zavedala se je, da je Jezus ta, ki odpušča grehe, in  bila je hvaležna.

Tudi danes prihajajo k Jezusu ljudje vseh vrst: narkomani, tatovi, morilci, prostitutke itn., pa tudi ljudje, ki veljajo za spodobne in ugledne, kakršen je bil Simon.  Naš Gospod je ta, kateremu prinašajo svoje grehe in slabosti, on pa  pravi o sebi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) Ne le, da ne zavrže nikogar, ki prihaja k njemu, ampak mu da novo življenje, ki je večno življenje. On je namreč umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja. Sam Jezus nam zagotavlja: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Zato se mu spodobi vsa hvala in slava na veke!

O molitvi

Ne boj se, ker je tvoja molitev jecljajoča, tvoje besede šibke in tvoje besedišče skromno. Jezus te zlahka razume.

~ J. C. Ryle

Zaupanje v stvari, ne v Stvarnika

Gorje lahkomiselni duši, ki zapušča Boga v upanju, da bo  v stvareh, ki jih je On sam ustvaril, našla nekaj boljšega od Njega. 

~ Sv. Avguštin

Nevarnost legalizma

Nevarnost legalizma je v tem, da ponovno gradi tisto, kar je Kristus porušil. Izkrivlja evangelij, dejansko ga lahko celo uniči.

~ Sinclair Ferguson

Janez Zlatoust (Krizostom) o opravičenju

Bog je dopustil, da je njegov Sin trpel kot grešnik, da bi bili  lahko mi oproščeni kazni za naše grehe. Božja pravičnost je v tem,  da  nismo  opravičeni  po delih (saj bi le-ta morala biti popolna, kar je nemogoče),  ampak po milosti, po kateri je naš greh odstranjen.

~ Sv. Janez Zlatoust

Gospodova spremenitev in kozmična geografija

 

 Gospodova spremenitev je dogodek, o katerem pripovedujejo vsi trije sinoptiki: Mt 17,1-13, Mr 9,2-13 in Lk 9,28-36. O pomenu Gospodove spremenitve nam v zgornjem videu iz raznih zornih kotov pripovedujejo   dr. Michael Heiser +,  dr. Tim Mackie in prof. Chad Bird. 

Medgeneracijsko

Nobena generacija ne more zapustiti svojim naslednikom tistega, česar ni sama prejela.

~ C. S. Lewis

"Ti torej, otrok moj, ojači se v milosti, ki je v Kristusu Jezusu.  In kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, to izroči zvestim ljudem, ki bodo zmožni tudi druge učiti." (2Tim 2,1.2 CHR)

Pristno - nepristno

Med svojim poučevanjem jim je govoril: "Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, 39 prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, 40 ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni."

41 Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. 42 Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. 43 Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: "Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. 44 Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje."

13,1 Ko je odhajal iz templja, mu je rekel eden izmed njegovih učencev: "Učitelj, poglej, kakšni kamni in kakšne stavbe!" 2 Jezus mu je dejal: "Te velike stavbe gledaš? Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen."               (Mr 12,38-13,2)

V zgornjem odlomku iz Evangelija po Marku imamo navedene tri primere, ki nam govorijo o tem, kaj je pristno in zares pomembno ter bistveno. 

V prvem delu, zapisanem v Mr 12,38-40, je Jezus svaril učence pred pismouki, torej pred ljudmi, ki so veljali za izvedence v stvareh vere, morale  in prava, ki je temeljilo na Mojzesovi postavi.  Naš Gospod tukaj  ni mislil vseh pismoukov, kajti med njimi so obstajale mnoge izjeme. Tako pravi na drugem mestu:  "Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro." (Mt 13,52) Med pismouki so se torej našli tudi takšni, ki so postali Jezusovi učenci.  Pismouki so bili izvedenci v Svetem pismu, ki so potem svoje znanje prenašali naprej. Ker je zaračunavanje razlaganja Svetega pisma  veljalo za neprimerno, so se mnogi izvedenci znašli tako, da so hodili na gostije, kjer so sedeli na častnih mestih. Podobne prednosti so si privoščili v shodnicah.  Pogoste žrtve njihove pogoltnosti  so bile vdove in druge ranljive skupine. Svojo pomembnost so poudarjali tudi z oblačili in zelo radi sprejemali čast od ljudi. Svojo pobožnost so dokazovali  z dolgimi molitvami, s čimer so hoteli narediti dodaten vtis na okolico. Jezus je obsojal tako nepristno pobožnost. Prava pobožnost se namreč zavzema  za skrb za bližnje, zlasti ranljive, oziroma, kot pravi apostol Jakob: "Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski." (Jak 1,27a) Zaradi površnosti in neobčutljivosti za trpljenje bližnjih, je Jezus tem pismoukom napovedal strožjo sodbo. Tudi v delu sodobnega krščanstva najdemo takšne pridobitniške pismouke, ki živijo zelo razkošno, od ljudi pa izvabljajo in izžemajo denar ter jim obljubljajo zdravje, bogastvo in podobno. Kar velja za pismouke Jezusovega časa, velja za te lažne pastirje in jih čaka, če se ne spreobrnejo, podobna sodba kot one.

Naslednji primer (Mr 12,41-44) nam govori o kvantiteti in kvaliteti tistega, kar posameznik daruje za Božje kraljestvo.  Na ženskem dvorišču jeruzalemskega templja, ki je bilo dostopno vsem, so imeli postavljene pušice za pobiranje prispevkov. Premožneži so vanje metali veliko denarja, pri čemer so najbrž poskrbeli tudi za publiciteto. Potem pa je prišla mimo uboga vdova in vrgla v pušico dva novčiča ali leptona. Lepton je bil kovanec z najnižjo vrednostjo, dva leptona pa sta znašala en kvadrant, kar je bila štiriinšestdesetina denarija, en denarij pa je veljal za dnevno plačilo delavca.  Toda Jezus ni pohvalil tistih, ki so metali veliko, ampak ravno to vdovo, ki je v resnici vrgla več kot vsi drugi. Če premoreš milijon evrov, se ni težko posloviti od nekaj tisočakov, če pa imaš v žepu le deset evrov in to daruješ naprej, je to velika žrtev. S tem je ta uboga vdova pokazala večjo in pristnejšo predanost od tistih premožnih. 

Zunanji videz velikokrat zavaja. Ko je eden od učencev Jezusu omenil, kako čudovit in veličasten je jeruzalemski tempelj,  je Jezus hitro postavil stvari na pravo mesto in napovedal uničenje te čudovite zgradbe, kar se je zgodilo kakih štirideset let pozneje, točneje  leta 70, ko so Rimljani pod vodstvom kasnejšega cesarja Tita zavzeli Jeruzalem. Zanašanje na takšne in drugačne stavbe, ne glede na to, za kako svete jih imamo, je prazna utvara. Glavni namen templja so bile daritve in žrtve za grehe. Glede tega pa pravi Pismo na drugem mestu: "Nemogoče je namreč, da bi grehe odvzemala kri volov in kozlov." (Heb 10,4)  Tempelj je bil  s svojimi obredi in žrtvami le predpodoba ene same popolne žrtve, ki jo je opravil Jezus na Kalvariji, ko se je daroval za grehe sveta (cf. Heb 9).  Nobena zgradba na tem svetu ni trajna. Če ne prej, bodo vse končale na dan, ko se  naš Gospod  vrne v slavi sodit živim in mrtvim. Tudi cerkvene stavbe, kakršne danes poznamo, niso bistvene za krščanstvo.  So koristne, niso pa bistvene in ne bodo večno trajale.  Pristno krščanstvo se ne zanima v prvi vrsti za zgradbe, ampak za zveličanje duš. 

Pristnost vere bi se morala odražati na zunaj, torej bi morala zunanjost odražati dejstvo, da ima nekdo resnično vero.  Toda to ni vedno tako. Zunanjost se da ponarediti. O tem govori naš prvi odlomek. Drugi odlomek nam govori o tem, da lahko tisti, ki manj da, v resnici več da, ker s svojo darežljivostjo bolj prikrajša sebe, kot nekdo, ki ima veliko in da v količinskem smislu več. Velikokrat se nam zgodi, da pretirano občudujemo neko stvar, osebo ali pojav, ki ima omejen rok trajanja, pri tem pa pozabljamo na bistvene stvari. Jezus pravi, da je le eno zares potrebno (cf. Lk 10,41). To je zveličanje duše. On je prišel iskat tiste, ki so izgubljeni, kar smo na nek način vsi, saj smo vsi Adamovi potomci in po stari naravi grešniki. Toda Jezus nas je odrešil s svojim neoporečnim življenjem in z žrtveno smrtjo na križu, vsem svojim  vernim, torej tistim, ki mu zaupamo in se zanašamo  nanj, pa zagotavlja večno življenje. Njemu hvala in slava na veke!

Bog je suveren

On je Suveren nad vsemi suvereni. On ima vso oblast. On ima vso pravico do vsega. On ne prosi za dovoljenje za nobeno stvar. On prestoluje v nebesih in dela, kar koli mu ugaja.   

~ Voddie Baucham

Olimpi-ja-ja-ja-da

"Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico." (Rim 1,18)

Pa smo jo spet doživeli. Olimpijado namreč. Moja pozna reakcija na ta dogodek ni posledica  slabih refleksov, ampak moje devetdnevne odsotnosti od doma in ločenosti od računalnika, potem pa še prihajanja k sebi po truda polnem potovanju in zbiranju vtisov. Prispevki na blogu, ki so se vsak dan redno pojavljali, so bili v naprej pripravljeni, program pa jih je sproti objavljal. 

Na tem mestu ni moj namen opisovanje otvoritve olimpijskih iger v Parizu, ki je pravzaprav niti nisem gledal, bom pa pridal nekaj misli na posnetke, ki so potem zasuli družbena omrežja, dokler jih niso začeli z njih umikati in brisati. 

Med drugim so prikazali  obglavljeno Marijo Antoaneto, kako drži v rokah svojo glavo, kar  predstavlja neke čudne "vrednote" francoske republike. Sledilo je nekaj, kar naj bi bila gostija grških bogov, in je hkrati aluzija na da Vincijevo sliko Zadnje večerje, zatem se pojavi še bog Dioniz, ki na svojem telesu več odkriva kot skriva. Potem je bil tu lik, ki kaže spolovilo, zraven pa otroci.  Vse to   skupaj ni nič drugega kot naturalistični prikaz tega, kam pride družba, ki ne le zavrže Boga, ampak se mu očitno upre.  Avtorji tega demoničnega cirkusa so po burni reakciji, ki je prišla z različnih strani, podali nekakšno opravičilo, pravzaprav zagovor, češ, da niso imeli namena, da bi kogar koli prizadeli, ampak da je šlo za "spodbujanje strpnosti do ljudi različnih spolnih orientacij."  (Vir: N1) Ampak Bog, naš Stvarnik,  ne kaže prevelike naklonjenosti do poveličevanja različnih spolnih orientacij, saj gre pri tem za odkrit upor zoper Božji stvarjenjski red:  "Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi." (Rim 1,26.27) Posledice so  na dlani.  

Pošteno povedano, me ta zadeva niti ni kaj prida presenetila, ker gredo danes na Zahodu vse te stvari v samo še navzdol. Aleksander Solženicin bi ob tem rekel enako, kot je nekajkrat ponovil ob prejemu Templetonove nagrade leta 1983: "Ljudje so pozabili Boga, zato se vse to dogaja." (Vir: National Review) V svetu brez Boga prevladujeta dve težnji: volja do moči in želja po hedonizmu. Tako imenovani kulturni marksizem se je skozi desetletja uspešno prebil na svojem dolgem pohodu skozi institucije in obvladuje na zahodu akademsko (univerze), zabavno (Hollywood), medijsko, gospodarsko,  politično in celo cerkveno sfero. Z iznajdbo raztegljivega pojma sovražni govor nam omejujejo svobodo govora in izražanja mnenj. To se je že enkrat zgodilo tudi temu blogu, (Vir: RS) zgodba se bo morda ponovila tudi po tem prispevku.  Ljudje sicer vedo, kaj je narobe, zato ta svoj narobe še bolj strastno branijo, oziroma, kot govori Pavel: "Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo." (Rim 1,32) Tu ne gre za fizično smrt, ampak za večno pogubljenje. Pastor John Vernon McGee je na to temo rekel: "Nemoralnost je enako slaba sedaj, kot je bila v preteklosti. Razlika je, da se sedaj z njo ponašamo. Kar se je prej delalo na skrivaj, se zdaj dela javno." Pastor McGee je umrl leta 1988. Od tedaj smo zelo  v tem pogledu zelo globoko padli.       

Svet ima rad nekakšnega polulanega Jezuščka v jaslicah, tudi nekakšen ponarejeni hipijski Jezus mu ni tuj, rad ima tudi Jezusa - socialnega revolucionarja. Ne mara pa Jezusa, ki je rekel: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji." (Mt 28,18b) Ali pa tega, ki kliče: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15) Ta polnokrvni Jezus menda preveč omejuje, čeprav ponuja večno življenje in svari pred večnim peklom. Zato so danes kristjani na zahodu moteč element. Pravzaprav so bili vedno, vsaj tisti, ki so svoje krščanstvo resno jemali. Konec koncev je bilo o Jezusu prerokovano, da bo postal semeion antilegomenon, oziroma "znamenje, ki se mu nasprotuje" (Lk 2,34b). Zato nam govori: "Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas." (Jn 15,20)  Ne obljublja nam torej najboljšega možnega življenja tukaj in zdaj, nam pa daje čisto vest in obljubo srečne večnosti.

Naj še opozorim na eno dejstvo: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel.  To se pravi: kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubo; kdor pa seje v Duha, 

bo od Duha 

žel večno življenje." (Gal 6,7) Že na teh olimpijskih igrah opažamo, da se tudi na tekmovanjih dogajajo anomalije. Odlična ženska tekmovalka, ki se dolgov trudi in pripravlja na tekmo, podleže povprečnemu moškemu tekmovalcu, ki se menda počuti kot ženska in naj bi bil zato ženska, zaradi česar nastopa v ženski konkurenci. Na to temo bi lahko Erazem Rotterdamski napisal še eno Hvalnico norosti. 

Za kristjana pride v takih časih prav beseda starozaveznega preroka Habakuka, ki pravi: "Kajti smokva ne bo cvetela in na trtah ne bo grozdja, pridelek oljke bo odpovedal in polja ne bodo dajala živeža, drobnica bo izginila iz staj in v hlevih ne bo živine. Vendar se bom veselil v Gospodu, se radoval v Bogu moje rešitve. Gospod Bog je moja moč, dela mi noge kakor košutam in mi daje stopiti na moje višine." (Hab 3,17-19) Svet je res v popolni zmedi, toda: "Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?" (Rim 8,31b) 

Svet je v zmedi, na nas pa je, da mu povemo evangelij, ki pravi, da je Jezus umrl za naše grehe,   s svojim vstajenjem pa zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, popolno opravičenje, rešitev od pekla in večno življenje v njegovem kraljestvu.