Kdo komu dolguje

Bog mi ničesar ne dolguje. Jaz mu dolgujem vse.

~ R. C. Sproul

Angeli živijo...

"Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih."                                                                                                                                (Mt 18,10)

Angelska bitja so od nekdaj burila domišljijo in jo še danes. Očitno je navdihnila tudi avtorja popevke I have a dream, ki jo je izvajala slavna švedska skupina ABBA, v slovenski priredbi pa jo je pod naslovom Angeli živijo  prepreval Edvin Fliser. Navdihovala pa so tudi mnoge upodabljajoče umetnike, kot na primer avtorja zgornje freske v samostanu Suceviţa v romunski Moldaviji. V tem sestavku bomo na kratko in jedrnato pogledali, kaj pravi svetopisemski nauk glede omenjenih bitij.

Naš Gospod Jezus Kristus nam v odlomku iz Mt 18,10 pripoveduje o "malih", katerih angeli vedno gledajo obličje nebeškega Očeta. Izraz mali se v tem primeru ne nanaša na otroke, ampak na Kristusove učence, ki so v otroško zaupnem odnosu s svojim nebeškim Očetom. Na osnovi zgornje Jezusove izjave je  cerkev postopno izdelala doktrino, po kateri ima vsak človek svojega angela varuha. Več o tem malo pozneje. 

Angeli se pojavljajo v Svetem pismu vse od 1. Mojzesove knjige do Razodetja. Izraz angel izhaja iz grškega angelos, kar pomeni isto, kot hebrejski  malak, torej (od)poslanca, ki prenaša sporočila.  Bog preko teh odposlancev na nek način upravlja svet.

Sveto pismo nam ničesar ne pove o natančnem izvoru angelov. O njih vemo, da so duhovna bitja, ki jih je ustvaril Bog, in da se od njega razlikujejo. Torej niso nikakršni bogovi ali polbogovi, ampak so ustvarjena duhovna bitja, ki so v službi Boga. Biblija nam daje tudi vedeti, da se je v določenem času del angelov uprl, tem sedaj pravimo hudobni duhovi ali demoni. Ta padla duhovna bitja sedaj vzdržujejo ves pokvarjeni red tega sveta. Sveto pismo tudi nikjer ne omenja točnega števila angelskih bitij, pove nam le, da jih je zelo veliko: "Tisočkrat tisoči," pravi prerok Daniel (7,10).

V Stari zavezi lahko izraz "GOSPODOV angel" včasih označuje Božjega odposlanca, včasih pa kar Boga samega (cf. 2Mz 3,1-6). Med Božjimi angeli obstaja določen red, ki se izraža skozi različne vrste angelskih bitij. Srednjeveška cerkev jih je natančno razdelila v posamezne vrste, oziroma v devet zborov, toda to je naredila brez trdne svetopisemske osnove. Mihael se  v Bibliji omenja kot nadangel (cf. Jud 1,9), med nadangele štejemo tudi Gabriela, poleg teh so omenjeni še kerubi (cf.1Krn 13,6. Iz 37,16) in serafi (cf. Iz 6,2), ki služijo pred Božjim prestolom. 

V Svetem pismu so angeli predvsem prinašalci sporočil določenim ljudem. V takih primerih so se prikazovali v telesni obliki. Upodabljanje angelov kot  krilatih bitij  v poženščeni podobi ni zasluga Svetega pisma, ampak je stvar domišljije. Angeli  tudi varujejo, a ne nujno v obliki angela varuha, ki naj bi ga imel vsak človek, kot si to predstavljajo  nekatere cerkve. Kralj David je v 34. psalmu zapisal:  "Angel GOSPODOV utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje." (Ps 34,8).  Božja beseda ne govori, da bi imel vsak kristjan točno določenega stalnega angela varuha, toda angeli imajo na splošno tudi nalogo, da varujejo Božje otroke.

In še beseda o našem kontaktu z angeli. V predreformacijskih cerkvah, kot sta rimska in vzhodno pravoslavna, opravljajo različne molitve k angelom, npr. k nadangelu Mihaelu, angelom varuhom in podobno Te molitve so brez vsake svetopisemske osnove, oziroma so celo v nasprotju s tistim, kar uči Biblija. Poglejmo, kaj pravi o tem sv. Janez: 

Jaz, Janez, sem tisti, ki je slišal in videl vse to. In ko sem slišal in videl, sem padel pred noge angelu, ki mi je vse to razkazal, da bi ga molil. Toda rekel mi je: "Nikar! Služabnik sem, kakor ti in kakor tvoji bratje, preroki, in kakor tisti, ki ohranjajo besede te knjige: Boga môli!" (Raz 22,8.9)

Skoraj enak prizor srečamo v Raz 19,10. Angeli v resnici ne želijo, da k njim molimo, niti, da jim izkazujemo čast, ki pripada edino Bogu.  Sv. Pavel  piše: "Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja in se brez vzroka napihuje v svojem mesenem umu." (Kol 2,18) Čaščenje angelov je torej po navadi povezano še z drugimi zlorabami, ki jih Sveto pismo ne odobrava. 

Angeli torej res živijo, kot poje Edvin Flisar, a  so malce, ali pa precej drugačni od splošne predstave o njih.  Vse je pač odvisno od pravilnosti predstave.

LITERATURA:
M. G. Easton, Illustrated Bible Dictionary, Braken Books, London 1989.

Zondervan Handbook to the Bible, Zondervan Publishing House, Grand Rapids MI 1999.

Gerald Bray, God is Love, a Biblical and Systematic Theology, Crossway, Wheaton IL 2012.

Če

Če bi Kristus širil isto oznanilo, kot ga oznanjajo današnji pridigarji, potem nikoli ne bi bil križan.

~ Leonard Ravenhill

Kristus je...

Kristus je kruh življenja,

brez njega smo lačni.

Kristus je luč sveta,

brez njega smo v temi.

Kristus je dobri pastir,

brez njega smo izgubljeni.

Kristus je prava trta,

brez njega ovenimo. 

                                ~ Dustin Benge 

Prednost Pisma pred tradicijo

S tem se ne strinjamo preprosto zato, ker je takšno izročilo očetov. Pomembno je, da očetje sledijo Svetemu pismu.

~ Sv. Bazilij Veliki

Moč Kristusovega sredništva

Ko Kristus posreduje za vse izvoljene, moli zanje, kot je za Petra, da njihova vera ne bi nikoli opešala.

~ Jean Calvin

Ali lahko pridejo protestanti do bistvenih postavk vere?

 

 Avtor tega videa je dokazal, da tudi protestanti lahko izpeljejo bistvene verske nauke in sledijo logiki, ki vodi do veroizpovednih obrazcev. Tu gre za sledenje cerkvenim očetom pri oblikovanju ekumenskih obrazcev vere iz apostolskega učenja.

Kristjanova identiteta

Po Božji milosti je moja identiteta v Kristusu.

~ Burk Parsons

Služiti

Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta stopila k njemu in mu rekla: "Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila." 36 Rekel jima je: "Kaj hočeta, da vama storim?"  37 Rekla sta mu: "Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici." 38 Jezus jima je dejal: "Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?"  39 Rekla sta mu: "Moreva." In Jezus jima je dejal: "Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; 40 dati, kdo bo sedèl na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno." 41 Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. 42 Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: "Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo.43 Med vami pa naj ne bo tako,

ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, 44 in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. 45 Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge."  (Mr 10,35-45)

Svet okrog nas deluje po pravilih, ki si jih je sam ustvaril in ima svoja načela ter prioritete. V njem zmagujejo veliki, bogati, lepi in močni, o katerih nas vsak dan obveščajo mediji, s čimer jih delajo večje, kot so v resnici. Spomnimo se le vseh vplivnic in vplivnikov, s katerimi nas pitajo. Toda v Božjem kraljestvu so te in podobne prioritete postavljene na glavo in ves ta vplivniški larifari ni v Božjih očeh nič drugega kot navadne smeti.  O tem, kako izbira Bog, nam pripoveduje tudi zgornji odlomek iz Svetega pisma.

Opis zgornjega dogodka najdemo tudi pri evangelistu Mateju v  Mt 20, 20-28, ki je v prvem delu malo natančnejši, saj nam pove, da Jakob in Janez nista sama pristopila h Gospodu, temveč je bila z njima tudi njuna mati, ki se je pozanimala, če bi bilo možno, da bi njena sinova zasedla najimenitnejši mesti v Božjem kraljestvu. Nato se je  Jezus  obrnil k njima z vprašanjem, če moreta piti kelih, ki ga on pije in biti krščena s krstom, s katerim bo on krščen (cf. Mr 10,38). Izraz kelih ali čaša v stari zavezi po navadi označuje trpljenje (cf. Ps 75,9. Iz 51,17. Jer 25,15.16).  Ko pravi Gospod: "Moj kelih," misli s tem na kelih Božje jeze, ki ga bo kmalu moral on sam izpiti, torej jima ni napovedal najboljšega možnega življenja na tem svetu, ampak poistovetenje s svojim Učiteljem v trpljenju.  Izraz krst je v tem odlomku prispodoba za smrtno obsodbo, ki mu je grozila, a je obenem vsebovala upanje na srečen izhod. O tem upanju je pozneje pisal apostol Pavel: "S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih. Skupaj z njim je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe." (Kol 2,12.13)  Jezus jima je nato obljubil, da bosta sicer imela čast poistovetiti se z njim v njegovem trpljenju, da pa je nekdo drugi, ki je že pred stvarjenjem sveta izdelal "sedežni red", ki velja v nebeškem kraljestvu. V Mt 20,23 izvemo, da je ta oseba  Bog Oče. On je tisti, ki izvoli, oziroma, kot pravi Pavel: "Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom:  pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni." (Ef 1,3.4a) Nismo torej mi tisti, ki bi o čemer koli odločali, ampak Bog. 

Ljudje smo zelo nagnjeni k moraliziranju in  zgražanju nad tistimi nesrečniki, ki ga kaj polomijo. Apostoli, kolegi Jakoba in Janeza, niso bili glede tega prav nič drugačni. Najbrž so bili ljubosumni na Zebedejeva sinova, ki sta si poskušala priboriti prvi mesti v kraljestvu, nato pa so jima privoščili, ker je njun (in seveda materin) načrt propadel.  Šlo je za podoben primer, kot v Mr 9,34, kjer so se prepirali, kdo od njih je največji v nebeškem kraljestvu. Celo pri zadnji večerji so pogrevali to temo (cf. Lk 22, 24-30).  Toda Jezus, ki je vedel, kaj je v človeku (cf. Jn 2,25), ni moraliziral, ampak je rekel, da velja v Božjem kraljestvu drugačno pravilo  prednosti: kdor je najvišji, mora biti kot strežnik. Najvišja funkcija v Božjem kraljestvu je služenje. Zvezdništvo nima pri Bogu nobene cene. Tisti, ki so v cerkvi najvišje postavljeni, ne smejo biti gospodovalci, ampak služabniki. To ni preprosto, kajti od višine se še preveč rado  zvrti in mnogim se je že  zvrtelo. Sadovi semena, ki je bilo zgodaj zasejano, so eskalirali v konstantinovski dobi in potem še bolj in bolj. Spomnimo se samo na vse tiste knezoškofe, "njihove svetosti", eminence in podobno.  Ostati služabnik in biti na vrhu je mogoče le po milosti.

 Jezus prišel na ta svet kot zadnji služabnik, bil je sodno umorjen  zaradi naših prestopkov in je vstal zaradi našega opravičenja. Prišel je služit grešnikom, da bi mogli grešniki služiti drugim grešnikom. V tem je vsa stvar. Zato še zdaleč niso brez smisla Luthrove besede, ki jih je izrekel pred smrtjo: "Berači smo. In to je res."  Pred Bogom res nismo nič kaj več, toda v Kristusu imamo vse. Bogu hvala za to!

Novo rojstvo - vera

Reči, da je vera vzrok novega rojstva, je kot bi postavil voz pred konja. Vera ni vzrok, ampak posledica novega rojstva.

~ A. W. Pink

Brezpogojna ljubezen

Bog se popolnoma in do potankosti zaveda vsakega skeleta  v sleherni omari, a nas temu navkljub ljubi.

~ R. C. Sproul

Problem človeške narave

Sveto pismo pravi, da problem narave človeka ni v tem, da bi bil nepopoln, ampak da je mrtev.

~ Martyn Lloyd-Jones

 

Božja jeza in usmiljenje

Šele, ko razumemo Božjo jezo, postane njegovo usmiljenje dragoceno za nas.

~ Justin Peters

Česa vse Biblija ne uči

 

Tukaj gre seveda le za izbor...

Klik za dostop do vira>>

Ko Tom Holland udari mimo

 

 Tom Holland je znamenit britanski zgodovinar, v zadnjem času zlasti znan po knjigi Dominion, ki je izšla v slovenskem prevodu pod naslovom Vladavina (založba Družina). Pred časom je bilo na na YouTube kanalu The Rest is History objavljeno pet podkastov v obliki pogovora med Dominicom Sandbrookom in Tomom Hollandom, v katerih je Holland predstavil Martina Luthra. Predstavitev je bila v mnogih točkah netočna, oziroma napačna, zato se je luteranski teolog Jordan Cooper lotil zgornje oddaje, v kateri je ovrgel Hollandove napačne trditve. 

Razlika je očitna

Rimski škof Bergoglio:

"Vsa verstva so poti do Boga. Uporabil bom analogijo: so kot različni jeziki, ki izražajo božansko. Toda Bog je Bog za vse, zato smo vsi Božji otroci[...]  Bog je samo eden  in verstva so kot jeziki, poti, da bi dosegli Boga. Nekdo je sikh, nekdo musliman, nekdo hindujec, nekdo kristjan..."

Jezus Kristus:

"Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6b)

P.s. Vatikanski PR bo spet imel veliko dela in bo moral uporabiti obilo miselne telovadbe, če bo hotel izjavo rimskega škofa Bergoglia uskladiti s tem, kar je rekel Jezus. 

KLIKNI za vsebino papeževega govora v Singapuru, 13.9.2024 >>

Jezus obudi Lazarja

Na tem mestu se

bomo na kratko posvetili  malo daljšemu in hkrati zelo znanemu odlomku iz Svetega pisma, ki pripoveduje o Jezusovi obuditvi njegovega prijatelja Lazarja, kot je zapisan v Evangeliju po Janezu 11,1-45. Poglejmo si nekaj poudarkov iz omenjenega odlomka!

1. Vsak človek je umrljiv (Jn 11,1-16). Lazarjevi sestri sta Jezusu poslali sporočilo, da je njun brat močno bolan. Želeli sta, da bi naš Gospod osebno prišel ozdravit njunega brata, on pa je njuno prošnjo komentiral z besedami: "Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin." (Jn 11,4)  S tem ni hotel reči, da bo Lazar ozdravel, ampak, da bo Jezus nekaj storil  v svoje poveličanje. Toda kljub tej prošnji na pomoč se našemu Gospodu ni nikamor mudilo, ampak se je še malo zadržal v kraju, kjer je trenutno bival. Šele po dveh dneh je na začudenje z učenci, skupaj z njimi, odrinil v Judejo, čeprav so mu v tisti deželi že grozili s smrtjo. Nato jim je odkrito povedal, zakaj gre v Betanijo:  "Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!" (Ibid. v. 14,15)  Tako torej, Lazar je umrl, Jezus pa se je veselil, da ni bil tam v  trenutku njegove smrti. Torej je imel v načrtu nekaj neskončno večjega od Lazarjeve smrti, nekaj, kar bo poživilo vero učencev vanj. Smrt je nekaj, kar ustvari v ljudeh občutek nelagodja, zato se o njej neradi pogovarjamo. Toda obstaja neizpodbitno dejstvo, o katerem pravi prerok Ezekiel:  "Duša, ki greši, umre," (Ez 18,4b.20a), apostol Pavel pa pravi: "Saj so vsi grešili." (Rim 3,23) Vsi so grešili, zato so vsi umrli, tudi Ezekiel, Pavel, Lazar, vsi. Toda to še ni konec, čeprav mnogi trdijo nasprotno. Pisec Pisma Hebrejcem namreč pravi: "Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba." (Heb 9,27) Zato  psalmist sprašuje: "Če boš pregrehe v spominu ohranil, Gospod, Gospod, kdo bo obstal?" (Ps 130,3)  Pred Božjo sodbo nihče ne ostane opravičen, razen če se nekaj ne zgodi... O tem pa v nadaljevanju. 
   
2. Obstaja rešitev (Jn 11,17-27). Ko je prišel Jezus na dom Lazarja in njegovih sester, je bil njegov prijatelj že štiri dni mrtev. Ker je bila  Betanija  blizu Jeruzalema, Lazarjeva družina pa zelo znana, so prišli mnogi Judje tolažit njegovi sestri Marijo in Marto. Praktična Marta je stopila Gospodu naproti in mu  rekla: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl;  a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš." (Jn 11,21.22) Vedela je, da bi Jezus lahko ozdravil njenega brata, ko je slednji še živel, obenem pa je verovala, da bi utegnil Jezus storiti še kaj več. Vedela je, da obstaja rešitev. Na Jezusovo zagotovilo, da bo Lazar vstal (cf. v. 23), mu je odvrnila: "Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan." (Ib. v.24) Toda Jezus tedaj ni mislil vstajenja ob koncu časov, ampak nekaj drugega, zato ji je rekel:  "Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?" (Ibid. vv. 25.26) S tem je povedal, da je on sam nosilec vstajenja in življenja, s čimer je napovedal lastno vstajenje, pa tudi vstajenje v večno življenje tistih, ki vanj verujejo. Jezus Kristus osebno je rešitev problema greha in smrti! 
3. Človekova smrt ni nekaj naravnega (Jn 11,28-37). Ljudje smo vajeni govoriti, da je smrt nekaj logičnega, samoumevnega in naravnega. Toda temu izvirno ni bilo tako, prvotni Božji načrt je bil drugačen.  Ko je Bog ustvaril svet in človeka, je bilo vse zelo dobro (cf. 1Mz 1,31). Človek ni bil ustvarjen za smrt in pekel, ampak za večno življenje v občestvu z Bogom (cf. 1Mz 2,17.3,3.8a). Toda človek se je Bogu že na samem začetku uprl in s tem porušil svoje razmerje s Stvarnikom, bližnjim, naravo, pa tudi s samim sabo (1Mz 3,8b-19).  Telesna smrt ni nekaj lepega, navkljub vencem, cvetju in svečam, ki krasijo naše lepo urejene grobove, ampak pomeni razkroj in razpad. Vrnimo se  k našemu odlomku.  Ko je prišla k Jezusu vsa  užaloščena Martina sestra Marija, mu je tudi ona rekla: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl." (Jn 11,32b) Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: "Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Judje, ki so prišli z njo, da jokajo, se zgrozi v duhu in postane sam žalosten." (Ibid. v. 33 CHR)  Jezus je bil zgrožen v duhu (SSP uporablja izraz pretresen), saj človekova smrt, kot sem že omenil, ni nekaj naravnega, nekaj, kar bi Bog namenil človeku od vsega začetka. In še nekaj se je zgodilo: "Jezus se je zjokal." (Ibid. v. 35) Judje so menili, da se je zjokal, ker je imel rad Lazarja (cf. ib. v. 36). Po mojem je bilo več kot to. Jezus se je zjokal nad grozo smrti kot take, saj Bog v začetku ni ustvaril človeka za smrt. 
4. Predpodoba Kristusovega in našega vstajenja (Jn 11,38-44).  Jezus je stopil do Lazarjevega groba in navzočim velel, naj odvalijo kamen. Praktična Marta nad tem ni bila najbolj navdušena, saj trupla po nekaj dneh nimajo lepega vonja, zato je rekla: "Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev" (Jn 11,39)  Še vedno ni doumela, kaj ji je naš Gospod hotel malo poprej dopovedati. Toda nikar ne bodimo strogi do nje, saj smo ji tudi mi glede tega zelo podobni.  Na Jezusov ukaz so kamen odvalili in Lazar je živ in zdrav prišel iz groba. Glede na to, kako je bil povit, je verjetno bolj prilezel kot prišel (cf. ib. v.44). Prisotni so bili deležni dejanja Božjega veličastva. Lazar je nato živel še nekaj desetletij. Toda tudi on je nato nekega dne umrl, enako kot bomo mi vsi. Njegova obuditev od mrtvih je, ne glede na fascinantnost dogodka, le predpodoba Kristusovega vstajenja. Gospod Jezus Kristus je bil kmalu po tem čudežnem dogodku obsojen na smrt, in nato obujen od mrtvih. Lazarjeva smrt in obuditev nikogar ne rešujeta, celo Lazarja ne. Gre le za dogodek, ki napoveduje neskončno pomembnejši dogodek, o katerem pravi apostol Pavel: "On [Jezus Kristus, op. Diz.] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Da, odrešitev prihaja po Jezusu Kristusu, edino po njem! Kakor je nekoč naš Gospod obudil Lazarja, tako bo nekega dne obudil tudi nas, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu." (1Tes 4,16) Lahko torej rečemo, da je Lazarjeva obuditev tudi predpodoba našega vstajenja.
5. Vera rešuje (Jn 11,45).  Mnogi Judje, ki so bili priča dogodku, so začeli verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Vera je pomembna. Sv. Pavel namreč pravi: "Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost." (Rim 4,5)  Sama vera pravzaprav  ne rešuje, ampak objekt te vere, to je Jezus Kristus. On je tisti, ki opravičuje brezbožneža, ali, kot je rekel Pavel v svojem govoru v shodnici v Pizidijski Antiohiji:  "Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38) O tej veri pravi naš reformator Primož Trubar: "S takšno vero more kristjan v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu. Z njo se lahko zoperstavi svoji nespametni modrosti in razumnosti in temu svetu ter hudiču, da nas vsi skupaj ne bi odvrnili ali speljali od Božje besede in da ne bi dvomili in omahovali glede Boga in njegove besede. Toda takšna vera ne pride iz nas in ne zraste iz našega mesa, temveč je v nas vlita iz nebes. Prava vera je Božji dar ali darilo, kakor o tem pričuje sam Kristus."* Pavel pravi na drugem mestu: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov,  v katerih ste nekoč živeli na način tega sveta, ko ste sledili poglavarju oblasti zraka; ta duh zdaj deluje v sinovih neposlušnosti. Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil,  čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom 
   oživil – po milosti ste bili namreč odrešeni –  in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa 
   v Kristusu Jezusu. Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,1-2.4-6.8) To pomeni, da smo nekoč vsi duhovno mrtvi in smo bili duhovno oživljeni po milosti, ki prihaja po veri v Kristusa. Zato že tukaj in zdaj uživamo predokus večnosti. Kristus, ki je objekt naše vere, rešuje. 

V Svetem pismu najdemo nekaj primerov, ko je Jezus obudil koga od mrtvih. Sem sodijo obuditev Jairove hčere, obuditev mladeniča iz Naina in obuditev Lazarja. Toda vsi ti ljudje so pozneje spet umrli. Vsi ti primeri so vseeno pomembni, ker so predpodoba našega lastnega vstajenja. Po drugi strani nas ti zapisani primeri utrjujejo v blaženem upanju, oziroma, kot pravi apostol: "Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje." (Rim 15,4) Bogu hvala za to čudovito upanje.

 
*Primož Trubar, Katekizem (1550) v sodobni slovenščini. Slovenj Gradec, Združenje Trubarjev forum, 2009. S.213.215.

Po Kristusu, po veri

 

Kristus nas je prišel odrešit vezi smrti in po njegovem vstajenju  imamo po veri upanje v večno življenje.

~ Adriel Sanchez

Kaj razodeva evangelij

Evangelij nam razodeva, da je Bog usmiljen, a ne le to, ampak da njegovo usmiljenje nima meja, temveč premore dovolj usmiljenja tudi za največjega grešnika.

~ Jonathan Edwards

Cilj

Cilj človeške eksistence je občestvo s troedinim Bogom.

~ Michael Horton

Izpolnjeno je. (Jn 19,30)

Mi oznanjamo celotnega Kristusa in celoten križ. Tu ni prostora, da bi rekli: "Kristus je opravil svoj del, ti pa zdaj opravi svojega!" Ne, Kristus je opravil vse!

~ Grant R. Castleberry

Dawkinsov problem

 

 Znameniti biolog Richard Dawkins je nedavno gostoval v oddaji Uncensored (Necenzurirano), ki jo vodi Piers Morgan. Z voditeljem oddaje se je pogovarjal o Bogu in izvoru vesolja...

Pomni!

Satan se smeji ob našem garanju, posmehuje se naši modrosti, toda trepeta, kadar molimo.

~ Samuel Chadwick

Marija evangelijev

In Marija 

je rekla:

"Moja duša poveličuje Gospoda

 in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,

 kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

 kajti velike reči mi je storil Mogočni

in njegovo ime je sveto."

                  (Lk 1,46-49)

Te besede je izrekla Marija v znamenitem Magnifikatu, ko je obiskala svojo sorodnico Elizabeto. O tem dogodku govori Luka v svojem evangeliju (Lk 1,48b.49a). Poglejmo si, kako se je ta Marijin izpolnil in koliko ga  danes mi  izpolnjujemo.

Danes nekateri preko vseh mer pretiravajo z njenim izpolnjevanjem (pravijo, da o Mariji ni nikoli dovolj govorjenja), drugi pa se na vse kriplje  trudijo, tako je vsaj videti,  da bi se ta napoved uresničila v čim manjši meri. Gotovo ste uganili, da sodijo v prvo skupino rimski katoličani, pravoslavni in še nekateri, v drugo pa protestanti. Od rimskih katoličanov sem nekajkrat slišal, da protestanti zaničujemo Marijo, ali nekaj podobnega. S tem se nikakor ne morem strinjati, je pa res, da nanjo skorajda gledamo kot na nekakšno Pepelko, ne nekoga, s katerim si ne znamo čisto pomagati in da nam ni  jasno, kaj naj bi z njo počeli.

Po mojem je glavni razlog za tak odnos v pretiranem strahu, da ne bi tudi mi zapadli v zmoto dejanskega pobožanstvenja matere našega Boga in Odrešenika, zaradi česar obravnavamo Marijin primer na način, ki pravi, da je boljše ne uporabljati kot napak uporabljati. Toda to ni prav. Zdravilo za napačno uporabo ni neuporaba, ampak pravilna uporaba. To moramo prenesti tudi na naš primer. Na mestu hladne ignorance bi moral prevladati bolj prijazen odnos do Marije.

Ona je od Boga izvoljena, ki ji je angel oznanil: "Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. " (Lk 1,30.31) Njo je Bog v naprej določil za zemeljsko mater svojemu Sinu Jezusu Kristusu. V tem je ta milost.  Pravzaprav gre za enkratno milost, katere je bila v zgodovini odrešenja deležna edino Marija. Marija torej ni neka popolnoma postranska oseba, ampak ima pomembno vlogo v odrešenjski zgodovini. Glede na to, da se v cerkvi pridiga o Abrahamu, Mojzesu, Davidu in drugih biblijskih junakih vere, je prav, da se pridiga tudi o njej, saj gre za zelo pomembno svetopisemsko osebo. Res je, da o njej Pismo ne govori preveč obširno, ampak tisto, malo kar nam pove, je zelo močno.

O čem bi lahko pripovedovali, če bi govorili o Mariji? Najprej kot o velikem zgledu vere. Elizabeta je o njej dejala: "Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45) Na svatbi v galilejski Kani je Marija, ko je zmanjkalo vina, pristopila k Jezusu, rekoč: "Vina nimajo." (Jn 2,4) Vedela je, da jim lahko njen Sin pomaga iz zagate. Ni prosila neposredno, naj nekaj stori, ampak po žensko, indirektno. Jezusu materina prošnja ni bila prav nič všeč, še več, nad njo je celo negodoval, a Marijina vera ni bila omajana, temveč je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5) In so storili, on pa tudi (prim. Jn 2,7-11).  To je pravzaprav njena edina zahteva, ki jo je zabeležil kateri od novozaveznih bibličnih piscev. 

Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in se nikoli ni prerivala v ospredje. V Svetem pismu najdemo primer, kjer pravi, da Marija in Jožef "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51)

Tretja zgledna lastnost je bila Marijina vztrajnost. Marija je vztrajala s svojim Sinom vse do njegove sramotne smrtni na križu, kjer so ga pokončali kot kakšnega terorista, če se izrazim v sodobnem žargonu. V času, ko so se apostoli, razen Janeza poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še mnogočem. Ko smo ravno pri prizoru pod križem, moram poudariti, da v naslednjem odlomku ne vidim dokaza, da bi dal Jezus Marijo nam za mater: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Tak "dokaz" Marijinega razširjenega materinstva uporabljajo rimski katoličani. Če se natančno poglobimo v besedilo, je Jezus izročil svojo mater v oskrbo najljubšemu učencu. Torej je zanjo poskrbel, ker  v tistem trenutku najbrž ni bilo nikogar v sorodstvu, ki bi bil to pripravljen storiti.

Seveda zavračamo  rimski dogmi o brezmadežnem spočetju, ki jo je razglasil Pij IX. leta 1854 in vnebovzetja, ki jo je razglasil Pij XII. leta 1950, o čemer Sveto pismo vztrajno molči. Prva dogma govori o tem, da naj bi bila Marija vse od trenutka, ko je bila spočeta, obvarovana izvirnega greha. Toda ravno v odlomku iz njenega Magnifikata je sama priznala, da je Bog njen Odrešenik. Marija je torej potrebovala Odrešenika. Kljub vsemu imamo  v protestantskih krogih dosti razlogov, da se  bolj posvetimo Jezusovi materi in njenemu zgledu. Ona nam, kot sem že zgoraj zapisal,  naroča: "Kar koli vam [Jezus, op. Diz.] reče, storite." (Jn 2,5) Njen Sin, naš Gospod pa nam govori: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (Jn 6,29b) In ta vera rešuje, ker Jezus rešuje.

Marija evangelija nas torej ne usmerja k sebi, ampak k Jezusu, kajti ne rešuje nas ona, ampak njen Sin. To je naša pristna, evangeljska Marija.

Preporod

Ko namerava Sveti Duh preroditi osebo, odstrani vse ovire, premaga vsak odpor in nasprotovanje ter zanesljivo izvede nameravano delo.

~ John Owen

Naša modrost

Naša modrost je, da jasno razumemo, koliko je naša odrešitev  stala Božjega Sina.

~ Jean Calvin

Vprašanji za arminijance

Vsa prerekanja med nami in arminijanci lahko zvedemo na ti dve vprašanji:

1. Ali je Bog odvisen od človeka ali je človek odvisen od Boga?

2. Ali je človek dolžnik Bogu ali je Bog dolžnik človeku?

~ Augustus M. Toplady

Hudičev biznis

Hudič je prezaposlen na istem polju, na katerem je Gospod posejal dobro seme.

~ Arthur W. Pink

Luthrov strah

Bolj se bojim tistega, kar je v meni, kot tistega, kar prihaja od zunaj.

~ Martin Luther

O devetih debelih lažeh in kdo v resnici laže

Pred nekaj dnevi sem naletel na video, v katerem predstavlja nadškof Jonathan Blake tisto, čemur pravi  "devet   velikih, debelih in mastnih krščanskih laži". Malo sem poguglal po spletu, da bi videl, kdo je ta nadvse častitljivi (most reverend) nadškof in našel njegovo spletno stran (tukaj). Gre za nekdanjega anglikanskega duhovnika, ki je leta 2001 soustanovil Odprto episkopalno cerkev (hvala, Wikipedia) in je škof Velikega Londona ter predsedujoči nadškof taiste denominacije. Gre za skrajno liberalno denominacijo, toda tudi njegova nekdanja Cerkev Anglije ni danes kaj bistveno drugačna. Ampak g. Blake se očitno drži pravila, da je bolje biti prvi na vasi, njegova denominacija naj bi namreč štela nekaj preko 29.000 članov (hvala, Wikipedia), kot  zadnji v mestu (hočem reči: v državni cerkvi). 

Pa si poglejmo teh devet velikih, debelih in mastnih laži, ki jih po mnenju prevzvišenega nadškofa Blaka širimo kristjani. On se očitno ne prišteva h kristjanom, saj  ves čas govori o kristjanih v tretji osebi množine, kar mu štejem v plus, saj je vsaj v tem pogledu iskren. Pa si poglejmo domnevne krščanske laži, nadškofove ovržbe in moje ovržbe njegovih ovržb.

1. "Kristjani pravijo, da jih je Bog izvolil nad ostalimi ljudmi. Bog nima ljubljencev, le slabi starši imajo ljubljence." V resnici pravimo, da je Bog nekatere ljudi izvolil izmed ostalih, kar potrjujejo Jezusove besede: "In če Gospod ne bi skrajšal dni, ne bi bilo rešeno nobeno meso; toda zaradi izvoljenih, ki jih je izvolil, je skrajšal dni." (Mr 13,20) "Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane." (Jn 15,16a)  Bog torej je nekatere izvolil in le slabi starši imajo rajši tuje otroke kot svoje lastne (moj dodatek).
2. "Kristjani pravijo, da je Biblija Božja beseda. V Jezusovem času Biblija niti ni obstajala. Bog nenehno govori." Da v Jezusovem času Biblija ni obstajala? Jezus je večkrat omenjal Pismo, torej tisto čemur danes kristjani pravimo Stara zaveza, Judje pa Tanakh. Poglejmo si nekaj primerov: "Jezus jim je odvrnil: 'Motite se, ker ne poznate ne Pisma ne Božje moči.'" (Mt 22,29) "Ali niste brali tega Pisma: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen." (Mr 12,10) "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39) "Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razvezati[...]" (Jn 10,35) Jezus torej je govoril o Svetem pismu (ali Pismu ali Bibliji) in se nanj skliceval. Tisto, da Bog nenehno govori in nam sporoča neka nova razodetja, je modernistična iznajdba, ki ni tuja niti Rimski cerkvi (tu mislim doktrino kardinala Newmana o nadaljnjem postopnem razodevanju verskega nauka). Martin Luther je rekel, da kdor hoče slišati govoriti Boga, naj na glas bere Sveto pismo. 
3. "Kristjani pravijo, da je Bog poslal Jezusa umreti. Ne, Bog ga je poslal živeti." Poglejmo, kaj je o teh stvareh povedal Jezus: "Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen." (Mt 16,21) "Glejte! V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom." (Mr 10,33).  "'Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta 
   izgnan ven,  in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.' To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl." (Jn 12,31-33) Če dobro pogledamo, ima Blake celo delno prav, kajti Jezusovi smrti je sledilo vstajenje. Ampak polovična resnica je hujša kot čista laž.
4. "Kristjani pravijo, da je Jezus edina pot k Bogu. Jezus je rekel: 'Ne, ljubezen je pot.'" To, kar je na tem mestu povedal nadvse častitljivi, je polovična resnica. Kristjani res govorimo, da je Jezus edina pot k Bogu. To, da bi Jezus rekel, da je ljubezen pot, pa si je nadškof gladko izmislil. Jezus je rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6)  To, da je Jezus edina pot, si torej nismo izmislili kristjani.
5. "Bog potrebuje kri, da bi odpustil. Ne, Jezus je odpustil in tudi mi bi morali." Bog  v bistvu res ne potrebuje krvi, a je kljub temu določil prinašanje žrtev in daritev, celo krvavih, o čemer na široko piše po mojem najmanj brana svetopisemska knjiga, torej  3. Mojzesova. Avtor Pisma Hebrejcem pa pravi: "In po postavi se skoraj vse očiščuje s krvjo in brez prelitja krvi ni odpuščanja." (Heb 9,22)  To je sicer za "sodobnega človeka" šokantno, toda greh ni hec. Tega se zavedajo celo v hinduizmu, o čemer govori tudi Wikipedija. Toda, hvala Bogu, Jezusova žrtev na križu je bila popolna in zadostna, zato niso potrebne nobene nove žrtve. 
6. "Kristjani pravijo, da je treba iti v cerkev, da bi častili Boga. Ne, Jezus je rekel: "Moli na samem." To, kar navaja Blake, je deloma res. Toda poglejmo si kontekst: "In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo.  Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem." (Mt 6,5.6) Jezus tu ne govori o skupni molitvi ali bogoslužju, ampak o zasebni molitvi, ki so jo nekateri opravljali na javnih mestih, pri čemer so zganjali teater, da bi si pridobili odobravanje občinstva: "Glej, kako svet in pobožen je tale naš sosed Janez!" Jezus res ni dajal nasvetov v zvezi z javnimi bogoslužji, a se jih je vseeno udeleževal. Hodil je v tempelj in v shodnice. 
7. "Kristjani pravijo, da bi moral vsakdo biti kristjan. Jezus ni nikoli poskusil kogar koli spreobrniti." Res? Ni spreobračal? Pa si poglejmo: "Ko pa je bil Janez izročen, 
   je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!'" (Mr 1,14.15) Tri leta je hodil okrog, učil in zbiral učence. Pred svojim vnebohodom pa je svojemu najožjemu krogu naročil: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: 
   krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,19.20)  Očitno nam nadškof Blake pripoveduje o nekem drugem Jezusu. Kristjan ni koncev nič drugega kot učenec Jezusa Kristusa. 
8. "Kristjani pravijo, da imajo pravico govoriti drugim, kako naj živijo. Ne, Jezus je rekel: 'Ne sodi in ne obsojaj!'"  Oh, kontekst, kontekst, kontekst. Celoten kontekst je zajet v Lk 6,37-42. Iz njega si bom izposodil le tri vrstice: "Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno[...] "Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?  Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,' če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata." (Lk 6,37.41.42) "Ne sodite!" je eden od najbolj znanih Jezusovih izrekov. Velikokrat je potegnjen iz konteksta, tako da že mnogi  mislijo, da kristjan ne bi smel nikogar soditi in ničesar presojati. Toda to je le del resnice.  Odpuščanje je  zelo pomembno.  To, da odpustimo bratu ali sestri, je pogoj, da tudi Bog nam odpusti. (cf. Mt 18,35. Mr 11,25)  Toda rešitev ni v tem, da bi molčali ob negativnih pojavih, ki jih opažamo. Molčeča večina je  v zgodovini  bržkone naredila  več škode kot  razgrajajoča manjšina,  saj je prevečkrat obmolknila ravno v trenutkih, ko bi bilo treba udariti po mizi in reči: "Dovolj!" Jezus  ni hotel reči: "Na noben način ne sodite," ampak: "Sodite lahko šele takrat, ko boste najprej presodili sebi! Izvleci bruno iz svojega očesa, potem pa vleci iveri iz očesa svojega brata."  Slovenci imamo za take in podobne primere lep pregovor: "Najprej pometi pred svojim pragom, nato šele pred tujim." Mi pravzaprav res nimamo pravice govoriti drugim, kako naj živijo, to pravico ima edino Bog. Imamo pa pravico in dolžnost povedati drugim, kaj hoče, pričakuje in od ljudi zahteva Bog.  
9. "Kristjani pravijo, da gredo samo oni v nebesa. Jezus je rekel: 'Vsi dobri ljudje gredo v nebesa.'" V resnici Jezus tega nikdar ni rekel. Celo o dobrih ljudeh ni govoril. Poglejmo, kaj je res rekel: "Nihče ni dober razen enega, Boga." (Lk 18,19b) Ali pa: "Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo." (Mt 7,11) Po kriteriju dobri - slabi si nihče ne zasluži nebes, ker je v vsakem človeku dovolj greha za večno pogubljenje. Zato je Bog pripravil za vse, ki pridejo v nebesa, nekaj posebnega. Tudi o tem je govoril Jezus: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) On je prišel odrešit svet greha, torej: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,17.18)  To je evangelij, dobra novica, veselo oznanilo za ves svet. Zapoved ljubezni nikogar ne rešuje, ker je nihče v popolnosti ne izpolnjuje. Naša dobrota ne rešuje, ker je pomanjkljiva. Luther je rekel, da smo pred Bogom samo berači, zato prihajamo predenj po milost. 

Na koncu svojega izvajanja spodbuja prevzvišeni nadškof poslušalce: "Ne daj se ujeti v  krščanskih  lažeh! Zaupaj Jezusu, zaupaj sebi!" Na te besede odgovarjam: Ne daj se ujeti v lažeh liberalnih  teologov in se glede svojega zveličanja ne zanašaj nase, ampak samo na Jezusa! On je zelo dobro poznal naš dejanski problem:  "Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal  in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku." (Jn 2,24.25)  Liberalna teologija pa tega noče vedeti!

Liberalna teologija ni le zmota, ampak huda herezija. Ameriški teolog John Gresham Machen je že pred kakšnimi stotimi leti rekel, da teološki liberalizem ni krščanstvo, ampak druga religija. Za rimsko cerkev je rekel, da predstavlja popačeno krščanstvo, liberalizem pa sploh ni nikakršno krščanstvo. Naša dolžnost je torej, da molimo za vse, ki so ujeti v past liberalne herezije, da bi se spreobrnili k edinemu Odrešeniku Jezusu Kristusu, kakor je razodet v Pismih.