Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta stopila k njemu in mu rekla: "Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila." 36 Rekel jima je: "Kaj hočeta, da vama storim?" 37 Rekla sta mu: "Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici." 38 Jezus jima je dejal: "Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?" 39 Rekla sta mu: "Moreva." In Jezus jima je dejal: "Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; 40 dati, kdo bo sedèl na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno." 41 Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. 42 Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: "Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo.43 Med vami pa naj ne bo tako,
ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, 44 in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. 45 Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge." (Mr 10,35-45)
Svet okrog nas deluje po pravilih, ki si jih je sam ustvaril in ima svoja načela ter prioritete. V njem zmagujejo veliki, bogati, lepi in močni, o katerih nas vsak dan obveščajo mediji, s čimer jih delajo večje, kot so v resnici. Spomnimo se le vseh vplivnic in vplivnikov, s katerimi nas pitajo. Toda v Božjem kraljestvu so te in podobne prioritete postavljene na glavo in ves ta vplivniški larifari ni v Božjih očeh nič drugega kot navadne smeti. O tem, kako izbira Bog, nam pripoveduje tudi zgornji odlomek iz Svetega pisma.
Opis zgornjega dogodka najdemo tudi pri evangelistu Mateju v Mt 20, 20-28, ki je v prvem delu malo natančnejši, saj nam pove, da Jakob in Janez nista sama pristopila h Gospodu, temveč je bila z njima tudi njuna mati, ki se je pozanimala, če bi bilo možno, da bi njena sinova zasedla najimenitnejši mesti v Božjem kraljestvu. Nato se je Jezus obrnil k njima z vprašanjem, če moreta piti kelih, ki ga on pije in biti krščena s krstom, s katerim bo on krščen (cf. Mr 10,38). Izraz kelih ali čaša v stari zavezi po navadi označuje trpljenje (cf. Ps 75,9. Iz 51,17. Jer 25,15.16). Ko pravi Gospod: "Moj kelih," misli s tem na kelih Božje jeze, ki ga bo kmalu moral on sam izpiti, torej jima ni napovedal najboljšega možnega življenja na tem svetu, ampak poistovetenje s svojim Učiteljem v trpljenju. Izraz krst je v tem odlomku prispodoba za smrtno obsodbo, ki mu je grozila, a je obenem vsebovala upanje na srečen izhod. O tem upanju je pozneje pisal apostol Pavel: "S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih. Skupaj z njim je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe." (Kol 2,12.13) Jezus jima je nato obljubil, da bosta sicer imela čast poistovetiti se z njim v njegovem trpljenju, da pa je nekdo drugi, ki je že pred stvarjenjem sveta izdelal "sedežni red", ki velja v nebeškem kraljestvu. V Mt 20,23 izvemo, da je ta oseba Bog Oče. On je tisti, ki izvoli, oziroma, kot pravi Pavel: "Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni." (Ef 1,3.4a) Nismo torej mi tisti, ki bi o čemer koli odločali, ampak Bog.
Ljudje smo zelo nagnjeni k moraliziranju in zgražanju nad tistimi nesrečniki, ki ga kaj polomijo. Apostoli, kolegi Jakoba in Janeza, niso bili glede tega prav nič drugačni. Najbrž so bili ljubosumni na Zebedejeva sinova, ki sta si poskušala priboriti prvi mesti v kraljestvu, nato pa so jima privoščili, ker je njun (in seveda materin) načrt propadel. Šlo je za podoben primer, kot v Mr 9,34, kjer so se prepirali, kdo od njih je največji v nebeškem kraljestvu. Celo pri zadnji večerji so pogrevali to temo (cf. Lk 22, 24-30). Toda Jezus, ki je vedel, kaj je v človeku (cf. Jn 2,25), ni moraliziral, ampak je rekel, da velja v Božjem kraljestvu drugačno pravilo prednosti: kdor je najvišji, mora biti kot strežnik. Najvišja funkcija v Božjem kraljestvu je služenje. Zvezdništvo nima pri Bogu nobene cene. Tisti, ki so v cerkvi najvišje postavljeni, ne smejo biti gospodovalci, ampak služabniki. To ni preprosto, kajti od višine se še preveč rado zvrti in mnogim se je že zvrtelo. Sadovi semena, ki je bilo zgodaj zasejano, so eskalirali v konstantinovski dobi in potem še bolj in bolj. Spomnimo se samo na vse tiste knezoškofe, "njihove svetosti", eminence in podobno. Ostati služabnik in biti na vrhu je mogoče le po milosti.
Jezus prišel na ta svet kot zadnji služabnik, bil je sodno umorjen zaradi naših prestopkov in je vstal zaradi našega opravičenja. Prišel je služit grešnikom, da bi mogli grešniki služiti drugim grešnikom. V tem je vsa stvar. Zato še zdaleč niso brez smisla Luthrove besede, ki jih je izrekel pred smrtjo: "Berači smo. In to je res." Pred Bogom res nismo nič kaj več, toda v Kristusu imamo vse. Bogu hvala za to!
Opis zgornjega dogodka najdemo tudi pri evangelistu Mateju v Mt 20, 20-28, ki je v prvem delu malo natančnejši, saj nam pove, da Jakob in Janez nista sama pristopila h Gospodu, temveč je bila z njima tudi njuna mati, ki se je pozanimala, če bi bilo možno, da bi njena sinova zasedla najimenitnejši mesti v Božjem kraljestvu. Nato se je Jezus obrnil k njima z vprašanjem, če moreta piti kelih, ki ga on pije in biti krščena s krstom, s katerim bo on krščen (cf. Mr 10,38). Izraz kelih ali čaša v stari zavezi po navadi označuje trpljenje (cf. Ps 75,9. Iz 51,17. Jer 25,15.16). Ko pravi Gospod: "Moj kelih," misli s tem na kelih Božje jeze, ki ga bo kmalu moral on sam izpiti, torej jima ni napovedal najboljšega možnega življenja na tem svetu, ampak poistovetenje s svojim Učiteljem v trpljenju. Izraz krst je v tem odlomku prispodoba za smrtno obsodbo, ki mu je grozila, a je obenem vsebovala upanje na srečen izhod. O tem upanju je pozneje pisal apostol Pavel: "S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih. Skupaj z njim je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe." (Kol 2,12.13) Jezus jima je nato obljubil, da bosta sicer imela čast poistovetiti se z njim v njegovem trpljenju, da pa je nekdo drugi, ki je že pred stvarjenjem sveta izdelal "sedežni red", ki velja v nebeškem kraljestvu. V Mt 20,23 izvemo, da je ta oseba Bog Oče. On je tisti, ki izvoli, oziroma, kot pravi Pavel: "Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni." (Ef 1,3.4a) Nismo torej mi tisti, ki bi o čemer koli odločali, ampak Bog.
Ljudje smo zelo nagnjeni k moraliziranju in zgražanju nad tistimi nesrečniki, ki ga kaj polomijo. Apostoli, kolegi Jakoba in Janeza, niso bili glede tega prav nič drugačni. Najbrž so bili ljubosumni na Zebedejeva sinova, ki sta si poskušala priboriti prvi mesti v kraljestvu, nato pa so jima privoščili, ker je njun (in seveda materin) načrt propadel. Šlo je za podoben primer, kot v Mr 9,34, kjer so se prepirali, kdo od njih je največji v nebeškem kraljestvu. Celo pri zadnji večerji so pogrevali to temo (cf. Lk 22, 24-30). Toda Jezus, ki je vedel, kaj je v človeku (cf. Jn 2,25), ni moraliziral, ampak je rekel, da velja v Božjem kraljestvu drugačno pravilo prednosti: kdor je najvišji, mora biti kot strežnik. Najvišja funkcija v Božjem kraljestvu je služenje. Zvezdništvo nima pri Bogu nobene cene. Tisti, ki so v cerkvi najvišje postavljeni, ne smejo biti gospodovalci, ampak služabniki. To ni preprosto, kajti od višine se še preveč rado zvrti in mnogim se je že zvrtelo. Sadovi semena, ki je bilo zgodaj zasejano, so eskalirali v konstantinovski dobi in potem še bolj in bolj. Spomnimo se samo na vse tiste knezoškofe, "njihove svetosti", eminence in podobno. Ostati služabnik in biti na vrhu je mogoče le po milosti.
Jezus prišel na ta svet kot zadnji služabnik, bil je sodno umorjen zaradi naših prestopkov in je vstal zaradi našega opravičenja. Prišel je služit grešnikom, da bi mogli grešniki služiti drugim grešnikom. V tem je vsa stvar. Zato še zdaleč niso brez smisla Luthrove besede, ki jih je izrekel pred smrtjo: "Berači smo. In to je res." Pred Bogom res nismo nič kaj več, toda v Kristusu imamo vse. Bogu hvala za to!
Ni komentarjev:
Objavite komentar