Marija evangelijev

In Marija 

je rekla:

"Moja duša poveličuje Gospoda

 in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,

 kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

 kajti velike reči mi je storil Mogočni

in njegovo ime je sveto."

                  (Lk 1,46-49)

Te besede je izrekla Marija v znamenitem Magnifikatu, ko je obiskala svojo sorodnico Elizabeto. O tem dogodku govori Luka v svojem evangeliju (Lk 1,48b.49a). Poglejmo si, kako se je ta Marijin izpolnil in koliko ga  danes mi  izpolnjujemo.

Danes nekateri preko vseh mer pretiravajo z njenim izpolnjevanjem (pravijo, da o Mariji ni nikoli dovolj govorjenja), drugi pa se na vse kriplje  trudijo, tako je vsaj videti,  da bi se ta napoved uresničila v čim manjši meri. Gotovo ste uganili, da sodijo v prvo skupino rimski katoličani, pravoslavni in še nekateri, v drugo pa protestanti. Od rimskih katoličanov sem nekajkrat slišal, da protestanti zaničujemo Marijo, ali nekaj podobnega. S tem se nikakor ne morem strinjati, je pa res, da nanjo skorajda gledamo kot na nekakšno Pepelko, ne nekoga, s katerim si ne znamo čisto pomagati in da nam ni  jasno, kaj naj bi z njo počeli.

Po mojem je glavni razlog za tak odnos v pretiranem strahu, da ne bi tudi mi zapadli v zmoto dejanskega pobožanstvenja matere našega Boga in Odrešenika, zaradi česar obravnavamo Marijin primer na način, ki pravi, da je boljše ne uporabljati kot napak uporabljati. Toda to ni prav. Zdravilo za napačno uporabo ni neuporaba, ampak pravilna uporaba. To moramo prenesti tudi na naš primer. Na mestu hladne ignorance bi moral prevladati bolj prijazen odnos do Marije.

Ona je od Boga izvoljena, ki ji je angel oznanil: "Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. " (Lk 1,30.31) Njo je Bog v naprej določil za zemeljsko mater svojemu Sinu Jezusu Kristusu. V tem je ta milost.  Pravzaprav gre za enkratno milost, katere je bila v zgodovini odrešenja deležna edino Marija. Marija torej ni neka popolnoma postranska oseba, ampak ima pomembno vlogo v odrešenjski zgodovini. Glede na to, da se v cerkvi pridiga o Abrahamu, Mojzesu, Davidu in drugih biblijskih junakih vere, je prav, da se pridiga tudi o njej, saj gre za zelo pomembno svetopisemsko osebo. Res je, da o njej Pismo ne govori preveč obširno, ampak tisto, malo kar nam pove, je zelo močno.

O čem bi lahko pripovedovali, če bi govorili o Mariji? Najprej kot o velikem zgledu vere. Elizabeta je o njej dejala: "Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45) Na svatbi v galilejski Kani je Marija, ko je zmanjkalo vina, pristopila k Jezusu, rekoč: "Vina nimajo." (Jn 2,4) Vedela je, da jim lahko njen Sin pomaga iz zagate. Ni prosila neposredno, naj nekaj stori, ampak po žensko, indirektno. Jezusu materina prošnja ni bila prav nič všeč, še več, nad njo je celo negodoval, a Marijina vera ni bila omajana, temveč je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5) In so storili, on pa tudi (prim. Jn 2,7-11).  To je pravzaprav njena edina zahteva, ki jo je zabeležil kateri od novozaveznih bibličnih piscev. 

Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in se nikoli ni prerivala v ospredje. V Svetem pismu najdemo primer, kjer pravi, da Marija in Jožef "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51)

Tretja zgledna lastnost je bila Marijina vztrajnost. Marija je vztrajala s svojim Sinom vse do njegove sramotne smrtni na križu, kjer so ga pokončali kot kakšnega terorista, če se izrazim v sodobnem žargonu. V času, ko so se apostoli, razen Janeza poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še mnogočem. Ko smo ravno pri prizoru pod križem, moram poudariti, da v naslednjem odlomku ne vidim dokaza, da bi dal Jezus Marijo nam za mater: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Tak "dokaz" Marijinega razširjenega materinstva uporabljajo rimski katoličani. Če se natančno poglobimo v besedilo, je Jezus izročil svojo mater v oskrbo najljubšemu učencu. Torej je zanjo poskrbel, ker  v tistem trenutku najbrž ni bilo nikogar v sorodstvu, ki bi bil to pripravljen storiti.

Seveda zavračamo  rimski dogmi o brezmadežnem spočetju, ki jo je razglasil Pij IX. leta 1854 in vnebovzetja, ki jo je razglasil Pij XII. leta 1950, o čemer Sveto pismo vztrajno molči. Prva dogma govori o tem, da naj bi bila Marija vse od trenutka, ko je bila spočeta, obvarovana izvirnega greha. Toda ravno v odlomku iz njenega Magnifikata je sama priznala, da je Bog njen Odrešenik. Marija je torej potrebovala Odrešenika. Kljub vsemu imamo  v protestantskih krogih dosti razlogov, da se  bolj posvetimo Jezusovi materi in njenemu zgledu. Ona nam, kot sem že zgoraj zapisal,  naroča: "Kar koli vam [Jezus, op. Diz.] reče, storite." (Jn 2,5) Njen Sin, naš Gospod pa nam govori: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (Jn 6,29b) In ta vera rešuje, ker Jezus rešuje.

Marija evangelija nas torej ne usmerja k sebi, ampak k Jezusu, kajti ne rešuje nas ona, ampak njen Sin. To je naša pristna, evangeljska Marija.