Če Božji otrok greši

Božji otrok ne more biti srečen, če greši. Ne pravim, da ne more grešiti, niti da ne more grešiti nekaj časa. Mislim takega, ki se oddalji. Toda tisti, ki se oddalji, ni srečen. Tak je najbolj nesrečno bitje na svetu. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Temelj našega opravičenja

Temelj našega opravičenja je Kristusova pravičnost, njegovo zasluženje. 

- R. C. Sproul

Skozi križ

Vsi skupaj postanite moji posnemovalci, bratje, in se ozirajte po tistih, ki živijo po zgledu, kakršnega imate v nas. 18 Mnogi namreč živijo – večkrat sem vam jih že omenil, zdaj pa jih omenjam jokaje – kot sovražniki Kristusovega križa. 19 Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari. 20 Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. 21 Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva.

(Flp 3,17-21) 

Na začetku zgornjega odlomka  (Flp 3,17) spodbuja apostol Pavel  Filipljane in posledično vse kristjane, naj živimo po njegovem zgledu in po zgledu drugih zrelih kristjanov. Njegov namen ni bil, da bi usmeril vso pozornost nase, saj je še nekaj vrstic nazaj napisal: "Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus," (Flp 3,12) kjer je razločno povedal, da ni popoln. Pavel nas je torej hotel spodbuditi,  naj se mu pridružimo v radikalni predanosti Jezusu Kristusu. 

V nadaljevanju (vv. 18 in 19) omenja tiste, ki živijo kot sovražniki Kristusovega križa. Le kdo so ti? Mnogi menijo, da je mislil ljudi iz sveta, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu, recimo taki, ki  propagirajo grešne spolne prakse, splav, transspolnost in zastrupljanje bolnih starih in odvečnih.  Toda vsi ti, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu ter širijo tovrstne ideje in prakse, ali tisti, ki  počnejo še kaj hujšega, niso del Kristusove cerkve. V našem odlomku imamo namreč opraviti z ljudmi, ki so pripadali vidni cerkvi in bi celo nasprotovali  prej naštetim dejanjem. 

 

Osnovni problem cerkve torej niso tisti zunaj, ampak tisti znotraj. Pavla sicer niso motili ljudje, ki so oznanjevali Kristusa s slabim namenom, saj pravi: "Nekateri sicer oznanjajo Kristusa tudi iz zavisti in iz tekmovalnosti, 

nekateri pa tudi z dobrim namenom.  Ti delajo to iz ljubezni, saj vedo, da sem bil določen za obrambo evangelija, oni pa oznanjajo Kristusa iz stremuštva in ne iz čistega namena, ker mislijo, da s tem povečujejo bridkost mojih verig.  A kaj za to! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus. To mi je v veselje in mi tudi bo v veselje." (Flp 1, 15-18)  Niti najmanj ga ni zanimal motiv, ki je posameznike vodil pri oznanjevanju evangelija, četudi ni bil čist in pošten. Glavno mu je bilo to, da se je oznanjal evangelij!

 Pravi problem v cerkvi so bili in so še vedno tisti, ki zanikajo moč Kristusovega križa in  namesto tega poudarjajo pomen postave. Toda nihče se ne odreši po spolnjevanju postave ali katerih koli zapovedi in prepovedi, ampak po Jezusovem, na križu dovršenem delu:  "Skupaj z njim [Kristusom, op. Diz.] je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ." (Kol 2, 13.14) V cerkev so se namreč  vtihotapili posamezniki, ki so rekli: "Na začetku se res odrešimo po veri, potem pa je treba izpolnjevati postavo, potrebna je obreza in vse ostalo." V današnji cerkvi nam seveda nihče ne bo rekel, da se moramo obrezati, nam bo pa naštel kup zapovedi in prepovedi, ki da jih moramo izpolnjevati, da bi se odrešili, kar ni spet čisto nič drugega kot postava. Zraven  bodo  morda še dodali, da moramo živeti popolno življenje, kar ni pravzaprav nič drugega kot aroganca. O takih pravi Pavel, da so v bistvu pozemski in sami sebi bog, njihov konec pa je pogubljenje. Popolno življenje na zemlji je stvar znanstvene fantastike in ga bomo deležni šele v nebesih. 

Jezus Kristus nam je s svojo smrtjo na golgotskem križu prislužil popolno odpuščanje grehov. Postava je sicer dobra, ima pa to neprijetno lastnost, da nas obtožuje. Evangelij je tisti, ki opravičuje. opravičuje. Po njem, oziroma po Kristusu, smo že tukaj in zdaj deležni predokusa večnosti, tiste večnost, v kateri bo Gospod Jezus preobrazil naša telesa, da bodo podobna njegovemu poveličanemu telesu. Pot k nebeški domovini vodi skozi Jezusov križ, ne skozi moj ali kateri koli drugi križ.  Njemu pripada vsa slava na veke.

Bog je z nami

Ne obstaja nobena obljuba, da nam bo Bog v tem življenju odvzel vse naše preizkušnje in trpljenje. Obljubljeno nam je le, da je On z nami, tudi če gremo  skozi dolino smrtne sence. On vam bo tudi dal zmožnost, da boste zdržali.

~ Michael Horton

Trubar na temo Solus Christus

Te in druge Jezusove besede in vsa njegova dejanja,  ko je postal človek, se dal obrezati, njegov krst, post, njegova velika znamenja, njegovo trpljenje,  smrt, vstajenje, odhod v nebesa, dar Svetega Duha, kažejo,  da se ne bi mogli  osvoboditi greha, Božje jeze, smrti  in pekla drugače, kakor samo  po zasluženju  in veri v Jezusa Kristusa.

~ Primož Trubar

 Iz: P. Trubar, Katekizem (1550) v sodobni slovenščini. Slovenj Gradec, Združenje Trubarjev forum 2009. S. 99.

Učinek evangelija

Evangelij je dosti več kot to, kako biti odrešen in priti v nebesa. Evangelij se nanaša na Kristusovo delo, ki prežema vse aspekte našega življenja.  

~ Voddie Baucham

John Newton o svojih pridigah

Glavna poanta mojih pridig je, da zlomim trdo srce in ozdravim zlomljeno. 

~ John Newton

Job je v nasprotju z "evangelijem" prosperitete

Joyce Mayer pravi: "Če ubogaš Boga, se ti bo dobro godilo." Naše blagostanje na tem svetu naj bi bilo torej odvisno od naše poslušnosti. Pravični Job jo demantira, ko pravi: "Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal, kadar vzamem za mero večer, naveličan prehitevam čas do mraka. Moje telo je obdano s črvi in prsteno skorjo, moja koža se grbanči in razpada."  (Job 7,4.5) Oznanjevalci lažnivega evangelija prosperitete so krivi preroki. 

Ko smrt postane politikum

Pred nami je 23. november, dan, na katerega se v naši državi  spominjamo generala Rudolfa Maistra in borcev za severno mejo. Letošnji 23. november pa bo  malo drugačen, ker se bomo na ta dan odločali o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kar je evfemistični izraz za evtanazijo težko bolnih in trpečih. Kolikor spremljam zadevo, je večina zdravstvene stroke proti, proti so tudi predstavniki nekaterih verskih skupnosti in velik del javnosti. Kolikšen je ta del, je težko reči, ker  tovrstne ankete pri nas niso najbolj zanesljive.  17. člen Ustave Republike Slovenije pravi (moj poudarek): "Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni." Ustava nič ne govori o tem, da bi bila tudi pravica do smrti nedotakljiva. Smrt pride sama po sebi, ne da bi jo kdo klical. 

Tukaj gre za globoko etično vprašanje. Že starogrški poganski (sic!) zdravnik Hipokrat, avtor slavne zdravniške prisege, je nasprotoval dajanju strupa bolniku, četudi bi le-ta prosil zanj. To načelo je nekako veljalo do 20. stoletja. Prvi, ki so ga prekršili, so bili nemški nacisti z akcijo T-4, pri kateri je šlo za  neprostovoljno usmrtitev do 300.000 neozdravljivo bolnih, invalidov, duševnih bolnikov, psihično prizadetih itn. Temu so rekli Gnadentod (milostna smrt). Celo v komunističnih režimih se niso odločili za kaj takega, so pa začeli na začetku 21. stoletja sprejemati tovrstno zakonodajo v naprednjaških zahodnih državah, začenši z Nizozemsko. Beremo pa lahko, da prihaja tudi v državah, ki jih imamo za vzorne (Nizozemska, Kanada) do zlorab, ki nikakor ne bi bile tuje tudi našemu balkanskemu okolju.  

V zgodovini so tudi poznali nekakšno vrsto evtanazije. Pri Grkih in Rimljanih je bilo v navadi izpostavljanje nezaželenih novorojenčkov. Špartanci so take celo metali v prepad. Izpostavljenega otroka je potem lahko kdo posvojil, ali pa je nesrečno dete umrlo. Pri Inuitih je bila navada, da so stari, ki so se imeli za odvečne, v primeru lakote ob hudih zimah, odšli nekam proč v sneg in tam zmrznili, s čimer so mlajšim omogočili lažje preživetje. Torej niso naši naprednjakarji, ki se imajo za moralno večvredne od nas zahojenih starokopitnežev, pogruntali nič novega. Znani univerzitetni profesor celo razpreda, kako je evtanazija cenejša od zdravljenja. Ja, povejmo, bolnik je strošek. 

Omenil sem že, da je več verskih skupnosti v Sloveniji nasprotuje zakonu.  Predstavniki nekaterih so podpisali izjavo, v kateri spodbujajo svoje ude, naj se udeležijo referenduma "da bomo kot skupnost jasno povedali, da bolnim in ranljivim ne ponujamo smrti, ampak pomoč, bližino in spoštovanje do življenja." Pri naprednjakih je to povzročilo hud vik in krik, pri čemer je največ "pokasirala" RKC, ker je pač največja, češ, kaj pa ločitev cerkve od države. Verske skupnosti  pač vedno izražajo svoja mnenja glede etičnih vprašanj, zlasti, ko oblast spremeni neko etično zadevo v politikum,  da jo torej politizira. Versko skupnost tvorijo njeni pripadniki.  Pripadniki verskih skupnosti v Sloveniji so povečini tudi državljani Slovenije. Kako izločiti pripadnika verske skupnosti iz državljana, to je tu vprašanje. Komunisti so to vprašanje rešili enostavno tako, da so vernim ljudem onemogočili dostop do določenih služb in funkcij.  Ker pa se gredo današnji politiki človekove pravice (kot da so jih oni iznašli), je to malo težji problem, oziroma misija nemogoče. Za kristjana pač velja pravilo: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) 

Nekje na Facebooku me je neka oseba vprašala v slogu, "kakšen bog je to, ki dopušča trpljenje". Vprašanje seveda ni enostavno. Na to temo se je že pred tisočletji spraševal trpeči Job in ni dobil nobenega jasnega odgovora. Edini ustrezen odgovor je naš Gospod Jezus Kristus, učlovečeni Bog, ki je šel sam skozi neznosno trpljenje, zatorej:  "Uprimo oči v Jezusa, začetnika 

in dopolnitelja vere. On je zaradi 

veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12,2)  In pomagajmo, da smrt ne postane politikum!

Spodbuda iz ječe

Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadar koli se vas spominjam, 4 in v sleherni svoji molitvi zmeraj z veseljem molim za vas vse 5 zaradi vašega občestva v evangeliju od prvega dne do zdaj. 6 Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa. 7 Prav je, da tako mislim o vas vseh, ker vas nosim v srcu, saj ste vsi z menoj deležni milosti, tako v mojih verigah kakor pri obrambi in utrjevanju evangelija. 8 Kajti Bog mi je priča, kako hrepenim po vas vseh v ljubezni Kristusa Jezusa. 9 Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju, 10 da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan, 11 izpolnjeni s sadom pravičnosti, po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo Božjo.

(Flp 1,3-11) 

Apostol Pavel je Pismo Filipljanom napisal iz zapora v Rimu. Lahko si predstavljamo, da so bile okoliščine, v katerih se je nahajal  vse prej kot rožnate. Rimske ječe se po svojem (ne)udobju niti zdaleč niso mogle primerjati  s sodobnimi zapori v naši državi ali drugod po državah, kjer so upoštevane človekove pravice.

Kljub temu iz zgornjega odlomka ne veje niti trohica zagrenjenosti ali slabe volje, ampak veselje, ljubezen in skrb za cerkev v Filipih. Glede na stanje, v katerem se je apostol Pavel nahajal, bi človek pričakoval, da bo molil predvsem zase, da bi ga Bog kakorkoli osvobodil iz zapora, toda on je molil za druge in jih "nosil v srcu" (cf.  1,7).  Molil pa je, naj tudi ljubezen med svetimi v Filipih čim bolj napreduje. Bržkone je izvedel, da se je v cerkvi v Filipih pojavil kakšen problem, da se je torej medsebojna bratska ljubezen med vernimi ohladila. Kakorkoli, Pavel v svojem pismu ne preti svetim, ampak jih bratsko spodbuja k boljšemu ravnanju. Apostol Janez je nekje zapisal: "Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj."  (Jn 4,11) Logika medsebojne bratske ljubezni se poraja iz Božji ljubezni. Današnji svet nam ponuja in vsiljuje kot ljubezen ponaredke vseh vrst, celo zastrupljanje bolnih, starih in nemočnih. Pravijo, da je to napredno, mi pa smo menda nazadnjaški, ker da se držimo nekih pravil iz knjige iz bronaste dobe. Pri tem seveda nočejo vedeti, da so se takšne in podobne "napredne" stvari dogajale že v predkrščanskih kulturah, tudi v bronasti dobi. 

Ker je Bog toliko storil za nas, je logična posledica, da tudi mi   izkazujemo  ljubezen do bratov in sester v Kristusu. To vsekakor ni vedno lahko, saj smo vsi skupaj v bistvu še vedno grešniki, toda Bog je večji od naših ovir, problemov in grehov. Tudi Pavel se je zavedal ovir in težav, in ravno zato  je molil za Filipljane ter jih v molitvi izročil Božji skrbi. Zatorej je prav, da ga tudi v tem posnemamo in molimo za brate in sestre v njihovih potrebah, stiskah in težavah.

Hrana vere

Preizkušnje, težave in občasni porazi, vse to je hrana za vero. 

~ George Müller

Dvomite, da vas ima Bog rad?

V luči križa je največja žalitev, s  katero lahko  razžalite Boga, dvom v njegovo ljubezen do vas. 

~ J. C. Ryle

Zakaj hrumijo narodi? (Ps 2,1)

Predstavljajte si, da se razburjate zaradi nekoga, ki trdi, da je Bog,  v katerega ne verjamete, rekel v knjigi, ki je ne berete, da boste prišli, v kolikor se ne spreobrnete od svojega greha, za katerega se ne menite, na kraj, za katerega mislite, da ne obstaja. 

~ Ben Davis

Da ne bi preveč pričakovali...

Kristusovi učenci ne morejo  pričakovati  od sveta lepše obravnave, kot je je bil deležen njihov Učitelj. 

~ Matthew Henry

 

Ali se spomnite...

Ali se spomnite, kdaj je Savel sprejel Jezusa v svoje srce?  Tudi jaz se ne spominjam. 

Avtor:  N. N. 

Res, kaj pomaga?

Kaj pomaga cerkvi, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa zapravi? 

~ Magnus Persson

Živo upanje

Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, 4 za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, 5 katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. 6 Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, 7 da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. 8 Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, 9 ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš. 

10 To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. 11 Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju. 12 Njim je bilo razodeto, da niso služili sebi, ampak vam, v tem, kar so vam zdaj sporočili tisti, ki so vam po Svetem Duhu, poslanem iz nebes, oznanili evangelij. In to so stvari, v katere želijo pogledati angeli.

 (1Pt 1,3-12)

Vsi tisti, ki so postavili svoje zaupanje v Kristusa, slavijo Boga zaradi odrešenja, ki ga je On obljubil in živijo na temelju omenjenega odrešenja svoje vsakdanje življenje. 

Apostol Peter začenja pričujoči odlomek s slavljenjem Boga, ki je dal vernim novo življenje in jim zagotavlja prihodnjo slavo. Odrešenje je v celoti Božji dar, ki prihaja v nas od zunaj, od Boga.  Bog je obenem iniciator in izvajalec posameznikovega odrešenja. Peter povezuje kristjanov preporod s Kristusovim vstajenjem od mrtvih, saj smo po njem prerojeni za živo upanje. Upanje v bibličnem kontekstu ne pomeni nekih nejasnih  želja, ampak zaupno pričakovanje prihodnjega blagoslova, ki je utemeljeno na dejstvih in Božjih obljubah (cf. 1Pt 1,3). Kristusovo vstajenje je dejstvo, in Božje obljube so zanesljive. To upanje je v nadaljevanju opisano kot dediščina. Ta izraz pomeni v Stari zavezi obljubljeno deželo, namenjeno izraelskemu ljudstvu. Ta dediščina v Stari zavezi pa je le  predpodoba večje in neveneče, oziroma nepropadljive dediščine, ki je za verne pripravljena v nebesih (cf. ibid. v. 4). Odrešitev (cf.v.5)  je v tem kontekstu opis dediščine in upanja iz predhodnih vrstic. Peter usmerja misli vernih k tistemu, kar se bo razodelo v poslednjem času. Verni bodo zagotovo dosegli odrešitev, saj jih bo Bog s svojo močjo varoval, da bodo do konca vztrajali v veri. 

V nadaljevanju (cf. vv. 6-7) Peter ne skriva dejstva, da bo veselje, ki ga uživajo kristjani zavoljo odrešenja, pomešano s preizkušnjami. Kakor uporabljajo ljudje ogenj, da prečistijo žlahtne kovine, tako uporablja Bog preizkušnje, da se izkaže pristna vera.  Toda preizkušnje so začasne in se ne morejo primerjati s prihodnjo slavo v večnosti, ki je končni cilj preizkušenj. 

Veselje (cf. vv. 8-9) pa nam ni namenjeno le v prihodnosti, v kateri se bo Jezus jasno in popolnoma razodel kot Odrešenik vernih, ampak smo ga kristjani deležni že tukaj in zdaj. Že tukaj namreč verujemo v Gospoda, ga ljubimo in se v njem veselimo v neizrekljivem in poveličanem veselju. Torej že na tem svetu v veliki meri uživamo predokus odrešenja, ki bo doživelo svoj končni finale ob Gospodovem drugem prihodu. 

Starozavezni preroki (cf. vv. 10-11) sicer niso razločno videli tega, o čemer so prerokovali, a so kljub temu napovedali Kristusovo trpljenje in poveličanje. Pri njihovem delu jih je navdihoval Sveti Duh in govoril skozi  nje.

Kristjani smo prejeli osupljive blagoslove, saj starozavezni preroki niso služili sebi, ampak nam, novozaveznim vernikom (cf. v. 12). Celo angeli bi radi v polnosti razumeli te stvari, kot so bile dovršene. Mi smo tisti, ki nam je bil jasno in v polnosti oznanjen evangelij odrešenja.  Evangelij pa nam pravi, da je bil Jezus Kristus predan v smrt za naše grehe in je s svojim vstajenjem dokazal, da je popoln Odrešenik, po katerem prejme grešnik popolno opravičenje.

Njemu slava na veke!

Veroizpovedni obrazci

 Veroizpovedni obrazci niso prisilni jopiči, ampak varnostne  ograje, ki nas zadržujejo na varnem.

~ Stephen Nichols

Božja ljubezen

 

Nobeno brezno ni tako globoko, da ne bi bila Božja ljubezen še globlja. 

~ Corrie ten Boom

Nujnost oznanjevanja

Ljudem mora biti oznanjen evangelij, a ne kakor izvoljenim ali zavrženim, ampak kot grešnikom, ki vsi potrebujejo odrešenje. 

~ Herman Bavinck

Luther o proučevanju Svetega pisma

Svojo Biblijo proučujem tako, kot bi pobiral jabolka. Najprej potresem deblo, da padejo tista najbolj zrela. Nato potresem vsako glavno vejo, in ko sem potresel glavne veje, potresem še stranske veje in  vejice. Na koncu pogledam pod sleherni list.  

~ Martin Luther

 

Ob poglobitvi v Kristusov rodovnik

Pijani Lot je naredil svojo hčer nosečo, tako da je rodila Moaba,  čigar potomka je Ruta, ki je bila praprababica Davida, ki je umoril Batšebinega moža in z njo dobil Salomona, ki je Jeruzalem napolnil  z malikovalstvom.

Kristusov rodovnik nam oznanja  njegovo voljo, da odreši celo najbolj disfunkcionalne družine. 

~ Chad Bird

Solus Christus - samo Kristus

Kdor koli ni zadovoljen samo s Kristusom, ta posega za nečim, kar je onkraj absolutne popolnosti. 

~ Jean Calvin

O pametni izrabi časa

Skrbno torej pazíte, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. 16 Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. 17 Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. 18 In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: 19 nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. 20 V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.    (Ef 5,15-20)

Dejstvo, da je treba modro in skrbno izrabljati čas, ni nekaj, kar bi vedel  in poznal le apostol Pavel, ki je to položil na srce cerkvi v Efezu in posledično kristjanom do današnjega dne vseh časov in krajev. Vse pogosteje  slišimo izrek, ki pravi: "Čas je denar." Toda Pavel ne misli časa v enakem smislu, kot si ga zamišljajo poslovni ljudje. Poslovni ljudje racionalno izrabljajo čas, da bi več zaslužili. Tudi nespametni bogataš iz Jezusove prilike v Lk 12, 16-21, si je pridobil lepo premoženje, toda "Bog [...] mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?'" (Lk 16,20)

Za Pavla pa je racionalna izraba časa, ki ga preživljamo na tem svetu, predvsem življenje v skladu z Božjo voljo. Pa ne le časa, ampak tudi denarnih sredstev in vsega ostalega. Ko odsvetuje opijanje z vinom, ne misli, kot trdijo legalisti vseh vrst, da kristjan sploh ne bi smel piti vina, ampak, naj  ne pijančujemo. Kristjanovo življenje naj poteka v slavljenju in zahvaljevanju. Morda nam včasih ni do slavljenja in zahvaljevanja, ker nas pestijo stiske ali težave "hudih dni", v katerih živimo. Toda slavljenje in zahvaljevanje postavita naše stiske in težave v drugačno luč. Res je  sicer, da jih ponavadi ne odpravita, toda dasta nam moč, da jih laže prebredemo, pa še Bogu, ki nas je odrešil po našem Gospodu Jezusu Kristusu, damo zraven slavo, čast in hvalo. Življenja, polnega čemernega životarjenja, zagrenjenosti, godrnjanja in tarnanja pač ni lahko prenašati. Mnogi žal živijo ravno tako življenje. Toda, Bogu hvala, ker je poslal svojega Sina, da je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Dr. Martyn Lloyd-Jones je nekoč zapisal: 

Če dajemo vtis, da je glavni učinek  krščanstva ta, da nas naredi bedne, potem ni čudno, da se  devetdeset procentov ljudi nahaja zunaj krščanske cerkve. "Glej jih, bedne kristjane," pravijo. In dodajo, da imajo življenje, veselje in polnost. Nas kristjane je lahko sram. Toda ne gre le za vprašanje sramu. Kakšna strašna odgovornost je na nas, če na tak način krivo predstavljamo evangelij veličastva blaženega Boga (1Tim 1,11).  Pred vsemi ljudmi bi morali izpričevati, da prekipevamo od polnosti. Predstavljati bi morali resničnost psalmistovih besed: "Moj kelih je zvrhan."  (Ps 23,5)*

Sam naš Gospod Jezus Kristus pravi: "Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju," (Jn 10, 10b) na drugem mestu pa pravi: "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje." (Jn 5,24)  Njemu bodi skupaj z Očetom in Svetim Duhom slava na veke!

* Ekumenska izdaja 1974 

Vsi sveti

Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje.  In vpili so z močnim glasom: "Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu." (Raz 7,9.10)

Pred nami je še en praznični dan, s civilne strani poimenovan dan spomina na mrtve, v cerkvenih koledarjih pa piše, da gre za praznik vseh svetih. 

Zdaj pa preidimo k definiciji, kdo so sploh sveti, oziroma svetniki in svetnice. Tu prihaja do razkoraka med Biblijo in našim običajnim, vsakdanjim žargonom, ki je ostanek predreformacijske, oziroma nereformirane cerkve. V bibličnem jeziku so sveti vsi kristjani, torej ne le pokojni. Apostol Pavel, ki je v svojem prvem pismu Korinčanom močno grajal zlorabe, nered in hude prestopke, ki so se dogajali v tamkajšnji cerkvi, toda verne, vsemu omenjenemu navkljub, imenuje sveti. Sveto je po definiciji nekaj, kar je izvzeto iz vsakdanje rabe in namenjeno (posvečeno) za poseben namen. Enako je kristjan nekdo, ki sicer živi v svetu, a je hkrati posvečen Bogu. Zato bi za svete, ki so odšli s tega sveta, lahko bržkone bolj upravičeno rekli blaženi. Ampak pustimo to dlakocepljenje!

Pisec Pisma Hebrejcem se jim je posvetil v 11. in na začetku 12. poglavja svojega pisma. Govori  o dveh skupinah svetnikov. Glede prve pravi: "Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih. Ti so po veri premagovali kraljestva, ravnali pravično, prejeli obljube. Levom so gobce zaprli, silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju in v beg so pognali tuje trume." (Heb 11, 32-34) Ko omenja to skupino, govori o herojskih dejanjih in uspehih, ki so jih ti ljudje izvedli v moči vere. Ampak avtor se ne zaustavi pri tej skupini. Obstaja še druga skupina: "Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo. Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje. Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah." (Heb 11, 32-38) Gre za mučence, ki bili z gledišča zunanjega sveta poraženci, z Božjega pa zmagovalci. Preganjanje in mučeniška smrt  ne pomenita neuspeh. Tudi naš posvetni pesnik Cene Vipotnik je to vedel in v Pesmi svitanici napisal: "Kar je velikega, rodi trpljenje."

In kaj naj protestant počne s svetniki? Res je, da protestanti ne molimo k svetnikom. Razlog za to je ta, da Sveto pismo ne govori čisto nič o sredništvu svetnikov. Pravi namreč: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5) Če je eden, potem jih ni sto, tisoč ali več milijonov.  Trubarjev sodobnik Johannes Brenz je glede tega napisal naslednje:

Kaj pomeni zanašanje na priprošnjo svetnikov, kaže naslednja prilika: pri Bogu je tako kot pri knezu. Če hoče kdo pri knezu kaj doseči, si mora najprej pridobiti njegovo naklonjenost prek kanclerja ali maršala. Toda to priliko je Kristus sam zavrgel z jasnimi besedami: "Pri poganih kralji gospodujejo nad ljudmi in oblastniki pustijo, da jim pravijo Dobrotniki. Med vami pa ni tako, ampak največji med vami naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik" (Lk 22.25-26; prim. Mt 20, 25-26). Nobenega kanclerja ne potrebujemo pri Bogu, razen edinole našega Gospoda Kristusa, ki nam je že s svojo smrtjo Boga pridobil za prijatelja, tako da kadarkoli lahko brez strahu in pogumno stopimo predenj.*

Če je Jezus Kristus naš veliki zgled, so za nas sveti iz preteklih dni prikaz, dokaz in zgled bogoljubnega življenja. Pri tem naš pogled ni v prvi vrsti osrediščen nanje, ampak na Kristusa: "Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12, 1.2 SSP) Avtor Pisma Hebrejcem nas ne spodbuja, naj se osredotočamo na svetnike, ampak na Kristusa. Svetniki, ki že uživajo blaženost pa so naš zgled za uspešno življenje v Kristusu, ki se bo nadaljevalo z blaženim gledanjem.

*Johannes Brenz, Iz "Sermona o svetnikih", 1523. 2000 let krščanstva, Ilustrirana zgodovina Cerkve v barvah. Založba Mihelač, Ljubljana 1991. S. 478.