20/11/2026

Današnji pridigarji in Jezus

Če bi Jezus oznanjal isto sporočilo, kot ga oznanjajo današnji pridigarji, potem ne bi bil nikoli križan. 
~ Leonard Ravenhill

19/11/2026

Duhovna lenoba

 Krivim prerokom ne prinaša nobena stvar toliko sledilcev kot duhovna lenoba.
~ J. C. Ryle

18/11/2026

Mir z Bogom

 Ko Kristus,  naš Srednik,  plača ceno naših grehov in ko nas Bog proglasi za pravične v Kristusu, potem je vojne konec. 
~ R. C. Sproul


17/11/2026

Imeti ali ne imeti?

Dajmo, razčistimo nekaj! Bog ni proti temu, da poseduješ stvari. On je proti temu, da stvari posedujejo tebe.  
~ Voddie Baucham

16/11/2026

Spodbuda ob začetku tedna

Bogu se nikoli ne mudi. Pred njim ni rokov, katerih bi se moral držati. Zgolj to védenje bi moralo pomiriti našega duha in sprostiti naše živce. 
~ A. W. Tozer

15/11/2026

Začetek krščanstva v Evropi

Pavel in Sila v ječi. Ilustracijo je izdelala U.I. 
 Nekega dne smo šli k molitvi. Srečala nas je dekla, ki je imela duha jasnovidnosti in je z vedeževanjem prinašala precéj zaslužka svojim gospodarjem. 17 Pritekla je za Pavlom in za nami ter vpila: »Ti ljudje so služabniki Boga Najvišjega; oznanjajo vam pot odrešenja.« 18 To je počenjala več dni. Nazadnje se je Pavel naveličal, se obrnil in rekel duhu: »V imenu Jezusa Kristusa ti zapovedujem: pojdi iz nje!« In pri priči jo je duh zapustil. 19 Ko so njeni gospodarji videli, da jim je splahnelo upanje na dobiček, so prijeli Pavla in Sila ter ju odvlekli na trg pred mestne poglavarje. 20 Prignali so ju pred zastopnike oblasti in rekli: »Ta dva netita nemir v našem mestu. Juda sta 21 in širita običaje, ki jih mi kot Rimljani ne moremo sprejeti in ne smemo izpolnjevati.« 22 Tudi ljudstvo se je dvignilo proti njima. Rimska oblastnika sta jima strgala oblačila in ju velela pretepsti. 23 Ko so ju hudo pretepli, so ju vrgli v ječo, ječarju pa zabičali, naj skrbno pazi nanju. 24 Ječar je izpolnil ukaz in ju vrgel v najglobljo temnico, nogé pa jima je vklenil v klado.
25 Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in pela Bogu hvalnice, drugi jetniki pa so ju poslušali. 26 Iznenada pa je nastal silen potres, tako da se je ječa v temeljih zamajala; v hipu so se vsa vrata odprla in vsem jetnikom so odpadle verige. 27 Ječar se je prebudil. Ko je videl, da so vrata ječe odprta, je izdrl meč in se hotel ubiti; mislil je, da so mu jetniki pobegnili. 28 Pavel pa mu je zaklical z močnim glasom: »Nič žalega si ne stôri! Vsi smo še tukaj!« 29 Ječar je zahteval luč in planil noter. Trepetaje je padel pred Pavla in Sila, 30 nato ju je popeljal ven in vprašal: »Gospoda, kaj naj storim, da se rešim?« 31 Odgovorila sta mu: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« 32 Nato sta oznanila Gospodovo besedo njemu in vsem, ki so bili v njegovi hiši. 33 Vzel ju je s sabo še tisto nočno uro ter jima izpral rane; in pri priči se je dal krstiti z vso svojo družino. 34 Peljal ju je na svoj dom in ju povabil k mizi; in veselje je navdalo njega in vso njegovo hišo, ker so našli vero v Boga. 
35 Ko pa se je zdanilo, sta oblastnika poslala redarje z naročilom: »Osvobôdi tista človeka!« 
Apd 16,16-35a)

Filipi so bili v 1. stol. po Kr. pomembno mesto v rimski provinci Makedoniji in rimska kolonija z mnogimi privilegiji, v kateri je živela le peščica judovskega prebivalstva. Obenem je to prvo mesto na evropski celini, v katerem je apostol Pavel s sodelavci oznanjal evangelij. Prva, ki je v tem mestu sprejela krst, skupaj s svojo družino, je bila premožna trgovka Lidija (cf. Apd 16,11-15).

Ko je prispel Pavel v neko mesto, je v njem najprej obiskal judovsko shodnico, da bi v njej oznanil evangelij. Ker je bilo v Filipih zelo malo Judov, le-ti v tem mestu niso imeli shodnice, saj je bilo za njeno ustanovitev potrebno zbrati najmanj deset mož. V takih primerih so se Judje ob sobotah zbirali na prostem, po navadi ob kakšni reki ali potoku, enako je bilo v Filipih. Tak prostor je tu odkril Pavel (cf. Apd 16,13) in začel z oznanjanjem evangelija.

Ko so šli nekoč Pavel in njegova družba k molitvi, so na poti srečali deklo (pravzaprav sužnjo), ki je imela duha vedeževanja. V grškem originalu je omenjen »kot duh Pitona«, ki je bil povezan z antičnim preročiščem v Delfih. Vedeževanje je lastnikom prinašalo dosti denarja. Dekle je za njimi vpilo: »Ti ljudje so služabniki Boga Najvišjega; oznanjajo vam pot odrešenja,« (v. 17) kar bi lahko bila  pravilna ugotovitev, toda pridobljena je bila na napačen način. Poleg tega ne vemo točno, za katero najvišje božanstvo je šlo: za Juda bi to bil Jahve, za grško-rimskega pogana pa Zevs (Jupiter). Zgodba se je še nekajkrat ponovila, kar je Pavla močno motilo, zato je demona izgnal  iz dekle, zaradi česar so bili njeni lastniki močno finančno prikrajšani. Pred sabo imamo dve različni zgodbi dveh žensk, ki sta obe prepoznali božansko delovanje v Pavlu in njegovih spremljevalcih. Na eni strani je Lidija, ki je Bog nagnil njeno srce k spreobrnjenju, na drugi pa nesrečna reva z nadnaravnimi močmi, ki so prihajale iz sveta demonov. Posledica je bila takoj tu. Ko se je Kristus preko Pavla dotaknil žepa posvetnih lastnikov dekle, je to v hipu zbudilo nasprotovanje. Svet se nemudoma vznemiri, ko izgubi svoj dobiček. Zato so deklini lastniki nahujskali množico ter privlekli Pavla in Sila  pred mestne oblastnike, ki so ju ukazali pretepsti in vreči v ječo (cf. vv. 19-23) Zakaj samo onadva? Bila sta Juda, ostala člana ekipe, Luka in Timotej pa ne. Pravzaprav je bil Timotej Jud samo po materi. 

Rimske ječe niso bile niti najmanj udobne, še posebej, če so ti noge vklenili v klado (cf. v. 24). Toda Pavla in Sila niti v tem temnem trenutku ni premagalo malodušje, ampak sta najbrž na veliko začudenje sojetnikov z molitvijo in pesmijo hvalila Boga (cf. v. 25). Le kdo bi opolnoči sredi ječe pel hvalnice?  Nato se je zgodil potres, ki ni na območju Balkanskega polotoka nobena posebnost, ječa se je zamajala, vrata so se odprla in jetniki so bili osvobojeni verig (cf. V. 26).  Ko je ječar videl, kaj se dogaja, je hotel narediti samomor, kajti v rimskih časih so bili ječarji osebno odgovorni za jetnike in jih je lahko v primeru pobega zapornikov doletela celo smrtna kazen (cf. v.27). Pavel ga je potolažil in mu povedal, da ni nihče ušel, kar je ječarja spravilo na kolena (cf. vv. 28-30). Kadar Bog deluje, takrat zares deluje. Ječar je spoznal, da obstaja še večje odrešenje, kot je rešitev pred telesno smrtjo, Zato je Pavla in Sila vprašal, kaj naj stori, da bo odrešen. Resnica je zelo preprosta, čeprav jo ljudje radi zapletamo: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (cf. v. 31) Ne le on, ampak cela njegova hiša! Bog ne rešuje le posameznikov, ampak  tudi cele družine. V rimskem času  so spadali v družino vsi, ki so živeli v hiši, svobodni in sužnji. Povabil ju je v svojo hišo, kjer sta njemu in vsej družini oznanila evangelij Jezusa Kristusa, oskrbel je njune rane, se dal z vso družino krstiti in ju pogostil. (cf. vv. 32-34) Da, vsa družina je bila krščena, odrasli in otroci, svobodni in sužnji. Kolikšno veselje je zavladalo!

Naslednji dan sta bila Pavel in Sila svobodna (v. 35a). 

Rimska kolonija Filipi v provinci Makedoniji je bil prvi kraj na evropski celini, v katerem je bil oznanjen evangelij.  Pavel in njegovi spremljevalci so najprej oznanili peščici tukaj živečih Judov. Sledilo je močno nasprotovanje  s strani demonskih sil, ki je dva oznanjevalca spravilo v ječo, kar se je z Božjo pomočjo srečno izšlo in spreobrnjeni so bili tudi prvi pogani. Kadar in kjer Bog deluje, tedaj in tam tudi zanesljivo deluje. Oznanilo evangelija je zelo enostavno: »Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike.«  (1Tim 1,15b) Božja beseda pravi, da smo vsi ljudje grešniki, brez izjeme in kot taki zapisani pogubljenju. Recept za odrešenje je zelo preprost, Pavel ga je takole zaupal ječarju iz Filipov: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (Apd 16,31) Sam Gospod Jezus pa je rekel o sebi in večnem odrešenju naslednje: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) Zato je evangelij res dobra novica, veselo oznanilo o Jezusovem delu odrešenja. Ali zaupaš Jezusu in se zanašaš nanj?

14/11/2026

Problem sodobne cerkve

Cerkev, ki je preveč ljubeča, da bi greh poimenovala z 
njegovim imenom, in preveč prijazna, da bi svarila pred lažnimi učitelji, je pomešala prijaznost in svetost ter na ta način opustila oboje. 
~ R. C. Sproul

12/11/2026

Edini srečen človek

Resnični  kristjan je edini srečen človek, ker je njegova sreča popolnoma neodvisna od tega sveta.
~ J. C. Ryle

11/11/2026

Resnica in zmote

Resnica je ena in nespremenljiva, zmot pa je mnogo in se ves čas spreminjajo. Zato se morajo teologi trdno  držati  čiste  Božje besede, sicer  jih lahko odnese sleherni veter nauka. 
~ Peter M. Vermigli

10/11/2026

Božje delo odreševanja

Bog nas ne najde voljne, ampak nas naredi voljne. Prvotni vzgib proti večnemu življenju ne prihaja iz naše volje,  ki bi se odzivala na Božjo milost, ampak iz Božje milosti, ki silno usmerja in nagiba našo voljo.
~ John Davenant

09/11/2026

Tradicija - Biblija

 Ne strinjamo se zgolj zato, ker gre za izročilo očetov. Pomembno je to, da so očetje sledili temu, kar pravi Sveto pismo. 
~ Bazilij iz Cezareje

08/11/2026

Prakticiranje odrešenja

Potemtakem, moji ljubi, kakor ste bili zmeraj poslušni, in to ne le takrat, kadar sem bil med vami, ampak še veliko bolj zdaj, ko sem odsoten, s strahom in s trepetom udejanjajte svoje odrešenje. 13 Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje. 14 Vse delajte brez godrnjanja in preračunljivosti, 15 da boste neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci sredi sprijenega in pokvarjenega rodu, med katerim žarite na svetu kakor zvezde. 16 Držite se besede življenja, da se bom lahko na Kristusov dan pohvalil, da nisem v prazno tekel in se nisem v prazno trudil. 17 Četudi se izlivam kot pitna daritev pri žrtvi in daritvi vaše vere, se veselim in radujem z vami vsemi.      (Flp 2,12-17)

Apostol Pavel je napisal Pismo Filipljanom, ko je bil v rimskem zaporu. Filipi so bili rimska kolonija v (današnji Egejski) Makedoniji, severozahodno od otoka Thasosa. Pavel s sodelavci je na svojem prvem misijonskem potovanju v Evropo organiziral tamkajšnjo cerkev (cf. Apd 16) in jo potem še nekajkrat obiskal (cff. Apd 20,1-6. 2Kor 2,13).

Na začetku našega odlomka (v. 12) je apostol pohvalil poslušnost kristjanov v Filipih v času njegove prisotnosti in jih spodbudil, naj s tem nadaljujejo tako, da bodo s strahom in trepetom udejanjali svoje odrešenje.

Najprej poglejmo, za katero vrsto strahu gre. To zagotovo ni strah pred Božjo obsodbo, kajti kristjan ni nič več v stanju obsodbe, ampak pod milostjo. Gre za najgloblje možno spoštovanje do suverenega Boga, ki nas v vsem presega. Ne glede na dejstvo, da nam je Jezus Kristus predstavil nebeškega Očeta kot »Abba«, torej nekako tako kot »Očka«, se z njim ne moremo v molitvi pogovarjati na familiaren in površen način, nekako v slogu: »Živ'jo, Foter,« ali kaj podobnega.

Kaj pa udejanjanje odrešenja? To vsekakor ne pomeni, da bi morali delati za svoje odrešenje, saj smo odrešeni iz milosti, po veri: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2,8.9) Udejanjati odrešenje, pomeni v prakso prenesti novo stvarnost odrešenosti, oziroma njeno izvrševanje v vsakdanjem življenju. Veri nujno sledijo dobra dela, oziroma, kot je rekel Luther: »Odrešeni smo samo po veri. Toda vera, ki rešuje, ne hodi nikoli sama.« Res je, zveličavni veri vedno sledijo dela.

V 13. vrstici našega odlomka beremo, da je pravzaprav Bog tisti, ki v nas udejanja ali uresničuje, da hočemo delovati v skladu z njegovim načrtom, oziroma, kot piše na drugem mestu: »Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli.« (Ef 2,10)  Smo torej del načrta suverenega Boga, ki si ga je on sam od vekomaj zamislil, zdaj pa ga izvršuje preko svojih izvoljenih.

Kristjani žal nismo cepljeni proti godrnjanju in preračunljivosti. (v. 14)  Godrnjanje je pravzaprav odraz nevere. Janez Zlatoust pravi v zvezi s tem naslednje: »Boljše je nič delati, kot to delati z godrnjanjem, kajti, kadar godrnjamo, uničimo, kar smo naredili.«*  Kristjani bi morali sredi sveta sijati kakor zvezde (v. 15). Pa smo res take prijazne zvezdice? Žal velikokrat ne, ker smo še vedno samo grešna človeška bitja in s svojim slabim ravnanjem mečemo slabo podobo na vse tisto, kar zagovarjamo. Toda Gospod Jezus Kristus nam je s svojo žrtveno smrtjo na križu priskrbel popolno odrešenje, zato se moramo v vseh situacijah osredotočiti nanj.

V nadaljevanju (v. 16) spodbuja Pavel naslovnike, naj se zvesto držijo besede življenja, ki je evangelij – veselo oznanilo in ji sledijo s svojim življenjem. V nasprotnem primeru bo njegov trud brez haska.

Na koncu našega odlomka primerja Pavel samega sebe, podobno kot v 2Tim 4,6,  s pitno daritvijo. Ta vrsta daritve je bila znana tako Stari zavezi kot grško-rimskemu kulturnemu krogu. Pri njej so izlili vino na tla, ali na oltar, skupaj z drugimi žrtvami. Ta prispodoba je živ prikaz življenja, ki se izliva v službi Kristusu vse do skrajne možnosti, da bo umrl kot mučenec. Toda vsemu navkljub ne kaže zaradi tega nobene zagrenjenosti, ampak veselje. Kot sem že na začetku omenil, je nastalo Pismo Filipljanom v zaporu v Rimu, tamkajšnje razmere pa so bile zelo slabe. Toda Pavel je bil kljub temu optimist, saj je vedel, komu veruje in komu služi (cf. 2Tim 1,12).

 Bog rešuje preko oznanjevanja evangelija, preko katerega se oznanja Jezus Kristus.  On v svojem ljudstvu udejanja hotenje za opravljanje dobrih del. Kot pravi Luther, Bog ne potrebuje teh del, potrebujejo jih naši bližnji, Bog pa je v očeh ljudi poveličan zaradi njih.  Temu bi lahko rekli prakticiranje odrešenja. Toda še enkrat, ne odrešuje nas prakticiranje, ampak Kristus!


*Church History Study Bible. Crossway, Wheaton, Illinois, 2023. S. 1803.

07/11/2026

Zlatoust in opravičenje po veri

 Tukaj  razodeva Božjo moč, ne le, da jih je odrešil, ampak jih je tudi opravičil ter jim dal razlog za hvaljenje, in to ne po delih, marveč samo po veri.
~ Janez Zlatoust


06/11/2026

Ni boljšega in slabšega evangelija

Drugi ljudje lahko bolje od mene oznanjajo evangelij. Nihče pa ne more oznanjati boljšega evangelija. 
~ George Whitefield

 

05/11/2026

Delovanje zdravega nauka

Gorečnost za Boga ne zadostuje. Usklajena mora biti z védenjem. Zdrav nauk je luč, ki vodi razum, očiščuje srce in določa pot. 
~ Martin Bucer

04/11/2026

Christus Victor

Naš Gospod ni prišel
zato na svet, da bi ga tu zlomila moč greha in smrti, ampak zato, da jo uniči. 
~ B. B. Warfield

03/11/2026

Koristnost Jezusove žrtve

Kristus ni umrl zato, da bi naredil odrešenje možno za celotno človeštvo, ampak da bi zagotovil odrešenje vsem, katere mu jih je dal Oče.  
~ A. W. Pink

02/11/2026

Luther o vicah

Vice so največja neresnica, ker temeljijo na brezbožnosti in neveri; saj zanikajo, da vera odrešuje, ter trdijo, da je zadoščevanje za grehe vzrok zveličanja. Zato je tisti, ki je v vicah, pravzaprav v samem peklu; kajti njegove misli so takšne: »Sem grešnik in moram zadostiti za svoje grehe. Zato bom napravil oporoko in zapustil določeno vsoto denarja za gradnjo cerkva ter za plačevanje molitev in daritev za mrtve, ki jih bodo opravljali menihi in duhovniki.« Takšni ljudje umirajo v veri v dela in ne poznajo Kristusa. Še več, sovražijo ga. Mi pa umiramo v veri v Kristusa, ki je umrl za naše grehe in namesto nas zadostil za nas. On je moje zavetje, moj raj, moja tolažba in moje upanje.
~ Martin Luther

01/11/2026

Na vseh svetih dan

Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje.  In vpili so z močnim glasom: "Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu." (Raz 7,9.10)

Še en praznični dan je pred nami, nekateri mu pravijo dan spomina na mrtve, drugi pa praznik vseh svetih. Tisti, bolj "radikalni" se najbrž ne bodo strinjali z menoj, ko pravim, da je prav, da se tudi mi spominjamo  praznika vseh svetih, torej  tistih, katerih duše so, kot slikovito pravi Sveto pismo, v Abrahamovem naročju in že uživajo blaženo zrenje Boga. Spet drugi bodo rekli, da se lahko svetih spominjamo vsak dan, tretji pa, da se bo blaženo zrenje začelo šele ob koncu časov, ob Kristusovem drugem prihodu. Tem zadnjim lahko povem, da se z njimi ne strinjam, onim drugim (in prvim) pa naj ponovim, da zame koledar ni taka svetinja, da brez njega ne bi mogel živeti, ampak  didaktični pripomoček, ki mi po eni strani pomaga, da določenih lekcij ne ponavljam po nepotrebnem, in da ne izpustim tistih, ki jih je dobro in zdravo predelati. Toliko za uvod.

Zdaj pa preidimo k definiciji, kdo sploh so sveti, oziroma svetniki in svetnice. Tu prihaja do razkoraka med Biblijo in našim običajnim, vsakdanjim žargonom, ki je ostanek predreformacijske, oziroma nereformirane cerkve. V bibličnem jeziku so sveti vsi kristjani, torej ne le pokojni. Apostol Pavel, ki je v svojem prvem pismu Korinčanom močno grajal zlorabe, nered in hude prestopke, ki so se dogajali v njihovi cerkvi, verne, vsemu omenjenemu navkljub, imenuje sveti. Sveto je po definiciji nekaj, kar je izvzeto iz vsakdanje rabe in namenjeno (posvečeno) za poseben namen. Enako je kristjan nekdo, ki sicer živi v svetu, a je hkrati posvečen Bogu. Zato bi za svete, ki so odšli s tega sveta, lahko bržkone bolj upravičeno rekli blaženi. Ampak pustimo to dlakocepljenje!

 Pisec Pisma Hebrejcem se jim je posvetil v 11. in na začetku 12. poglavja svojega pisma. Govori  o dveh skupinah svetnikov. Glede prve pravi: "Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih. Ti so po veri premagovali kraljestva, ravnali pravično, prejeli obljube. Levom so gobce zaprli, silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju in v beg so pognali tuje trume." (Heb 11, 32-34) Ko omenja to skupino, govori o herojskih dejanjih in uspehih, ki so jih ti ljudje izvedli v moči vere. Ampak avtor se ne zaustavi samo pri teh. Obstaja še ena skupina, ki je imela v očeh povprečnih zemljanov "manj sreče": "Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo. Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje. Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah." (Heb 11, 32-38) Gre za mučence, ki bili z gledišča zunanjega sveta poraženci, z Božjega pa zmagovalci. Preganjanje in mučeniška smrt  ne pomenita neuspeh. Tudi naš posvetni pesnik Cene Vipotnik je to vedel in v Pesmi svitanici napisal: "Kar je velikega, rodi trpljenje."

 In kaj naj protestant počne s svetniki? Res je, da protestanti ne molimo k svetnikom. Trubarjev sodobnik Johannes Brenz je glede tega napisal naslednje:
Kaj pomeni zanašanje na priprošnjo svetnikov, kaže naslednja prilika: pri Bogu je tako kot pri knezu. Če hoče kdo pri knezu kaj doseči, si mora najprej pridobiti njegovo naklonjenost prek kanclerja ali maršala. Toda to priliko je Kristus sam zavrgel z jasnimi besedami: "Pri poganih kralji gospodujejo nad ljudmi in oblastniki pustijo, da jim pravijo Dobrotniki. Med vami pa ni tako, ampak največji med vami naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik" (Lk 22.25-26; prim. Mt 20, 25-26). Nobenega kanclerja ne potrebujemo pri Bogu, razen edinole našega Gospoda Kristusa, ki nam je že s svojo smrtjo Boga pridobil za prijatelja, tako da kadarkoli lahko brez strahu in pogumno stopimo predenj.*
Če je Jezus Kristus naš veliki zgled, so za nas sveti iz preteklih dni prikaz, dokaz in zgled bogoljubnega življenja. Pri tem naš pogled ni v prvi vrsti osrediščen nanje, ampak na Kristusa: "Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12, 1.2) Avtor Pisma Hebrejcem nas ne spodbuja, naj se osredotočamo na svetnike, ampak na Kristusa. Svetniki, ki že uživajo blaženost pa so naš zgled za uspešno življenje v Kristusu, ki se bo nadaljevalo z blaženim gledanjem.

 

*Johannes Brenz, Iz "Sermona o svetnikih", 1523. 2000 let krščanstva, Ilustrirana zgodovina Cerkve v barvah. Založba Mihelač, Ljubljana 1991. S. 478