20/11/2026
Današnji pridigarji in Jezus
19/11/2026
18/11/2026
Mir z Bogom
17/11/2026
Imeti ali ne imeti?
16/11/2026
Spodbuda ob začetku tedna
15/11/2026
Začetek krščanstva v Evropi
![]() |
| Pavel in Sila v ječi. Ilustracijo je izdelala U.I. |
Filipi so bili v 1. stol. po Kr. pomembno mesto v rimski
provinci Makedoniji in rimska kolonija z mnogimi privilegiji, v kateri je
živela le peščica judovskega prebivalstva. Obenem je to prvo mesto na
evropski celini, v katerem je apostol Pavel s sodelavci oznanjal
evangelij. Prva, ki je v tem mestu sprejela krst, skupaj s svojo družino, je
bila premožna trgovka Lidija (cf. Apd 16,11-15).
Ko je prispel Pavel v neko mesto, je v njem najprej obiskal
judovsko shodnico, da bi v njej oznanil evangelij. Ker je bilo v Filipih zelo
malo Judov, le-ti v tem mestu niso imeli shodnice, saj je bilo za njeno
ustanovitev potrebno zbrati najmanj deset mož. V takih primerih so se Judje ob
sobotah zbirali na prostem, po navadi ob kakšni reki ali potoku, enako je bilo
v Filipih. Tak prostor je tu odkril Pavel (cf. Apd 16,13) in začel z
oznanjanjem evangelija.
Ko so šli nekoč Pavel in njegova družba k molitvi, so na poti srečali deklo (pravzaprav sužnjo), ki je imela duha vedeževanja. V grškem originalu je omenjen »kot duh Pitona«, ki je bil povezan z antičnim preročiščem v Delfih. Vedeževanje je lastnikom prinašalo dosti denarja. Dekle je za njimi vpilo: »Ti ljudje so služabniki Boga Najvišjega; oznanjajo vam pot odrešenja,« (v. 17) kar bi lahko bila pravilna ugotovitev, toda pridobljena je bila na napačen način. Poleg tega ne vemo točno, za katero najvišje božanstvo je šlo: za Juda bi to bil Jahve, za grško-rimskega pogana pa Zevs (Jupiter). Zgodba se je še nekajkrat ponovila, kar je Pavla močno motilo, zato je demona izgnal iz dekle, zaradi česar so bili njeni lastniki močno finančno prikrajšani. Pred sabo imamo dve različni zgodbi dveh žensk, ki sta obe prepoznali božansko delovanje v Pavlu in njegovih spremljevalcih. Na eni strani je Lidija, ki je Bog nagnil njeno srce k spreobrnjenju, na drugi pa nesrečna reva z nadnaravnimi močmi, ki so prihajale iz sveta demonov. Posledica je bila takoj tu. Ko se je Kristus preko Pavla dotaknil žepa posvetnih lastnikov dekle, je to v hipu zbudilo nasprotovanje. Svet se nemudoma vznemiri, ko izgubi svoj dobiček. Zato so deklini lastniki nahujskali množico ter privlekli Pavla in Sila pred mestne oblastnike, ki so ju ukazali pretepsti in vreči v ječo (cf. vv. 19-23) Zakaj samo onadva? Bila sta Juda, ostala člana ekipe, Luka in Timotej pa ne. Pravzaprav je bil Timotej Jud samo po materi.
Rimske ječe niso bile niti najmanj udobne, še posebej, če so ti
noge vklenili v klado (cf. v. 24). Toda Pavla in Sila niti v tem temnem
trenutku ni premagalo malodušje, ampak sta najbrž na veliko začudenje
sojetnikov z molitvijo in pesmijo hvalila Boga (cf. v. 25). Le kdo bi opolnoči
sredi ječe pel hvalnice? Nato se je zgodil
potres, ki ni na območju Balkanskega polotoka nobena posebnost, ječa se je
zamajala, vrata so se odprla in jetniki so bili osvobojeni verig (cf. V. 26). Ko je ječar videl, kaj se dogaja, je hotel
narediti samomor, kajti v rimskih časih so bili ječarji osebno odgovorni za
jetnike in jih je lahko v primeru pobega zapornikov doletela celo smrtna kazen
(cf. v.27). Pavel ga je potolažil in mu povedal, da ni nihče ušel, kar je ječarja
spravilo na kolena (cf. vv. 28-30). Kadar Bog deluje, takrat zares deluje. Ječar
je spoznal, da obstaja še večje odrešenje, kot je rešitev pred telesno smrtjo, Zato
je Pavla in Sila vprašal, kaj naj stori, da bo odrešen. Resnica je zelo
preprosta, čeprav jo ljudje radi zapletamo: »Veruj
v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (cf. v. 31) Ne le on,
ampak cela njegova hiša! Bog ne rešuje le posameznikov, ampak tudi cele
družine. V rimskem času so spadali v družino vsi, ki so živeli v hiši,
svobodni in sužnji. Povabil ju je v svojo hišo, kjer sta njemu in vsej družini
oznanila evangelij Jezusa Kristusa, oskrbel je njune rane, se dal z vso družino
krstiti in ju pogostil. (cf. vv. 32-34) Da, vsa družina je bila krščena,
odrasli in otroci, svobodni in sužnji. Kolikšno veselje je zavladalo!
Naslednji dan sta bila Pavel in Sila svobodna (v. 35a).
Rimska kolonija Filipi v provinci Makedoniji je bil prvi kraj na evropski celini, v katerem je bil oznanjen evangelij. Pavel in njegovi spremljevalci so najprej oznanili peščici tukaj živečih Judov. Sledilo je močno nasprotovanje s strani demonskih sil, ki je dva oznanjevalca spravilo v ječo, kar se je z Božjo pomočjo srečno izšlo in spreobrnjeni so bili tudi prvi pogani. Kadar in kjer Bog deluje, tedaj in tam tudi zanesljivo deluje. Oznanilo evangelija je zelo enostavno: »Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike.« (1Tim 1,15b) Božja beseda pravi, da smo vsi ljudje grešniki, brez izjeme in kot taki zapisani pogubljenju. Recept za odrešenje je zelo preprost, Pavel ga je takole zaupal ječarju iz Filipov: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (Apd 16,31) Sam Gospod Jezus pa je rekel o sebi in večnem odrešenju naslednje: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) Zato je evangelij res dobra novica, veselo oznanilo o Jezusovem delu odrešenja. Ali zaupaš Jezusu in se zanašaš nanj?
14/11/2026
Problem sodobne cerkve
13/11/2026
12/11/2026
Edini srečen človek
11/11/2026
Resnica in zmote
10/11/2026
Božje delo odreševanja
09/11/2026
Tradicija - Biblija
08/11/2026
Prakticiranje odrešenja
Apostol Pavel je napisal Pismo Filipljanom, ko je bil v
rimskem zaporu. Filipi so bili rimska kolonija v (današnji Egejski) Makedoniji,
severozahodno od otoka Thasosa. Pavel s sodelavci je na svojem prvem misijonskem
potovanju v Evropo organiziral tamkajšnjo cerkev (cf. Apd 16) in jo potem še
nekajkrat obiskal (cff. Apd 20,1-6. 2Kor 2,13).
Na začetku našega odlomka (v. 12) je apostol pohvalil poslušnost
kristjanov v Filipih v času njegove prisotnosti in jih spodbudil, naj s tem
nadaljujejo tako, da bodo s strahom in trepetom udejanjali svoje odrešenje.
Najprej poglejmo, za katero vrsto strahu gre. To zagotovo ni
strah pred Božjo obsodbo, kajti kristjan ni nič več v stanju obsodbe, ampak pod
milostjo. Gre za najgloblje možno spoštovanje do suverenega Boga, ki nas v vsem
presega. Ne glede na dejstvo, da nam je Jezus Kristus predstavil nebeškega
Očeta kot »Abba«, torej nekako tako kot »Očka«, se z njim ne moremo v molitvi
pogovarjati na familiaren in površen način, nekako v slogu: »Živ'jo, Foter,«
ali kaj podobnega.
Kaj pa udejanjanje odrešenja? To vsekakor ne pomeni, da bi
morali delati za svoje odrešenje, saj smo odrešeni iz milosti, po veri: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas,
ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef
2,8.9) Udejanjati odrešenje, pomeni v prakso prenesti novo stvarnost
odrešenosti, oziroma njeno izvrševanje v vsakdanjem življenju. Veri nujno
sledijo dobra dela, oziroma, kot je rekel Luther: »Odrešeni smo samo po veri.
Toda vera, ki rešuje, ne hodi nikoli sama.« Res je, zveličavni veri vedno
sledijo dela.
V 13. vrstici našega odlomka beremo, da je pravzaprav Bog tisti, ki v nas
udejanja ali uresničuje, da hočemo delovati v skladu z njegovim načrtom,
oziroma, kot piše na drugem mestu: »Njegova
stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog
vnaprej pripravil, da bi v njih živeli.« (Ef 2,10) Smo torej del načrta suverenega Boga, ki si ga
je on sam od vekomaj zamislil, zdaj pa ga izvršuje preko svojih izvoljenih.
Kristjani žal nismo cepljeni proti godrnjanju in
preračunljivosti. (v. 14) Godrnjanje je
pravzaprav odraz nevere. Janez Zlatoust pravi v zvezi s tem naslednje: »Boljše
je nič delati, kot to delati z godrnjanjem, kajti, kadar godrnjamo, uničimo,
kar smo naredili.«* Kristjani bi morali
sredi sveta sijati kakor zvezde (v. 15). Pa smo res take prijazne zvezdice? Žal
velikokrat ne, ker smo še vedno samo grešna človeška bitja in s svojim slabim
ravnanjem mečemo slabo podobo na vse tisto, kar zagovarjamo. Toda Gospod Jezus
Kristus nam je s svojo žrtveno smrtjo na križu priskrbel popolno odrešenje,
zato se moramo v vseh situacijah osredotočiti nanj.
V nadaljevanju (v. 16) spodbuja Pavel naslovnike, naj se zvesto
držijo besede življenja, ki je evangelij – veselo oznanilo in ji sledijo s
svojim življenjem. V nasprotnem primeru bo njegov trud brez haska.
Na koncu našega odlomka primerja Pavel samega sebe, podobno
kot v 2Tim 4,6, s pitno daritvijo. Ta
vrsta daritve je bila znana tako Stari zavezi kot grško-rimskemu kulturnemu
krogu. Pri njej so izlili vino na tla, ali na oltar, skupaj z drugimi žrtvami.
Ta prispodoba je živ prikaz življenja, ki se izliva v službi Kristusu vse do skrajne
možnosti, da bo umrl kot mučenec. Toda vsemu navkljub ne kaže zaradi tega
nobene zagrenjenosti, ampak veselje. Kot sem že na začetku omenil, je nastalo
Pismo Filipljanom v zaporu v Rimu, tamkajšnje razmere pa so bile zelo slabe. Toda
Pavel je bil kljub temu optimist, saj je vedel, komu veruje in komu služi (cf. 2Tim
1,12).
Bog rešuje preko oznanjevanja evangelija, preko katerega se oznanja Jezus Kristus. On v svojem ljudstvu udejanja hotenje za opravljanje dobrih del. Kot pravi Luther, Bog ne potrebuje teh del, potrebujejo jih naši bližnji, Bog pa je v očeh ljudi poveličan zaradi njih. Temu bi lahko rekli prakticiranje odrešenja. Toda še enkrat, ne odrešuje nas prakticiranje, ampak Kristus!
*Church History Study Bible. Crossway, Wheaton, Illinois, 2023. S. 1803.
07/11/2026
Zlatoust in opravičenje po veri
06/11/2026
Ni boljšega in slabšega evangelija
05/11/2026
Delovanje zdravega nauka
04/11/2026
Christus Victor
03/11/2026
Koristnost Jezusove žrtve
02/11/2026
Luther o vicah
01/11/2026
Na vseh svetih dan
Zatem se mi je prikazala velika
množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in
jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v
rokah pa so držali palmove veje. In vpili so z močnim glasom:
"Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu." (Raz
7,9.10)
Še en praznični dan je pred nami,
nekateri mu pravijo dan spomina na mrtve, drugi pa praznik vseh svetih. Tisti,
bolj "radikalni" se najbrž ne bodo strinjali z menoj, ko
pravim, da je prav, da se tudi mi spominjamo praznika vseh svetih, torej tistih, katerih duše so, kot slikovito pravi
Sveto pismo, v Abrahamovem naročju in že uživajo blaženo zrenje Boga. Spet
drugi bodo rekli, da se lahko svetih spominjamo vsak dan, tretji pa, da se bo
blaženo zrenje začelo šele ob koncu časov, ob Kristusovem drugem prihodu. Tem
zadnjim lahko povem, da se z njimi ne strinjam, onim drugim (in prvim) pa naj
ponovim, da zame koledar ni taka svetinja, da brez njega ne bi mogel živeti,
ampak didaktični pripomoček, ki mi po
eni strani pomaga, da določenih lekcij ne ponavljam po nepotrebnem, in da ne
izpustim tistih, ki jih je dobro in zdravo predelati. Toliko za uvod.
Zdaj pa preidimo k definiciji,
kdo sploh so sveti, oziroma svetniki in svetnice. Tu prihaja do razkoraka med
Biblijo in našim običajnim, vsakdanjim žargonom, ki je ostanek
predreformacijske, oziroma nereformirane cerkve. V bibličnem jeziku so sveti
vsi kristjani, torej ne le pokojni. Apostol Pavel, ki je v svojem prvem pismu
Korinčanom močno grajal zlorabe, nered in hude prestopke, ki so se dogajali v
njihovi cerkvi, verne, vsemu omenjenemu navkljub, imenuje sveti. Sveto je po
definiciji nekaj, kar je izvzeto iz vsakdanje rabe in namenjeno (posvečeno) za
poseben namen. Enako je kristjan nekdo, ki sicer živi v svetu, a je hkrati
posvečen Bogu. Zato bi za svete, ki so odšli s tega sveta, lahko bržkone bolj
upravičeno rekli blaženi. Ampak pustimo to dlakocepljenje!
Kaj pomeni zanašanje na priprošnjo svetnikov, kaže naslednja prilika: pri Bogu je tako kot pri knezu. Če hoče kdo pri knezu kaj doseči, si mora najprej pridobiti njegovo naklonjenost prek kanclerja ali maršala. Toda to priliko je Kristus sam zavrgel z jasnimi besedami: "Pri poganih kralji gospodujejo nad ljudmi in oblastniki pustijo, da jim pravijo Dobrotniki. Med vami pa ni tako, ampak največji med vami naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik" (Lk 22.25-26; prim. Mt 20, 25-26). Nobenega kanclerja ne potrebujemo pri Bogu, razen edinole našega Gospoda Kristusa, ki nam je že s svojo smrtjo Boga pridobil za prijatelja, tako da kadarkoli lahko brez strahu in pogumno stopimo predenj.*
*Johannes Brenz, Iz "Sermona
o svetnikih", 1523. 2000 let krščanstva, Ilustrirana zgodovina Cerkve v
barvah. Založba Mihelač, Ljubljana 1991. S. 478



















