Peter Novak: Ali se mora cerkev otresti papeštva?

"Verjetno se boste strinjali, da cerkev kot velika ustanova in velik skupek ljudi potrebuje nekakšno vodstvo. Tako kot vsaka druga organizacija ali gibanje, ne more živeti in delovati po načelu vodenja vseh. Še v demokratičnih političnih sistemih, čeprav naš glas šteje, pravzaprav ne odločamo mi sami v vseh zadevah življenja...."


Dostop do celotnega 2. predavanja v ZVEŠ-evi seriji »Ali se mora...« najdete

NA TEJ POVEZAVI>>>>

Vabilo na niz petih predavanj s skupnim naslovom "Trubarjevo" zlo

Informacije o predavanjih v Ljubljani in Murski Soboti najdete na tej povezavi. KLIK>>>>>>

Naša evangelijska Marija

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,kajti velike reči mi je storil Mogočni," je rekla Marija v slavilni molitvi, imenovani Magnifikat, med obiskom pri sorodnici Elizabeti. O tem dogodku govori Luka v svojem evangeliju (Lk 1,48b.49a SSP). Zdaj pa poglejmo, kako se je ta Marijina prerokba izpolnila in koliko jo danes izpolnjujemo.

Upam si trditi, da nekateri preko vseh mer pretiravajo z njenim izpolnjevanjem (pravijo, da o Mariji ni nikoli dovolj govorjenja), drugi se pa skorajda trudijo, da bi se prerokba uresničila v čim manjši meri. Gotovo ste uganili, da sodijo v prvo skupino rimski katoličani (in še kdo), v drugo pa protestanti. Od rimskih katoličanov sem nekajkrat slišal, da protestanti zaničujemo Marijo, ali nekaj podobnega. S tem se nikakor ne morem strinjati, je pa res, da jo skorajda gledamo kot nekakšno Pepelko, in je videti, kot da ne vemo čisto dobro, kaj naj bi z njo počeli.

Po mojem je glavni razlog za tak odnos v pretiranem strahu, da ne bi tudi mi zapadli v zmoto dejanskega pobožanstvenja Jezusove matere, zaradi česar obravnavamo Marijin primer v slogu: "Boljša neuporaba, kot napačna uporaba." Toda to ni prav. Zdravilo za napačno uporabo ni neuporaba, ampak pravilna uporaba. To moramo prenesti tudi na naš primer. Na mestu hladne ignorance bi moral prevladati bolj prijazen odnos do Marije.

Pastorji zelo redko pridigajo o Mariji. Kar se mi ne zdi prav. Vsaj eno pridigo letno bi bilo dobro posvetiti izključno Jezusovi materi. Ona je tista, ki ji je angel oznanil: "Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. " (Lk 1,30.31) Njo je Bog v naprej določil za zemeljsko mater svojemu Sinu Jezusu Kristusu. V tem je ta milost. Pravzaprav gre za enkratno milost, katere je bila v zgodovini odrešenja deležna edino Marija. Torej ne gre za neko popolnoma nepomembno osebo v odrešenjski zgodovini. Glede na to, da se pridiga o Abrahamu, Mojzesu ali Davidu, je prav, da se pridiga tudi o njej, saj gre za zelo pomembno svetopisemsko osebo. Res je, da o njej Pismo ne govori preveč obširno, ampak tisto, malo kar pove, je zelo močno.

O čem bi lahko pripovedovali, če bi govorili o Mariji? Najprej kot o velikem zgledu vere. Elizabeta je o njej dejala: "Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45)
Na svatbi v galilejski Kani je Marija, ko je zmanjkalo vina, pristopila k Jezusu, rekoč: "Vina nimajo." (Jn 2,4) Vedela je, da jim lahko njen Sin pomaga iz zagate. Ni prosila neposredno, naj nekaj stori, ampak po žensko, indirektno. Jezusu materina prošnja ni bila všeč, še več, nad njo je celo negodoval, a Marijina vera ni bila omajana, temveč je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5) In so storili, on pa tudi (prim. Jn 2,7-11).

Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in ni rinila v ospredje. V Svetem pismu najdemo primer, kjer pravi, da Marija in Jožef "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51)

Tretja stvar, katero bi poudaril, je Marijina vztrajnost. Marija je vztrajala s svojim Sinom vse do njegove sramotne smrtni na križu, kjer so ga pokončali kot neke vrste terorista, če se izrazim v sodobnem žargonu. V času, ko so se apostoli, razen Janeza poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še mnogočem. Ko smo ravno pri prizoru pod križem, moram poudariti, da v naslednjem odlomku ne vidim dokaza, da bi dal Jezus Marijo nam za mater: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Tak "dokaz" Marijinega razširjenega materinstva uporabljajo rimokatoličani. Če dobro preberemo besedilo, je Jezus izročil svojo mater v oskrbo najljubšemu učencu. Torej je zanjo poskrbel, ker najbrž v tistem trenutku ni bilo nikogar v sorodstvu, ki bi to hotel storiti.

Kljub zavračanju rimskih dogem o brezmadežnem spočetju (dogma, ki pravi, da naj bi bila Marija od spočetja naprej obvarovana izvirnega greha, kar je razglasil Pij IX. leta 1854) in vnebovzetja (razglasil Pij XII. leta 1950; nekam dolgo so čakali), o čemer Sveto pismo vztrajno molči, imamo tudi v protestantskih krogih dosti razlogov, da se malo bolj posvetimo Jezusovi materi in njenemu zgledu. Torej Mariji evangelija - naši evangelijski Mariji.


Opomba: Vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP.

Ošlakove misli ob olimpijadi

Ker sodim med redne bralce Ošlakovih kolumn v Dnevniku, sem tudi danes pogledal, kaj je novega. Glede na aktualnost njegove današnje kolumne z naslovom Olimpijske vojne sem se odločil, da jo priporočim v branje vsem, ki obiskujete Reformirano stran.


Dostop do: Vinko Ošlak, Olimpijske vojne. Dnevnik, 22. 8. 2008

Tretji tempelj? (po Benu Knightu)

Konec julija je skupina 500 judovskih najstnikov v starem delu Jeruzalema podpisalo izjavo, da bodo najmanj eno uro in pol tedensko posvetili gradnji novega jeruzalemskega templja. Njegova izgradnja naj bi bila povod za prihod Mesija, ki da se bo spustil z Oljske gore in prišel skozi zapečatena Zlata vrata v stari Jeruzalem. Težava pri vsem tem je, da stojita danes na prostoru nekdanjega templja (oziroma nekdanjih dveh templjev) dve islamski svetišči, to sta mošeja Al Aksa in Hram svete skale.

Tisti Judje, ki želijo obnoviti jeruzalemski tempelj, pa uživajo podporo pristašev dispenzacionalistične eshatologije, o katerih sem že pred časom pisal v prispevku Trk fundamentalističnih eshatologij. Tudi oni namreč povezujejo gradnjo templja z Mesijevim prihodom, pri čemer seveda mislijo na Kristusov drugi prihod, vnebovzetje cerkve, antikristovo obdobje itn.

Kakorkoli, poigravanje s takšnimi gradbeniškimi idejami mi ni niti najmanj všeč, saj utegne biti zelo nevarno.


Dostop do članka: Ben Knight, If They Build It, Will He Come?>>>>>>>

Nekaj vicev o žarnici

1. Koliko kalvinistov potrebujemo, da zamenjajo eno žarnico?
Odg.: Nič. Bog je vnaprej določil, kdaj in kje bodo gorele žarnice.

2. Koliko liberalnih kristjanov potrebujemo, da zamenjajo žarnico?
Odg.: Deset, ker se morajo najprej dogovoriti, če žarnica sploh obstaja. In če se že dogovorijo glede obstoja žarnice, ne morejo nadaljevati z delom, da se ne bi zamerili tistim ki uporabljajo fluorescentne cevi.

3. Koliko katoličanov potrebujemo, da zamenjajo žarnico?
Odg. A: Nič, ker uporabljajo sveče.
Odg. B: Dva. Enega, da delo opravi in duhovnika za spoved, ter da podeli stari žarnici poslednje maziljenje.

4. Koliko binkoštnikov potrebujemo, da zamenjajo žarnico?
Odg.: Deset. Enega, da jo zamenja in devet, da izženejo duha teme.

5. Koliko teleevangelistov potrebujemo, da zamenjajo žarnico?
Odg.: Samo enega. Ampak, da bo sporočilo upanja res šlo dalje, mu zagotovo že danes pošljite denar.

6. Koliko kristjanov potrebujemo, da privijejo žarnico?
Odg.: Tri. Toda v bistvu so eden.

7. Koliko fundamentalistov potrebujemo, da privijejo žarnico?
Odg.: ŽARNICO??? BIBLIJA VENDAR NE OMENJA NOBENIH ŽARNIC!

Najboljše novice, kar ste jih kdajkoli slišali

Pastor Jim McClarty govori v malo več kot enourni pridigi, na osnovi Kol 1,12.13, o suvereni Božji milosti.

Kánoni dordrechtske sinode

Kánoni dordrechtske sinode sodijo, poleg Belgijske (nizozemske) veroizpovedi in Heidelberškega katekizma, med tri temeljna uradna veroizpovedna besedila, ki so jih sprejele reformirane cerkve nizozemskega porekla.

Reformacija na Nizozemskem, ki je sovpadala z osvobodilno vojno proti Španiji (1567-1648, z vmesnim premirjem od 1609-1621), je imela v največji meri izrazito kalvinistični značaj. Vso stvar pa je kmalu zapletel Jacob Harmsen, ki je bolj znan po svoji latinizirani obliki priimka Arminius, oziroma, če ga malo podomačimo, Jakob Arminij (1560-1609). Študiral je na univerzi v Ženevi, kjer je bil pod vplivom Calvinovega naslednika Teodorja Beza. Nato si je privoščil daljše potovanje po Italiji, leta 1588 pa je bil v Amsterdamu ordiniran za pridigarja. Kmalu zatem je začel izražati prepričanja, ki so bila drugačna od kalvinskih. Tu mislim predvsem na vprašanje svobodne volje in vnaprejšnje določitve (predestinacije) posameznika. Arminij je užival zaščito visokih državnih funkcionarjev, zato mu je uspelo priti na profesorski položaj na teološki akademiji v Leidenu. Arminijev nastop je povzročil veliko teološko kontraverzo in razkol znotraj nizozemske reformirane cerkve. Vse to se je nadaljevalo še po Arminijevi smrti leta 1609.

Leta 1610 so se Arminijevi pristaši, ki so se imenovali remonstranti, zbrali v mestu Gouda, kjer so sprejeli dokument, izražen v petih točkah, imenovan Pet remonstrantskih členov. Ker so remonstranti uživali vladno podporo, njihovim nasprotnikom ni uspelo sklicati državne sinode, na kateri bi razrešili teološki problem, ki je razdvojil nizozemsko cerkev.

Ko je nizozemski državni namestnik (stadhouder), princ Mavricij Hessenski, podprl kalvinsko stran, je le-tej uspelo 13. novembra 1618 sklicati sinodo v mestu Dordrecht, kjer so izdelali odgovor na Pet remonstrantskih členov, ki je hkrati postal normativni akt nizozemske reformirane cerkve. Sinode so se udeležili tudi predstavniki cerkva iz Anglije, Škotske, Volilne Pfalške, Hessenske, Švice, Wetteraua (danes del Hessenske), Ženeve (tedaj samostojne) ter Bremna in Emdna. Pri tem je treba povedati, da se sklepi sinode, izraženi v Dordrechtskih kánonih, niso nanašali na reformirano cerkev nasploh, ampak le na nizozemsko cerkev. Na dordrechtski sinodi so tudi revidirali Belgijsko (nizozemsko) veroizpoved, ki jo je že davnega 1561. leta sestavil Valonec Guy de Brès in jo imamo tudi prevedeno v slovenščino. Sinoda je svoje delo končala 9. maja 1619.

Kánoni dordrechtske sinode so bili izvirno napisani v latinščini in se delijo na pet poglavij, pri čemer sta tretje in četrto poglavje združeni. Vsako od navedenih poglavij pomeni odgovor na enega od remonstrantskih členov. Sklepni del na koncu ni sestavni del kánonov.

Dostop do Kánonov dordrechtske sinode >>>>>>>>>>>>

Ostre besede

Če te torej tvoja roka ali noga pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš pohabljen ali hrom v življenje, kakor da imaš obe roki ali nogi in si vržen v večni ogenj. In če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v življenje, kakor da imaš obe očesi, a si vržen v peklensko dolino ognja. (Mt 18,8.9 SSP)

Tale odlomek za tiste, ki ga ne razumejo, oziroma ga dobesedno razumejo, najbrž videti zelo krut. Eden takih dobesednih razlagalcev je bil cerkveni oče in začetnik kar nekaj zmot in herezij Origen. Ker si je te besede dobesedno razlagal, se je dal skopiti.

V resnici stvari niso tako strašne, kot so videti. Gospod svari svoje pred lahkomiselnostjo. Greh je ponavadi zelo vabljiv sadež. Če ne bi bilo tako, ne bi bil privlačen. Zato smo v tem odlomku spodbujeni, da se umaknemo priložnostim za greh. vsakdo najbolj sam pozna svoje šibke točke: kdor je npr. nagnjen k alkoholu, ali pa je ozdravljeni alkoholik, ta se zagotovo ne bo motal po gostilnah, oziroma si doma ne bo delal zalog alkoholnih pijač. Kdor ima preveč kilogramov in se ne more zlahka odpovedati slaščicam, najbrž ne bo silil v slaščičarno, ali si kupoval čokolado na kilograme. Isto pravilo velja tudi za druge primere.

v greh nas vabijo različne priložnosti. Prostovoljno in lahkomiselno izpostavljanje takim priložnostim pa seveda ni dobro. Zato se je modro in koristno takim priložnostim odpovedati. Ravno za to gre pri zgornjem odlomku.