20/02/2015

Lekcija iz ljubezni do sovražnikov

Včeraj sem objavil misel, ki jo je izrazil C. S. Lewis: "Vsi menijo, da je odpuščanje lepa ideja, a le, dokler ni treba komu odpustiti."  Res je, velikokrat se obnašamo, kot da se nas odpuščanje dotika le v primerih, ko morajo drugi odpustiti nam, sami pa pestujemo zamero in se s tem zastrupljamo. Zato ni odveč pomisliti izrek, ki sem ga nekoč nekje prebral, in se glasi: "Vračati zlo za dobro je demonsko. Vračati dobro za dobro je človeško. Vračati dobro za zlo je božansko."

Teh misli sem se spomnil, ko sem na spletnem portalu Christian Today prebral in slišal o tem, kako se je odzvala družina dveh s strani ISIS-ovcev umorjenih koptskih kristjanov, petindvajsetletnega Bishoya Estefanosa Kamela in triindvajsetletnega Samuela Estefanosa Kamela.

Njun brat Beshir Kamel je za krščansko TV postajo SAT-7 ARABIC izjavil, da je ponosen na brata, in da sta bila znamenje časti za krščanstvo.  Zadnje besede, ki so jih zavpili nekateri umorjeni, so bile namreč:  "Gospod Jezus Kristus!" 

Beshir Kamel je zato izrazil hvaležnost ISIS-ovcem, ker z videa, ki prikazuje njihovo krvavo rihto, niso izrezali tega pristnega prizora izpovedi krščanske vere. 

To dejanje žrtev zelo spominja na izpovedi vere zgodnjih kristjanov, ki niso priznali božanskosti cezarjev imperatorjev, ampak so, mcelo za ceno življenja,  izpovedovali vero v božanskost Jezusa Kristusa: "Iesous estin Kyrios! Iesus est Dominus!" Usoda egiptovskih kristjanov se od prvih krščanskih časov, z izjemo intermeca med 4. in 7. stoletjem ni kaj prida spremenila. Obdobja relativne tolerance so se izmenjevala s časi preganjanj, kar je Beshir Kamel opisal takole:
 "Od rimske dobe naprej smo bili kristjani mučeni in smo se naučili ravnati z vsem, kar nam pride na pot. To nas krepi v naši veri, kajti Biblija nas uči, naj ljubimo svoje sovražnike in blagoslavljamo tiste, ki nas preklinjajo."
Ko je bil vprašan, kaj bi storila njegova mati, če bi se srečala s katerim od morilcev svojih sinov, je odgovoril:
"Moja mati, neizobražena ženska v svojih šestdesetih, je rekla, da bi [ga] prosila, naj vstopi v njeno hišo in prosila Boga, naj odpre njegove oči, ker je storil, da je prišel njen sin v nebeško kraljestvo."
Za  morilce pa je Beshir molil takole:
"Dragi Bog, prosim te, odpri njihove oči, da bi se odrešili ter  bi prenehali s svojo nevednostjo in z napačnimi nauki, ki so se jih naučili."
Posnetek intervjuja:



Video traja malo manj kot 5 minut.


KLIK za dostop do vira>>>

Kaj bi bilo, če ne bi bilo...




19/02/2015

Gotovost odrešenja



Zgornji video obravnava pomembno praktično in teološko vprašanje, to je vprašanje gotovosti odrešenja, ki je povezano s pojmi, kot so opravičenje, posvečenost, dokončna stanovitnost, poveličanje in podobno. Nobene logike namreč ni, da bi lahko posameznik izgubil opravičenje in z njim povezano zveličanje. Si lahko nekaj časa sin ali hči neke osebe, potem nisi, nato spet si sin/hči, nakar nisi itn.? Nelogično. Sicer pa si oglejte video, ki traja malo manj kot 8 minut. 


Odpuščanje v teoriji in praksi

 Res je, odpuščanje ni kot popoldanski sprehod, ampak nadvse težko in zahtevno dejanje, toda: "Vse zmorem v njem, ki mi daje moč." (Flp 4,13) 


Ekstremizmi


Avtor:  N.N.
Poslovenjena oblika: Dizma


17/02/2015

Post in dobrodelnost

Samo pepel
Post je danes spet v modi, a ne toliko iz duhovnih razlogov, ampak bolj iz zdravstvenih in lepotnih. V našem času je lepo, če si vitek in če pokaš od zdravja.  Seveda pa vitkost še ni jamstvo za to, da si zdrav, ampak to ni tema tega zapisa.  Tudi Jezus pričakuje od svojih učencev, da se bodo postili. Ni sicer rekel, da je  treba to početi ravno na pepelnično sredo in veliki petek, nič pa ni tudi narobe, če izberemo ravno ta dva dneva. Vsebina je pomembnejša od zunanje oblike. O postu je med drugim govoril tudi v svoji znameniti pridigi na gori: 
"Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. 17 Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. 18 Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil."  (Mt 6,16-18)
Avtor tega zapisa je bil pred davnimi leti strasten kadilec.  Naneslo je, da je    prvič obiskal Turčijo ravno v času ramazanskega posta. Omenjena država je bila tedaj bolj sekularna kot danes, toda bili so kraji, kjer so se ljudje strogo držali tradicij. V času posta muslimani od sončnega vzhoda do zahoda ne jedo, ne pijejo, ne kadijo in se odpovedujejo spolnosti. Ko sem v nekem mestu hodil s prižgano cigareto po bazarju, sem bil deležen različnih pogledov: od sovražnih, do takih bolj trpečih. Takšne trpeče izraze na obrazu so imeli bržkone tudi osebki, o katerih nam pripoveduje Jezus, vendar niso ostali le pri tem. Poleg tega so si mršili lase, mazali obraze s pepelom, nosili raševino in se javno razkazovali, tako da jih je lahko občudovala vsa okolica kot vzore prave pobožnosti. Toda v tem je bila tudi vsa vrednost njihovega posta: občudovanje sosedov je bilo plačilo, ki so ga bili deležni za zganjanje teatra.  Jezus je rekel, naj ob postu ne delamo cirkusa, ampak naj se na zunaj obnašamo povsem vsakdanje. Množica nas sicer ne bo občudovala, deležni pa bomo duhovnega blagoslova od našega nebeškega Očeta. 

Obstaja pa še en vidik posta, o katerem je govoril prerok Izaija. Gre za socialni vidik. Post je lahko sicer  koristna  reč, a je treba biti pri tem pozoren še na nekaj bolj pomembnega: 

"Mar je takšen post, ki sem ga izbral,
dan, ko človek pokori svojo dušo?
Da pripogibaš svojo glavo kakor loček
in ležiš na raševniku in pepelu?
Mar boš to razglašal za post
in za dan, ki je GOSPODU po volji?
Mar ni to post, kakršnega sem izbral:
da odpneš krivične spone
in razvežeš vezi jarma,
da odpustiš na svobodo zatirane
in zlomiš vsak jarem?
Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh
in pripelješ uboge brezdomce v hišo,
kadar vidiš nagega, da ga oblečeš,
in se ne potuhneš pred svojim rojakom?"                                                                                                                                    (Iz 55,5-7)
Bog po preroku Izaiju obsoja tiste, ki so se  postili, se valjali v prahu in pepelu ter spali na raševini, zraven pa zatirali šibkejše. Reševanje stiskanih in pomoč tistim, ki jo potrebujejo, torej lačnim, nagim in brezdomnim,  sta vredna več kot post. Brez njiju je vsak post jalov.  Pri dobrodelnosti pa obstaja tudi nevarnost, o kateri je govoril Jezus:
"Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih.Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil." (Mt 6,1-4)
V Jezusovih časih se je redno dogajalo, da so različni ugledneži delili miloščino. Vsa stvar je bila videti takole: spredaj so imeli trobentače in glasnika, ki je vpil, da prihaja gospod Ta-pa-ta, in da deli miloščino. Reveži so prihajali bliže, da bi od gospoda Tega-pa-tega dobili kak novčič. Ves ta cirkus so opravičevali s tem, češ, reveži morajo vedeti, kdaj prihaja gospod Ta-pa-ta, ki deli miloščino. V resnici pa je šlo za samohvalo gospoda Tega-pa-tega in za to, da bi ljudje občudovali njegovo dobroto. Plačilo takega gospoda je bil lep občutek, ker so ga vsi videli in mu ploskali, kaj več ga pa najbrž niti ni zanimalo.  Resnično plačilo za dobrodelnost je, ko vidiš lačne nasičene, nage oblečene in tiste, brez strehe nad glavo, oskrbljene. 

Izogniti pa se je treba še eni nevarnosti, to je, da na skritem sami sebi čestitamo in se naslajamo nad  tem, kako smo dobri, duhovni ter zaslužni pred Bogom. Zato je Jezus rekel, naj naša levica ne ve, kaj daje desnica. 


Imeli so imena


Mediji nam v zadnjem času  posredujejo posnetke, ki jih objavlja ISIS, na katerih so prikazani zločini te organizacije, kot so obglavljanja, križanja, zažiganja in podobno. Sam teh posnetkov ne gledam. Tisti, ki jih gledajo, samo delajo tisto, kar si teroristi najbolj želijo. Slednji namreč hočejo zbujati pozornost in sejati strah. V tem uživajo.

Ob umoru 21 egiptovskih kristjanov v Libiji, s strani ISIS-ovcev, je ameriška Bela hiša v duhu politične korektnosti obsodila umor 21 egiptovskih državljanov, kot da so bili umorjeni zaradi  državljanstva, ne pa zaradi svoje vere.  

Ker so ti ljudje imeli tudi imena, sem se odločil, da jih objavim. Zaenkrat  je neznano le ime delavca iz vasi Awr. Le kaj so ti ljudje počeli v Libiji? Nič drugega, kot služili svoj vsakdanji kruh, saj vlada v Egiptu velika brezposelnost.

Duše umorjenih koptskih kristjanov priporočam Božji milosti,  Boga vse tolažbe (2Kor 1,3) pa prosim, da  njihove svojce potolaži v njihovih stiskah in bridkostih. On, ki je zmožen reciklirati Savle v Pavle, naj se usmili vseh zakrknjenih src, ki se ne ne zavedajo, kaj delajo (cf. Lk 23,37) in so vneti po krivem "spoznanju" ter jih obrne k sebi. 


15/02/2015

Odrešeni, da, a po čigavi volji?

Vzrok, da nihče ne more priti k Jezusu (cf. Jn 6,44), je v tem, da ni v naši naravi, da bi prišli.  V naši naravi in zato po naši volji je, da bežimo od Kristusa, ne pa, da bi prišli  k njemu. Dejstvo, in to žalostno dejstvo je, da nočemo priti. Uživamo v tem, da ne pridemo. Voljno, svobodno in prostovoljno izberemo to, da ostanemo v svojem grehu in neveri, ker v Jezusu ne vidimo nič vabljivega, privlačnega in resničnega, niti ničesar, kar bi nam kakorkoli pomenilo izpopolnitev tistega, kar smo in kar že premoremo.  Če bi kdajkoli prispeli do točke, ko bi hoteli priti h Kristusu po življenje, potem bi to lahko storili. Res je, saj pravi Jezus, da to brez dvoma tudi bomo (Jn 6,37)! Toda tako »hotenje«, tako »prihajanje«  ni naše lastno delo. To je od Boga. Bog Oče je tisti, ki nas je v večnosti dodelil Sinu, in nas sedaj, v času vodi k veri.  Preprosto povedano, sam po sebi nihče noče biti odrešen.  Toda, kdorkoli postane  po  Božji moči voljan,  ta bo odrešen! 

Sam Storms


Poslovenil: Dizma

14/02/2015

Pogled v Kraljestvo

Gustave Doré: Spremenjenje
Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. 29 Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. 30 In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. 31 Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. 32 Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. 33 In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: "Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega." Ni namreč vedel, kaj govori. 34 Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. 35 Iz oblaka se je zaslišal glas: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" 36 In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.

(Lk 9,28-36)

Zgornji dogodek pomeni izpolnitev Jezusove besede apostolom, ki jim je obljubil: "Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva." (Lk 9,27) Ti "nekateri" so bili Peter Jakob in Janez, ki so sodili v najožji Jezusov krog in so tudi pozneje veljali med apostoli za stebre (cf. Gal 2,9). 

Jezus je torej odšel s trojico apostolov na goro molit. Morda je molil, da bi ga omenjeni trije mogli videti v njegovi slavi. Spremenjenje, ki se je zgodilo, ni bilo nekaj, kar bi prišlo od zunaj, kot bi bil obsijan od nekega zunanjega vira svetlobe, ampak od znotraj, iz njegove notranjosti. Njegov obraz se je med molitvijo spremenil, njegova oblačila pa so belo zasijala. Marko pravi, da so bila tako bela, kot jih ne more pobeliti noben belivec (cf. Mr 9,3). Gospodovo spremenjenje daje kratek vpogled v eshatološko prihodnost, ko pride na oblaku z močjo in veliko slavo (cf. Lk 21,27. Raz 1,7). 

V njegovi družbi sta se pojavila Mojzes, ki predstavlja postavo in Elija, ki predstavlja preroke. Jezus je večji od Mojzesa in večji od prerokov. On je tisti, ki pomeni popolno izpolnitev postave in prerokov. Z njim sta se pogovarjala o njegovem izhodu v Jeruzalemu, torej o njegovi  smrti, vstajenju in vnebohodu. Govorili so torej o tistem, zaradi česar je Božji Sin prišel na ta svet, o njegovi smrti zavoljo naših grehov ter o njegovem vstajenju, kot konkretnem dokazu za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). 

Petrovo govorjenje o postavljanju šotorov je bilo seveda posledica zmedenosti ob dogodku, ki je bil obenem strašen in fascinanten. Toda pomembnejše od tega dogodka je bilo tisto, kar je učencem povedal glas nebeškega Očeta: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" (Lk 9,35) Jezusov nauk je nad učenjem postave in prerokov Stare zaveze. On je namreč tisti, ki je prav razložil ter do konca uresničil postavo in preroke. Njega je napovedal Mojzes, ko je rekel: "Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor mene, ti bo obudil GOSPOD, tvoj Bog; njega poslušajte." (Mz 18,15) Dogodek se je zaključil na zelo prozaičen način: Mojzes in Elija sta izginila v oblaku, Jezus pa je bil spet tak kot poprej. Kratek pogled v Kraljestvo se je končal.

Gospodovo spremenjenje  je bilo jasen odgovor na vprašanje, ki so si ga zastavljali učenci in mnogi drugi, ko so spraševali: "Kdo je ta?" (Mr 4,49. Lk 7,49) Je tudi odgovor na vprašanje, ki si ga mnogi danes zastavljajo:  Jezus Kristus je Božji Sin, v katerem imajo odrešenje vsi, ki vanj verujejo.  To je njegov nauk in to je njegovo zagotovilo (cf. Jn 3,16-18).